Smo al' nismo?

"Po mojem vedenju ne," je odgovoril predsednik republike dr. Janez Drnovšek, ko je v družbi islandskega predsednika odgovarjal na vprašanje, ali je Slovenija članica vojne koalicije proti Iraku. Kako prosim? "Po mojem vedenju ne." Predsednik republike je človek, ki sam pravi, da z vlado dobro sodeluje. Predsednik republike je človek, ki bo v kmalu praznoval 14. obletnico službovanja v državnih vrhovih. Predsednik republike je dobro obveščen in izkušen politik. Po ustavi je predsednik republike vrhovni poveljnik oboroženih sil. In na najbolj logično ter samoumevno vprašanje, ali je Slovenija članica koalicije, ki gre nad Bagdad, odgovori, da po njegovem vedenju nismo člani jurišnih odredov. Ob odgovarjanju na vprašanje, ali je Slovenija članica koalicije, ni prostora za humor. Predsednik republike, kolikor ga poznamo, smisla za humor itak ni nikoli razkazoval. Torej se z odgovorom "Po-mojem-vedenju-ne," ni šalil.

V sredo, 19. marca, so bili svetovni mediji polni seznamov, ki naj bi razlagali, na čigavi strani je kakšna država. Colin Powell, ameriški državni sekretar, je uporabljal en seznam držav članic koalicije. Henry Hyde, predsednik odbora za mednarodne odnose ameriškega predstavniškega doma, je uporabljal drugačen seznam. Na seznamu, ki ga je objavila ameriška administracija, Slovenije ni bilo. Na seznamu, ki ga je 17. marca objavil kongresnik Hyde, vpliven član zakonodajne oblasti, je Slovenija del koalicije, ki gre nad Irak. Kongresnik Hyde je tisti sivolasi mož, ki je pred leti vodil kongresni lov na predsednika Clintona, češ da je ta ob aferi Lewinsky lagal pod prisego. Kogresnik Hyde je avgusta lani obiskal Piran in s slovenskim zunanjim ministrom dr. Ruplom razpravljal o možnosti, da bi ZDA in Slovenija podpisali bilateralni sporazum, ki bi onemogočal izročanje ameriških državljanov mednarodnemu kazenskemu sodišču. Kongresnik Hyde je tedaj obiskal tudi predsednika republike Kučana. Kongresnik Hyde torej ve, o kateri državi govori, če pravi, da je Slovenija članica koalicije, ki podpira napad na Irak. Kongresnik Hyde Slovenijo dobro loči od Slavonije, Slovaške in Slonokoščene obale. In če vplivni predsednik odbora za mednarodne odnose ameriškega predstavniškega doma Slovenijo postavi na seznam, bi od spodobne države pričakovali vsaj spodoben demanti. Tako pa je dan za tem, ko je kongresnik Slovenijo postavil na seznam sodelujočih, iz političnih kuloarjev priletela laž, da je tisk napak interpretiral kongresnika Hyda. Ker imajo izjave kongresnika Hyda veliko težo, jih njegove službe nemudoma objavljajo na netu. Iz izjave, objavljene na netu, jasno izhaja, kam je visoki predstavnik ameriške zakonodajne oblasti uvrstil Slovenijo. Ko je postalo jasno, da je tisk kongresnikovo izjavo citiral absolutno pravilno, je zunanji minister dr. Rupel za Radio Slovenija dejal, da je tudi on opazil kongresnikovo "napako". Potem pa je dodal: "Kar je Hyde govoril, je po moji sodbi napaka, pomota." Kako? Zakaj zunanji minister govori, da se je v kongresnikov govor po njegovi sodbi prikradla napaka. Ko gre za enostavno naštevanje, je napaka nekaj, kar obstaja ali pa ne obstaja. Napaka je objektivno dejstvo. Obstoj napake ni odvisen od subjektivne presoje ocenjevalca. Predsednik republike dr. Drnovšek in zunanji minister dr. Rupel sta politika z veliko kilometrino. In vendar sta na predvečer vojne v eter spuščala dvoumne odgovore na zelo enostavna vprašanja. Predsednik republike je dejal, da po njegovem vedenju Slovenija ni del koalicije. Zunanji minister pa je dejal, da je uvrščanje Slovenije na seznam držav članic koalicije po njegovi sodbi napaka. "Po mojem vedenju" Slovenija ni del koalicije, ki gre na Irak; "... po moji sodbi" je uvrščanje Slovenije na seznam držav članic koalicije napaka, nam sporočata dva slovenska državnika. Od kje ta negotovost pri odgovarjanju na vprašanje, ki je zelo enostavno, binarno? Da ali ne? Plus ali minus? Smo al' nismo?

Dvakrat v koaliciji

Slovenija je na sodelovanje v mednarodni koaliciji pristala dvakrat. 21. novembra 2002 je v Pragi ob zasedanju vrha zveze Nato nastala prva izjava držav vilenske skupine. V tej izjavi je zapisano, da države, ki pristopajo k izjavi, podpirajo cilje mednarodne skupnosti za popolno razorožitev Iraka. V naslednjem stavku pa so države vilenske skupine zagotovile, da so v primeru neizpolnjevanja resolucije 1441 "pripravljeni prispevati k mednarodni koaliciji za uveljavitev njenih določil in razorožitev Iraka". Besedna zveza mednarodna koalicija, ki je bila uporabljena novembra lani, je v obtoku tudi zdaj, ob začetku napada na Irak.

Enak stavek je bil zapisan tudi v vilenski deklaraciji, ki je nastala 5. februarja letos. Tedaj je Slovenija ponovila, da je pripravljena prispevali k mednarodni koaliciji.

Po februarski vilenski deklaraciji je široka civilnodružbena iniciativa zahtevala, naj Slovenija odstopi od izjave. Kljub jasni zahtevi, naj Slovenija odstopi od izjave, vlada tega ni storila. Namesto odstopa od vilenske izjave je objavila serijo drugih izjav, s katerimi je želela natančneje pojasniti, kje stoji, ter relativizirati trdo vilensko držo. Vendar izjav, s katerimi je želela biti vlada bolj subtilna, v mednarodni javnosti nihče ne citira. Domnevamo lahko, da bi ostale vladne izjave postale bolj opazne, če bi vlada odstopila od vilenske izjave. S tem pa bi Slovenija izpadla z nekaterih seznamov držav, ki so del koalicije. Vendarle: ali si vlada res želi, da bi izpadla iz seznamov, na katerih se je znašla? Zunanji minister je tik pred začetkom vojne izjavil, da "nismo na nobenem seznamu in nismo želeli biti na nobenem seznamu." Hkrati pa vlada ni odločneje demantirala uvrstitve na seznam kongresnika Hyda, češ da to ne bi bilo smiselno, ker naj bi bila sogovornica slovenske vlade ameriška vlada, ne pa kongresnik. No, v zadnjih letih so predstavniki slovenske vlade pogosto sedeli tudi s kongresniki in senatorji; in kongresniki ter senatorji so bili zelo želeni sogovorniki.

Za odločnejši demanti se slovenska vlada ne odloči zaradi drugih razlogov. Urnik prihodnjega tedna govori, da naj bi praktično hkrati s podpisom protokolov o pristopu k zvezi Nato, ki se bo pripetil v Bruslju, ameriški senat zaslišal predstavnike ameriškega zunanjega in obrambnega ministrstva. Administracija bo ob tem podala oceno za vsako državo posebej. Prvo zaslišanje se bo pod vodstvom senatorja Lugarja pripetilo 25. marca. Napovedan je ameriški državni sekretar Colin Powell. Drugo zaslišanje bo 27. marca. V slovenskih diplomatskih krogih pa so bili že na začetku marca nervozni zgolj zato, ker slovenskih predstavnikov niso povabili na brifing o načrtih v Iraku, ki ga je ameriški State Department organiziral za sedanje in bodoče zaveznice. Kaj pa, če izpademo iz ratifikacijskih postopkov, so opozarjali diplomatski krogi.

Zakaj se torej vlada obnaša, kakor se? Če bi po eni strani jasno sporočila, da z vsem srcem podpira ameriški napad na Irak, bi s tem tvegala, da si nakoplje popoln gnev javnosti. Ta gnev bi se poznal tudi na referendumskem rezultatu. Če bi izjavila, da z vsem srcem obsoja začetek vojne, ker ta nima kritja varnostnega sveta Združenih narodov, bi tvegala, da jo kaznuje ameriška administracija. V delu slovenske diplomacije obstaja paranoja, da bi zaradi takšnega delikta Slovenija izpadla iz ratifikacijskih postopkov.

Pred tednom dni je ameriški predsednik na Azorih izjavil, da bo 17. marec dan resnice za svet. V Sloveniji bo dan resnice prišel s tedensko zamudo. Pričakujemo lahko, da bo vlada kmalu po zaprtju volišč jasneje pokazala, kakšna je njena politika glede iraške vojne. Pač, po zaprtju volišč se bo tveganje, da bi volilno telo na referendumu (dodatno) kaznovalo vlado, končalo.

Ob tem pa se lahko bojimo, da slovenski državni vrh ne bo sposoben proizvesti niti približno tako jasne izjave, kot jo je proizvedel predsednik sosednje države. "Vojaška akcija nima mandata Združenih narodov in je kot takšna brez potrebne legitimnosti," je dejal predsednik sosednje države. Si kak slovenski državnik drzne govoriti tako jasno? In da smo si na jasnem: citirane izjave ni izrekel predsednik severne, nevtralne sosede. Kristalno jasna izjava je last predsednika južne sosede, last Stipeta Mesića.