Umiranje na požirke

Letos, v mednarodnem letu voda, smo od oblasti upravičeno pričakovali resne razprave o ukrepih za preprečevanje nadaljnjega zastrupljanja pitne vode v državi, namesto tega pa smo že takoj na začetku prejeli strupeno darilo. Minister za zdravje dr. Dušan Keber je podjetju Vodovod-kanalizacija omogočil, da prebivalce Ljubljane še nadaljnjega pol leta zastruplja s podvojeno količino nevarnih pesticidov v pitni vodi. Februarja je namreč izdal odločbo, s katero je na območju osrednjega sistema oskrbe s pitno vodo v ljubljanski mestni občini dovolil uporabo pitne vode, v kateri koncentracija atrazina, desetilatrazina in 2,6-diklorobenzamida presega predpisano mejo 0,1 mikrograma na liter vode. Potezo bi lahko označili za slabo komedijo, če ne bi bilo zaradi nje ogroženo zdravje več deset tisoč ljudi.

S 1. januarjem letos je v Sloveniji začel veljati nov pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode, ki je povzel direktivo Evropske unije in za novo mejno vrednost za posamezne pesticide v pitni vodi določil 0,1 mikrograma na liter vode, za skupno vsebnost vseh pesticidov pa 0,5 mikrograma na liter vode. Te meje naj bi se držale članice EU in kandidatke za vstop vanjo. Slovenija torej ne bi smela biti izjema. A je, in to prav po zaslugi zdravstvenega ministra. Z odločbo, ki bo veljala prihodnjih šest mesecev, je še dovoljeno mejo pesticidov v ljubljanski pitni vodi dvignil z 0,1 na 0,2 mikrograma na liter. Še hujše. Evropskega normativa ni le podvojil, pač pa ga je početveril. Trik je bil izveden tako, da sta bila atrazin in njegov razgradni produkt desetilatrazin obravnavana kot dve različni aktivni snovi, ne pa kot en pesticid. Početverjena je bila torej dovoljena količina strupa, s tem pa grobo suspendirana evropska zakonodaja, ki varuje zdravje prebivalstva. Ali kot pravi svobodni raziskovalec Anton Komat: "Postali smo drugorazredni evropski državljani, pa čeprav pri nas že od 1. januarja letos veljajo evropski standardi za pitno vodo." Zaradi ignorance oblasti, ki mirne duše dopušča zastrupljanje prebivalstva z raznovrstnimi strupi, sta Komat in mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar na ljubljansko okrožno državno tožilstvo vložila kazensko ovadbo zoper ministra za zdravje, ministra za kmetijstvo, direktorico urada za kemikalije, direktorico uprave za varstvo rastlin in njihove najožje sodelavce. Pred dobrim tednom pa so trije prizadeti Ljubljančani Saša Savič, Jaka Modic in Ivana Kadivec na republiško upravno sodišče vložili še zahtevo po odpravi sporne Kebrove odločbe.

Zakaj se je Keber odločil za legalizacijo strupov v ljubljanski pitni vodi, je več kot jasno. V Ljubljani je najpomembnejša težava pri oskrbi s pitno vodo prav prisotnost pesticida atrazina in njegovega razgradnega produkta desetilatrazina, pa tudi prisotnost 2,6-diklorobenzamida, ki je razgradni produkt diklobenila. Preverjanja kažejo, da koncentracije teh strupov še vedno stalno presegajo predpisano mejo v osrednjih vodnjakih vodarne Hrastje, občasno pa so prekoračene vrednosti tudi v vodnjakih na območju, ki ga napaja zahodni del vodarn Kleče, Šentvid in Brest. Tako so pri atrazinu koncentracije od 0,15 do 0,28, pri desetilatrazinu od 0,12 do 0,33, pri 2,6-diklorobenzamidu pa od 0,11 do 0,28 mikrograma na liter. Tudi preverjanje pri pipah kaže, da vsaj v severnem in vzhodnem delu Ljubljane, kjer živi 73.630 ljudi, iz pip občasno teče s pesticidi zastrupljena voda. Očitno je torej, da je bila evropska meja že večkrat presežena in da bo po vsej verjetnosti presežena tudi v prihodnje.

Izgovor, češ da je bil atrazin že lani umaknjen iz prometa oziroma ga ni več mogoče registrirati, v vodi pa ga je še vedno mogoče zaznati, ker ima dolgo razpolovno dobo, je slab. Zgodba o atrazinu se vleče že vrsto let. A namesto da bi si institucije v Sloveniji prizadevale za ničelno vsebnost nevarnih snovi v pitni vodi, z odločbami dovoljujejo celo večjo od sedaj dovoljene. Če bi dosledno upoštevali evropski normativ, bi morali večino vodnjakov v vodarni Hrastje nemudoma zapreti. Novi pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode namreč jasno določa, da mora zdravstvena inšpekcija, če je voda zdravstveno neustrezna - to pa je takrat, ko preiskava vzorcev pokaže, da so vrednosti posameznih parametrov presežene, in zato taka voda lahko ogroža zdravje ljudi -, začasno prepovedati ali omejiti uporabo. Prav tako pravilnik določa: "Če obstaja utemeljen sum, da bo voda za več kot 24 ur ocenjena kot neustrezna oziroma da vodooskrba ne bo varna, mora upravljalec vodooskrbnega sistema zagotoviti nadomestno vodo." Zakaj se torej ni ukrepalo omejevalno? Ker bi zaprtje onesnaženih vodnih virov pomenilo ogromne stroške. Izračun pokaže, da bi dovoz nadomestne vode za dobrih 73.000 prebivalcev za prihodnjih šest mesecev stal vsaj 3,5 milijarde tolarjev. VO-KA je zato že novembra lani ministrstvo zaprosil za odlog izpolnjevanja evropskih zahtev. In Keber je šel podjetju gladko na roko. Pravno podlago je našel v 30. členu pravilnika, ki med drugim določa: "Ministrstvo za zdravstvo lahko na podlagi prošnje/zahteve??? upravljalca in na podlagi strokovnega mnenja IVZ, ki ga ta izdela v sodelovanju z območnim ZZV, za določeno časovno obdobje dovoli uporabo pitne vode, v kateri delež posameznih substanc presega predpisano mejo, če ne pomeni nevarnosti za zdravje ljudi in če ni mogoče drugače zagotoviti preskrbe prebivalstva s pitno vodo."

Alibi za podpis sporne odločbe so Kebru ponudili strokovnjaki Inštituta za varovanje zdravja RS. V oceni stanja so zapisali, da koncentracije, ugotovljene v pitni vodi, po sedaj znanih podatkih niso nevarne za zdravje ljudi in da torej omejevanje uporabe pitne vode ni smiselno. Pri tem so minimizirali evropski normativ, češ da gre pri določitvi mejne vrednosti 0,1 mikrograma na liter zgolj za načelo previdnosti, ne pa za zapovedano mejo. "To seveda ne drži, kajti previdnostno načelo je nična vsebnost pesticidov, 0,1 mikrograma na liter pa je meja, ko tveganje narašča," trdi mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar. Inštitut se je namesto na evropsko direktivo rajši oprl na ohlapnejša merila Svetovne zdravstvene organizacije, ki mejne koncentracije postavlja bistveno višje, saj na primer za zgornjo, še dovoljeno mejo za atrazin določa 2,0 mikrograma na liter pitne vode. Kakšen je torej sklep inštituta? Če je po priporočilih WHO za 70 kilogramov težkega človeka še sprejemljiv dnevni vnos 3,5 mikrograma atrazina prek vode, lahko dvignemo še dovoljeno koncentracijo na 0,2 mikrograma strupa. Oseba, ki bo na dan popila dva litra takšne vode, bo namreč v telo dobila le osmino vnosa, ki ga dovoljujejo merila WHO. Ergo, človeška življenja tudi z zvišanjem meje ne bodo ogrožena. Toda pri tem je inštitut očitno spregledal dve ključni dejstvi. Prvič: WHO zapoveduje nekoliko ohlapnejša merila kot direktiva EU, saj mora upoštevati tudi manj razvite države. In drugič: atrazin in diklobenil sta hormonska motilca, ki delujeta genotoksično, mutageno in rakotvorno, zato varnih odmerkov pri teh strupih ni. Kebrov izgovor, češ da zaradi lanske prepovedi uporabe atrazina vsebnost tega strupa v podtalnici upada, nas ne sme zavesti. "Ločiti moramo toksičnost od hormonskih in imunskih motenj. Za hormonske motilce je značilno, da učinkujejo pri bistveno nižjih koncentracijah, kot so koncentracije, pri katerih ugotavljamo toksične učinke," opozarja Pretnar. Dr. Bojan Sedmak iz Nacionalnega inštituta za biologijo je že novembra lani opozarjal, da bi morali biti Ljubljančani nad vodo, ki jo pijejo, zaskrbljeni. "Ne delamo nikakršne panike, vendar razgradnih produktov atrazina v vodi ne sme biti!" Obstajajo številne tuje raziskave, ki dokazujejo nevarnost kombinacije različnih snovi v pitni vodi, pa čeprav so te snovi v majhnih, administrativno odmerjenih količinah. Še posebej nevarna je kombinacija atrazina in nitratov, ki se prav tako pogosto pojavljajo v domači pitni vodi. Sinergično delovanje je prava ekološka bomba, ki lahko v Sloveniji sesuje zdravje več deset tisoč državljanov. S številnimi poskusi na živalih so tuji znanstveniki dokazali, da ima sinergično delovanje pesticidov in nitratov grozljive posledice. Mešanica povzroča motnjo rasti pljuč, zmanjša delovanje encimov, povzroča raka na jetrih, ščitnici, testisih, ledvicah, mlečnih žlezah, limfnih nodulih in maternici, pri otrocih, ki so še posebej občutljivi, pa se lahko pokaže v motenem razvoju možganov, razdražljivosti in hiperaktivnosti. Po raziskavah dr. Warrena P. Porterja z zoološkega in endokrinološkega oddelka univerze Wisconsin v ZDA atrazin v kombinaciji z nitrati tudi v administrativno dovoljenih količinah povzroča vsesplošno zmanjšano odpornost proti infektivnim boleznim. To poenostavljeno pomeni, da smo, če pijemo takšno vodo, večkrat bolni. Pri zmanjšani odpornosti pa smo bolj dovzetni za okužbe z rakotvornimi virusi, kot so virus epstein-bar in virusi papilona. "Število rakavih obolenj je s 3500 zraslo na 8500 na leto, a se nihče ne ukvarja z vzroki za to," opozarja Komat. Zgovorno je tudi mnenje profesorja dr. Mitja Bartenjeva, ki opozarja, da onesnaženost okolja in pitne vode nedvomno vpliva na število rakavih, srčnih in podobnih obolenj. Nevarnost atrazina torej ni nekaj, kar bo šele treba dokazati. Dokazi že obstajajo, o tem priča tudi elaborat nekdanje direktorice Inštituta za varovanje zdravja prim. dr. Metke Macarol Hiti. Že pred petimi leti je zapisala: "Povečano tveganje za tumorje, ki so ga opazovali pri ljudeh in živalih, je povezano s hormonalnimi faktorji, in sicer so znani učinki atrazina na hipofizno gonadno os. Ugotovili so možno povezavo med izpostavljenostjo atrazinu in pogostnostjo raka na debelem črevesu, jajčnikih ter pogostnostjo nehodgkinovega limfoma pri človeku. Na poskusnih podganah se je pomembno povečala incidenca raka dojk pri samicah in signifikanten je bil pojav adenokarcinoma. Rezultati testov so pokazali, da je atrazin zaradi indukcij nepredvidene sinteze DNK v človeških celicah lahko genetična nevarnost za človeka."

Kako je torej mogoče, da strokovnjaki istega Inštituta za varovanje zdravja RS danes trdijo, da celo štirikrat povečana vsebnost atrazina in njegovega metabolita nikakor ne vpliva na zdravje ljudi?! Razlaga je lahko samo ena: strokovnjaki inštituta pri pisanju mnenja za ministra Kebra niso upoštevali tujih znanstvenih člankov. Če bi namreč prebrali te članke, bi ugotovili, da je že koncentracija 0,1 mikrograma atrazina na liter pitne vode nevarna zdravju ljudi, in nikakor ne bi priporočili zvišanja koncentracije. Ministrstvo se je na mnenje inštituta oprlo, kot da gre za nedvoumno ugotovljena dejstva. Vendar Pretnar opozarja, da inštitut svoje navedbe opisuje zgolj kot oceno stanja in nikakor ne trdi, da gre za ugotovljena dejstva. Inštitut torej sploh ni opravil ustreznega dokaznega postopka, brez tega pa minister v ustavno pravico do zdravega življenja ne bi smel poseči.

Evropski parlament je že oktobra 2000 sprejel resolucijo o snoveh, ki škodijo hormonskemu sistemu ljudi in naravi, v najbolj rizično skupino kemikalij pa je uvrstil tudi atrazin. V isti resoluciji je poudaril uporabo previdnostnega načela, ki pravi, da na izsledke "dokončnih" raziskav o (ne)škodljivosti zaradi velikega dolgoročnega tveganja ne moremo čakati, zato se priporoča takojšnje ukrepanje. Dokument torej pravi, da bi neodzivanje na povečano izpostavljenost ljudi strupom, kot je atrazin, lahko imelo zelo resne zdravstvene posledice. Toda namesto takojšnjega omejevalnega ukrepanja nam je minister, ki naj bi bedel nad našim zdravjem, postregel z legalizacijo zastrupljanja. Komat se zato sprašuje: "Ali znani zastrupljevalec, katerega številne žrtve so anonimne, ni zločinec? V klasični kriminalki imamo prepoznano žrtev in policijo, ki se odpravi iskat še neznanega zločinca. Ob množičnem zastrupljanju prebivalstva pa imamo že bolj ali manj znane zločince, pa se ne zgodi nič. Anonimne žrtve zgolj polnijo statistične stolpce, recimo tistega o porastu rakavih obolenj."

Izgovor ministrstva za zdravje, češ da so visoka merila, ki jih v zvezi s pesticidi postavlja EU, z vidika varovanja zdravja sicer dobrodošla, vendar jih je treba razumeti kot cilj, ki so ga tudi države EU dosegle šele po več letih, stoji na trhlih nogah. Dokaz, da za učinkovite spremembe niso potrebna leta in leta, najdemo v neposredni bližini. Mariborski vodovod, d. d., porabnikom dovaja tako čisto vodo, da je že od avgusta lani ni več treba klorirati. V njej je tudi do petkrat manj pesticidov, kot dovoljujejo strogi evropski standardi. Med 4000 vzorci vode, ki so jih v enem letu odvzeli na njihovih črpališčih, je bilo leta 2001 neustreznih manj kot odstotek, Inštitut za varovanje zdravja pa je leta 2000 med vzorci ljubljanske pitne vode odkril kar 23,5 odstotka neustreznih. Na črpališču Vrbanski plato, iz katerega se z vodo oskrbuje mestna občina Maribor, je v litru vode skupno manj kot 0,1 mikrograma vseh pesticidov, to je petkrat manj od mejne vrednosti, ki jo predpisujejo standardi EU. Napredek je torej mogoče doseči, če za to obstaja volja. Te pa očitno pri pristojnih institucijah v Sloveniji še vedno ni dovolj. Treba je namreč vedeti, da je atrazin le eden od strupov, ki ogrožajo človeško življenje in da je poleg acetoklora tudi edini strup, ki je bil v zadnjih dveh letih umaknjen s slovenskega trga. "To pomeni, da imamo v Sloveniji še vedno dovoljenih neverjetnih 135 potencialno kancerogenih fitofarmacevtskih pripravkov, kar 76 pripravkov pa vsebuje endokrine motilce, ki so vsi hudo rakotvorni," opozarja Komat.