Meditacija in barikade

Samo to, da bi bilo Neronu in njegovi britanski čivavi težko bolj vseeno, ni še noben razlog, da človek neha manifestirati. Kot se je vzporedno z vžigom bombnikov zaslišal glas odpora proti jenkijevskemu terorizmu po vsem svetu, je zelo jasno odzvanjal tudi pri nas, tako na masovni organizirani ravni kot z vidika čisto osebnega odpora. Na predvečer vojne smo se posebej razveselili Meditacije za mir v ljubljanskem Tivoliju: tako glede na pester napovednik kot na seznam organizatorjev prireditve je bilo moč sklepati, da bomo lahko priča nič manj kot all star paradi vseslovenskega new agea in da bodo na prizorišču kraljevale čim bolj domiselne ezoterične halje, a so prišli slabo polovico male hale zapolnit izrazito navadni ljudje v izrazito navadnih opravah, tipično skupino znotraj njih so recimo tvorile take bolj mlade mamice, ki si sicer ne upajo zaviti ravno na kakšen besni antinatovski rock koncert, so pa vseeno zgrožene nad dogajanjem v svetu in želijo svojo mirovniško dispozicijo deliti še s kom drugim.

Ob tej priložnosti je bilo tako izrečenih nemalo vrlih svečanih besed o pobesnelih silah komercializacije in o avionih, ki nam kradejo nebo, ker pa se plima pokolov in terorja ne da zajeziti zgolj s povedmi, so se zbrani ljudje dobre volje za konec poslužili še neprimerno bolj otipljivega ukrepa, namreč skupinske meditacije, prek katere se človeku odpre zavest in lahko končno začuti druga bitja ter svojo neizmerno povezanost z njimi, ob čemer postane mir edina sploh možna alternativa.

Kolektivno telo se je pod taktirko veščega in nežnega (za mnoge je bilo prvič) učitelja z Duhovne univerze Zorana Mihajlovića najprej družno umirilo, se pretegnilo in prijazno nasmehnilo sosedu ter mu podalo roko, nakar si je privoščilo malo kroženja z glavo, zaprlo oči in se prepustilo božajočim zvokom spremljevalne glasbe. Meditanti so se zavedeli vsakega dela svojega telesa posebej, si na obrazu inštalirali še posebej umirjen in spokojen izraz, pomigali z rameni, pomislili na svoje dlani, sprejeli v zavest prsni koš, si zrahljali ovratnik in z blago pozornostjo zaobjeli še spodnje okončine, dokler se ni celotno telo znašlo v enem velikem toplem spiritualnem jacuzziju.

Vsak utrip srca je postal utrip svobode, vsak vdih globok vdih miru, dokler si niso v mislih vsi skupaj podali rok in ni energija prijateljstva spletla tesne povezovalne mreže, zaradi katere je bilo pozornost spet možno preusmeriti nazaj nase in se zavedeti najbolj pretanjenih čustev prijateljstva in ljubezni ter jih strniti v vrhunski simbol ptice miru, snežno belega goloba, ki se je naslednji hip mehko dvignil proti modremu nebu in veličastno lebdel nad kolektivnim telesom kot jata svetlobe, jata ptic luči.

Zadnjega kontroliranega brizga skupne pozitivne energije je bilo deležnih sedem nežnih poganjkov lipe v lončkih na sredi rokometnega igrišča, ki so jih kot lipe miru na prvi pomladni dan v petek potem tudi posadili po sedmih slovenskih mestih, da bodo lahko zrastle kot glasniki novega, boljšega sveta. Vrnitev iz duševne tople kopeli je bila postopna, ljudje so bili videti veseli in ponosni, ker so nekaj dosegli. Zdaj - veličastnim belim pticam miru par ur kasneje sicer ni uspelo zaustaviti vzleta jeklenih ptic ognja in destrukcije - se je pa na račun ob tej priložnosti vzpostavljene kolektivne mreže mirovniške energije Neronu v njegovi vojni sobi nedvomno vsaj pol ure pošteno kolcalo. Kolcalo se je tudi udeležencem velikega anti-Nato rock koncerta streljaj stran, na parkirišču pred Klubom mariborskih študentov, vendar bi bil lahko povod za masivno študentarsko pijanko tudi pust ali nova zmaga Uniona Olimpije: v sklopu napovedanega velikega in lepo nagrajenega izbora za najučinkovitejši anti-Nato transparent se je potem prikazal en sam napis, pa še ta se je po kaki minutki iz čiste osamljene sramežljivosti raje samoukinil.

Naslednje jutro smo se ob zvoku CNN-ovih fanfar zbudili v vojno, izpostaviti pa gre čuječnost in predanost gručice oporečnikov, ki so z velikim napisom DROWNING IN BLOOD, CHOKING ON OIL pred ameriško ambasado pri dveh stopinjah Celzija dežurali že vse od druge ure ponoči. Enota posameznikov, ki jo je tvoril predvsem železni prvoborski inventar tovrstnih priložnosti, je na miren način pozivala k splošni mobilizaciji na vseh nivojih, torej naj bi se državljani sami aktivirali recimo ob domačem ognjišču in v lastnem delovnem okolju ter vseeno storili tisto malo, kar pač lahko, da bi torej z okna recimo vsaj izobesili zastavo miru. Sploh ne utrujeni po prebedeni noči so mi na božajočem dopoldanskem soncu pred ambasado, ki jo je na pločniku krasil grafit Morilci na levi, razložili, da se je osebje do njih ves čas obnašalo korektno, do edinega manjšega incidenta pa je čez noč prišlo, ko so policisti z ograje sneli transparent o krvi in nafti, vendar so jim ga potem tudi vrnili, kar se je zdelo protestnikom blazno prijazno.

Točno opoldne je Mirovni inštitut v Škucu priredil veliko tiskovno konferenco, ki je bila sicer napovedana in je torej ni neposredno sprožil hrum bombnikov, a je bila na račun slednjega potem toliko bolj čustvena. Če v Tivoliju pač nismo doživeli all stars slovenskih ezoterikov, smo lahko v Škucu brez dvoma prešteli vse zvezde naših mirovniških razumnikov: Miheljak, Peršak, Hanžek, Krivic, Zadnikar, Juri, Močnik, Kuzmanič (s tablico NATOHOLIKI VSEH BARV, ZDRUŽITE SE! okrog vratu), Rener, Alkalaj, Jeklin in Bašić - Hrvatin so samo tista najbolj znana izmed imen tega zadnjega rallyja slovenske levičarske inteligence, ki je prišla izrazit svoj gnev ob marginalizaciji, ki je je bila ob dragi in agresivni vladni pronatovski kampanji deležna v medijih. Beseda je tekla o marsičem, pravzaprav se je pred nami udejanil pravcati zbornik vseh doslej izrečenih razlogov, zakaj državica ne bi smela na štrbunk slediti zunanjemu ministru v Neronov rektum, in teh, če so zbrani takole na kupu, resnično ni malo. "Zaustavimo jezdece apokalipse in izstradajmo pse vojne, edina meja nam je lahko naše nenasilje!" je nekje vmes pozval Darij Zadnikar, vendar je bilo med mnogimi zbranimi mogoče začutiti tudi določeno malodušje in občutek, da je bitka že povsem izgubljena ter da so oni svoje vsekakor storili, da lahko v tem trenutku karkoli spremenijo samo še mediji.

Idilična jutranja sličica izpred ameriške ambasade se je z nastopom popoldneva nekoliko zaostrila, saj so policisti zavarovali objekt, kar pomeni, da so ga z vseh strani obdali z varovalno ograjo in jo podkrepili z lastnimi bikovskimi rameni. Njihov namen je bil gručico protestnikov spraviti izza teh barikad, vendar s svojo zahtevo niso naleteli na kako omembe vredno razumevanje in potem raje niso vztrajali z raznimi službenimi prijemi: tudi ko so mirovnikom naročili, naj vendar nehajo risati po pločniku, pri svojem navodilu potem niso zares vztrajali. Ko se je začela bližati četrta ura, torej uradni zbor ob začetku demonstracij, so se vendarle spomnili, da znajo biti tudi bolj zoprni in so začeli ljudi dobesedno trgati od ograje, za kar so pokasirali nemalo gromkih psovk in žaljivk kot na primer "Hlapci!", "Fašisti!" in celo "Smrt smrkcem!".

Prvotno je bilo mišljeno, naj bi se mirovniki sčasoma premaknili pred Moderno galerijo, a ni moglo biti zaradi nespretne ali pa vsaj ne do konca izvršene zavarovalne akcije policistov o tem niti govora, saj so bunkabrc nabijajoči protestniki znotraj kordona jeklenih njušk za ostalo maso predstavljali prvovrsten teater, posebej potem, ko sta na oder pripeketali še konjenica (ki so ji mirovniki s sedanjem na cesto zaprli pot, a jih je obšla po zelenici) in brigada robocopov v riot oblekah. Če je ob prejšnjih masovnih demonstracijah za mir ob teh istih barikadah samo zadišalo po možnosti izbruhov nasilja, je tokrat dejansko padlo tudi par krepkih udarcev, ko je skušalo nekaj pankerjev brezkompromisno preskočiti varnostno ograjo, česar jim organi seveda niso dovolili, in so se začeli celo grabiti za lisice. Vendar so ostali mirovniki tovariše z lastnimi telesi (in rokami, dvignjenimi visoko v zrak, tako da ni moglo biti o nobenem nasilnem obnašanju niti govora) strumno zaščitili, tako da so morali robocopi popustiti in požreti dejstvo, da je vanje pač uprtih preveč oči.

Ko so poskušali protestniki na horuk preplezati ograjo same ambasade, so policisti v hipu odvrgli privid sramežljivosti in jih robato sklatili na tla. "Policija varuje teroriste!" je na ves glas rjul drobcen možic na moji desni in se pri tem po vsem telesu tresel, kot bi ga kuhala kaka strašna tropska bolezen, najstniški panksi pa so vljudno agitirali, da bi vsi skupaj prekopicnili varnostno ograjo ("Povej naprej! Povej naprej!"). Priletni gospod v lični sivi obleki in s scufanim sinjemodrim šolskim nahrbtničkom na ramenih je sprožil zelo uspešen chant JEBI SE, NATO!, organi pa so začeli iz ozadja fronte par sto razkačencev masovno kasirati projektile, napolnjene z rožnato vodo. Posamezni anarhisti v kapucah so neposredno nagovarjali posamezne policiste ("Te ni nič sram? Kaj si o tebi mislita tvoja starša?"), ki so imeli dlani ob telesu od tesnobe in srda že itak skrivenčene v trzajoče kremplje. Neki stari (domnevajmo) partizan si je s trebuha trgal srajco in razkazoval brazgotine: "Poglejte, tole so mi storile vojne!", medtem ko je ves čas grozeče ječal orkester tamtamčkov, didžiriduja in ob pločnik butajočih praznih plastenk. Dejansko je bilo za hip moč domnevati, da se bo vse skupaj razraslo v prave pravcate poulične bitke, vendar je trenutek minil in vonj dima je kmalu zamenjal mešani vonj konjskih iztrebkov in marihuane. Sledil je tisti za naše razmere tako tipični impasse, ko ena stran drugo brutalno žali, druga pa lahko izza barikad samo srepo bolšči nazaj. "Upam, da uni črnec kej gleda skoz okno, uni Johnny the Cash!" so rjuli eni, medtem ko so se drugi navduševali nad tem, kako pametni da morajo biti ti policijski konji, ko takole pridno serjejo naravnost pred ameriško ambasado.

Vse je torej obstalo in tisti del protestnikov, ki ni prišel samo malo pogledat, ker je bil tak lep pomladanski popoldan in se je pač dogajalo, se je začel vkopavati. Za moralo so skrbeli s svojimi standardnimi uličnimi plesi in spektakularnim vrtenjem pisanih trakcev, dodatne spodbude pa so bili deležni, ko je organizatorjem uspelo vzpostaviti sistem ozvočenja, tako da je v večernih urah za topoloto poleg Troike poskrbel tudi Manu Chao, znotraj barikad pa je odred protestnikov za korajžo kot v kakem videospotu sinhronizirano izvajal nekaj med tai-chijem in latinskoameriškimi plesi. Do 23. ure, ko se je vsaj za četrtek vse skupaj tudi nekako končalo, je na barikadah vztrajalo kakih sto mladincev, sedem izmed tistih, ki so popoldne ostali znotraj varnostne ograje, pa je v sebi kljub neprijetnim klimatskim razmeram našlo moč, da so sklenili na svojem položaju prespati kar celo noč. Z veseljem bi poročal, da je bila vsaj ta spokojna, vendar so se nekje okrog dveh zjutraj, ko so se dokončno prepričali, da je zrak čist, naši organi odločili zasijati v svojem polnem blesku in so sedmerico dejansko vrgli ven. Ko pravim vrgli ven, je to najbolj dobeseden možen opis, saj so jih najprej mirne duše vlekli po asfaltu, nakar so jih na barikadah, no, vrgli čez. Ista usoda je doletela tudi osebne predmete, nekaj so jih plavi angeli pri tem tudi prostodušno raztreščili. Razgled na svoje nočne vragolije je sramotno govedo zakrilo s širokim tovornjakom, posebej za ta namen parkiranim čez ulico, vendar je eden izmed bedečih ohranil prisebnost in si priboril položaj, s katerega je lahko to resnično nepojmljivo in z ničimer sprovocirano početje ovekovečil s fotoaparatom.

Slovenski policist podnevi torej raje pokasira vse možne psovke in rožnato vodo, ko pa pade mrak in nehajo brleti kamere, mu na obličje pade slepi bes. Tudi v petek so demonstranti vztrajali na položajih in si čas krajšali s performansi in branjem poezije; bilo jih je sicer manj, vendar verjetno ne samo zaradi hladnejšega vremena, temveč tudi zato, ker je Ljubljana zajemala sapo za sobotni veliki pohod proti molku ob vojni.

OKV. Meditanti so se zavedeli vsakega dela svojega telesa posebej, si na obrazu inštalirali še posebej umirjen in spokojen izraz, pomigali z rameni, pomislili na svoje dlani, sprejeli v zavest prsni koš, si zrahljali ovratnik in z blago pozornostjo zaobjeli še spodnje okončine, dokler se ni celotno telo znašlo v enem velikem toplem spiritualnem jacuzziju.