Varni navznoter

Kako je že rekel Janez Janša, ko ga je Val 202 vprašal, kaj je bil dogodek leta 2002? Vrh Nata v Pragi, je odgovoril. Zakaj? "S tem smo ne samo bolj varni navzven, ampak smo slovenski državljani postali bolj varni tudi navznoter, saj sta s tem dejanjem tudi Kučan in Drnovšek prišla pod poveljstvo Georgea Busha." V intervjuju za mesečnik Ampak je bil še bolj jasen. Kučan in Drnovšek ne bosta le pod Bushevo komando. Bosta tudi pod Rumsfeldovo komando.

Če je ob koncu lanskega leta eden najvidnejših slovenskih politikov razlagal, da bomo z vstopom v Nato slovenskim top politikom nadeli uzde, s katerimi bosta upravljala Bush in Rumsfeld, je kampanja, ki jo je v zadnjih mesecih vodil vladni urad za informiranje, temeljila na vztrajnem ponavljanju, da med Natom in ZDA praktično ni skupnega imenovalca. Nato in Irak? Kje pa! To sta dve popolnoma različni zgodbi, je ponavljal vladni stroj. In prepričevanje je bilo uspešno. Dan pred referendumom je Dnevnik objavil anketo, ki pravi, da 80 odstotkov vprašanih nasprotuje ameriškemu vojaškemu posegu v Iraku, le 13 odstotkov pa poseg odobrava. Hkrati pa je v nedeljo vstop v Nato podprlo 66 odstotkov udeležencev referenduma. Gredo te cifre skupaj? Težko. Štiri petine ljudi so proti ameriškemu posegu v Iraku in dve tretjini ljudi sta za vstop v zavezništvo, v katerim Američani igrajo prvo violino. To pomeni, da je potegavščina, da med Natom in vojno v Iraku ni skupnega imenovalca, odlično uspela.

Ob tem pa se velja ponovno spomniti, kdo vse je sodeloval pri recitaciji o zgodovinski priložnosti. Vse parlamentarne politične stranke z drobno izjemo. Dve verski skupnosti, ki imata status avtohtonih cerkva. Predsednik predsedstva med letoma 1988 in 1990 ter predsednik republike med letoma 1990 in 2002. Predsedniki vseh veteranskih organizacij. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Gospodarska elita.

Je bil sploh kdo zunaj? Jože Mencinger, rektor univerze. Tone Peršak, predsednik društva slovenski pisateljev. Mirovni inštitut. In nekaj atomov, ki niso povezani niti v molekule. Če je bila torej na eni strani praktično soglasna politična, cerkvena elita in gospodarska elita, okrepljena s 120 milijoni težkim proračunom za oglaševalsko kampanjo, je na drugi strani stalo nekaj ljudi iz akademske, intelektualne in kulturne elite, ki so se z razčlenjevanjem argumentov "proti" ukvarjali v svojem prostem času.

A to še ni vse. V treh tednih pred referendumom so Slovenijo - če naštevamo le obiske ne predsedniški in ministrski ravni - obiskali predsednik evropske komisije Prodi, generalni sekretar zveze Nato lord Robertson, evropski komisar za širitev Verheugen, predstavnik evropske unije za zunanjo in varnostno politiko Solana, nemški zunanji minister Fischer, portugalski zunanji minister Antonio Martins da Cruz, danski zunanji minister Per Stig Moeller, luksemburška zunanja ministrica Lydie Polfer, predsednik Islandije dr. Olafur Ragnar Grimsson, italijanska ministra Buttiglione in Giovanardi ter madžarski obrambni minister Ferenc Juhasz. Nastopi gostov so bili v popolni rimi z nastopi domače politične elite. Natančnejši pogled na seznam gostov pa pokaže, da je slovenska vlada vabila pošiljala selektivno. Na obisk namreč niso prihajali ministri iz tistih držav, ki so v EU, a niso v zvezi Nato. Iz ust tujih gostov smo tako slišali mnenja o koristih članstva v obeh integracijah. Hkrati pa nismo videli rokovanja s finskimi, švedskimi, irskimi ali avstrijskimi gosti. Vabilo pa so hkrati prejeli politiki iz držav, ki so v Natu, a niso v EU. Ob islandskem predsedniku, ki je prišel na obisk, bi moral v naše kraje priti tudi norveški zunanji minister (a je bil njegov obisk v zadnjem trenutku odpovedan). Iz seznama gostov lahko razberemo, da v Evropi menda obstajata dve vrsti držav: tiste, ki so hkrati v EU in zvezi NATO, ter tiste, ki so v zvezi NATO, a niso v EU. Sporočilo ni točno: V Evropi obstajajo tudi države, ki so v EU, a niso v zvezi NATO. In tem državam gre, mimogrede, zelo dobro. Države, ki so v EU, pa niso v zvezi NATO, premorejo odlično gospodarsko rast, so spodobne socialne države in hkrati premorejo visoko stopnjo kompetitivnosti. In s Finci, ki so na samem svetovnem vrhu kompetitivnosti, nas za nameček druži dejstvo, da finski smučarski skakalci na naših športnih objektih dosegajo odlične rezultate.

Je torej rezultat 66 : 34 zmaga ali polomija? Če vemo, da je proti vstopu v Nato nastopila le stranka, ki je leta 2000 zbrala štiri odstotke glasov, rezultat 66 : 34 ni enoznačen. Ta rezultat sicer ne pomeni, da bo Slovenija čez noč dobila politično stranko, ki bi na volitvah lahko realno pričakovala 34 odstotkov glasov. Govori pa, da je tretjina volilnega telesa pri zelo pomembni politični temi ostala brez parlamentarnega predstavništva. Politična elita je po eni strani odrekala legitimnost argumentom proti vstopu v Nato. Misel, da vstop v Nato ni potreben, je bila razglašena za nelegitimno, protidržavno, nemoralno. Hkrati pa je tretjina volilnega telesa vendarle vztrajala pri drži, ki je bila razglašena za nemoralno in protidržavno. Ker ta tretjina volilnega telesa v parlamentu nima političnega zastopstva, se je, ko govorimo o zunanji politiki, za znaten delež znižala legitimnost politične elite. Konec koncev, ljudstvo je tisto, ki podeljuje legitimnost oblasti. In ne sme se zgoditi, da bi oblast podeljevala ali odrekala legitimnost stališčem, ki se pojavljajo v ljudstvu.