Revščina in bogastvo

Najnižja, torej zajamčena slovenska plača znaša dobrih 50 tisočakov bruto, že leta 2001 pa je najvišji prejemek iz naslova plač znašal skoraj 11,5 milijona tolarjev bruto na mesec, kar je pomenilo 61-krat več, kot je znašala takratna povprečna plača. Zaradi takšnih neverjetnih razlik, ki stalno naraščajo, srednji sloj izginja, kar 40 odstotkov ljudi že živi v revščini ali na robu revščine, majhna skupina pa si brez vsakih etičnih in moralnih pomislekov vsak mesec v žep baše težke milijone. Očitno si jih bo še dolgo. Kako naj namreč država ustavi brezmejno bogatenje, če ni sposobna pridobiti niti podatkov o tem, kakšne so plače direktorjev podjetij, katerih ustanoviteljica ali solastnica je (na primer Luke Koper, Aerodroma, Telekoma, Zavarovalnice Triglav ...). Pojasnilo enega od uradnikov na enem od ministrstev, ki noče biti imenovan, je naravnost šokantno: "Generalni sekretar vlade Mirko Bandelj je omenjene, menda po zakonu javne podatke za potrebe postavitve informacijskega sistema od ministrstev zahteval z dopisom z dne 7. marca, vendar mu jih nismo mogli poslati, saj jih tudi nam ni uspelo dobiti. V večini podjetij, ki spadajo v delokrog našega ministrstva, so našo prošnjo ob podpori kopice odvetnikov in po navodilih nadzornih svetov zavrnili." Generalni sekretar je pojasnilo navedenega gladko zavrnil, edini kolikor toliko verodostojen vir podatkov o vrtoglavi višini menedžerskih plač pa ostaja Durs.

Najnižje in najvišje plače

Zajamčena plača v Sloveniji po zadnjih podatkih GZS sicer znaša 50.559 tolarjev, minimalna 103.643, povprečna pa 241.505 tolarjev - seveda vse bruto, to pomeni, da nobena od njih tako rekoč ne omogoča dostojnega preživetja. Menedžerji so visoko nad tem - po podatkih Dursa (davčni bilten št. 3-4, 2003) o analizi dohodnine, plačane za leto 2001, je najvišji prejemek iz naslova plač znašal kar 136.944.119 tolarjev bruto, srečnež, ki ga je zbasal v žep, pa je vodstveni delavec v podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo papirja in kartona. Poleg njega sta stomilijonsko znamko (samo iz naslova plače) presegla še dva zavezanca, 11 jih je dobilo več kot 50 milijonov, 199 pa več kot 25,5 milijona tolarjev bruto plače. Kar 40 odstotkov najvišjih plač so izplačali v predelovalnih dejavnostih, 25 odstotkov pa v trgovini. Povprečna plača prvih 20 zavezancev z najvišjim prejemkom je znašala od 11,4 milijona (prvi) do 4 milijone tolarjev (dvajseti) na mesec. Omenjeni bogataš z najvišjo plačo je na lestvici sto najbogatejših (z najvišjimi bruto prejemki) sicer šele na šestem mestu, saj plače praviloma niso najpomembnejši vir bogatenja.

Srečna družina prvih sto (poleg direktorjev in članov uprav sem spadajo še samostojni podjetniki, notarji in odvetniki, med njimi pa je bilo 87 odstotkov moških in 13 odstotkov žensk - toliko o emancipaciji!) je leta 2001 denimo izredno bogato služila tudi z drugimi viri, na primer z udeležbo pri dobičku. Absolutno najbogatejši trije so bili zaposleni v dejavnosti poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve, rekorder pa je imel skupne prejemke 159.319.972 tolarjev (od tega skoraj 146 milijonov iz udeležbe pri dobičku). Vsi omenjeni podatki se nanašajo na leto 2001, to pomeni, da so letos lahko samo še precej višji. Najbogatejši sloj (približno 10 odstotkov) po mnenju ekonomista Tineta Stanovnika (predstavljenem v oddaji Dosje na TV Slovenija) sicer prejema že približno 60 ali celo več odstotkov vsega dohodka, najrevnejših 10 odstotkov pa komaj 3 odstotke. Njegovo mnenje podpirajo ugotovitve Dursa, da število zavezancev v prvem, torej najrevnejšem davčnem razredu narašča.

Za najvišje vodstvene delavce plače torej niti niso najpomembnejši vir bogatenja, saj je zanje poleg že omenjenih bajnih številk iz udeležbe pri dobičku značilna še koncentracija dohodkov od premoženja (narašča predvsem dobiček iz kapitala). Večina najpomembnejših menedžerjev je poleg tega vključena v najmanj enega, še raje pa v več nadzornih svetov. Višina sejnin je prav tako kot višina plač hudo varovana skrivnost, po naših podatkih znašajo sejnine od 20 do 200 tisočakov, pa tudi več, to pomeni, da je že samo s članstvom v nadzornih svetih mogoče zaslužiti še eno plačo. Po pričevanju naših virov so izjemno donosne tako imenovane svetovalne pogodbe, tu so še različni drugi podjetniški dobički, seveda ne gre pozabiti včasih prav bajnih nagrad za uspešnost, trinajstih in štirinajstih plač, odpravnin, direktorjem pa pripada še cel kup drugih bonitet, kot so plačana zavarovanja, izobraževanja, zdravniški pregledi, zdravilišča, službena vozila, računalniška in telekomunikacijska oprema ...

Odličen primer za takšno vsestransko menedžersko služenje sta zakonca Klemenčič. Nekdanja prva dama Zavarovalnice Triglav Nada Klemenčič je bila leta 2001, poleg tega, da je imela 2,1 milijona bruto plače na mesec, udeležena še pri dobičku, nagradah za uspešnost, dividendah, pri tem da je na več kot sporen način (z zastavljenim družbenim kapitalom za najem posojila) lepo povečala svoje lastništvo v zavarovalnici (ki bistveno presega milijon evrov) in za nagrado za vse skupaj nato dobila 54-milijonsko odpravnino. V družinski proračun je bogato prispeval tudi direktor razvpite banke SIB Vlado Klemenčič z direktorsko plačo, prodajo delnic (19 milijonov), odpravnino (28 milijonov) in svetovanjem novi upravi (5,1 milijona). Podobno pestre vire dohodkov je imel denimo Igor Pogačar, nekdanji prokurist in direktor Energetike, ki mu je po naročilu mestne oblasti uspelo kupiti nesrečno SIB in s tem Energetiki nakopati velikansko izgubo. Pri tem, da je bil na položaju direktorja Energetike zaposlen le dvotretjinsko in je prejemal 600 tisočakov bruto plače, si je finance okrepil še s tretjinsko direktorsko plačo v lastnem podjetju Ram invest, s plačo prokurista podjetja Elan Sport Artikelerzeugung in s sejninami za sodelovanje v nadzornem svetu Elana Japonska. Ko smo že pri Elanu, je vsekakor treba omeniti Uroša Koržeta in njegovo sicer zelo uspešno sanacijsko ekipo, ki si je za poslovno leto 2001 obračunala resnično neverjetno 1600-milijonsko nagrado in za lansko leto izrazila željo še po dodatnih 400 milijonih, kar države (prek Kada, Soda in Srda) in članov nadzornega sveta očitno ni pretreslo tako kot večino državljanov. Nadzorni sveti (ki določajo plače in nagrade) so zaradi izjemne prepletenosti izredno majhne, večinoma tudi poslovno in prijateljsko tesno povezane skupine posameznikov škandalozna zgodba zase, jasno je le, da po večini ne opravljajo svojega poslanstva, kar je v podjetjih v državni lasti še posebej skrb zbujajoče. Kako brezbrižna je država do dogajanja v podjetjih, katerih večinska lastnica je, dokazujejo številni primeri direktorjev državnih podjetij, ki so si kljub velikanskim izgubam, ki so jih podjetja pod njihovim vodstvom ustvarjala, izplačevali bajne plače, delavci pa so na mizerno plačilo čakali mesece. Jasna Krljič Vreg je v oddaji Dosje naštela denimo Papirnico Vevče, Plutal, Alples, Elmo, več kot zgovoren pa je bil tudi primer Peka, kjer je sanacijski direktor že pred leti prejemal plačo 2 milijona bruto. Primerov, ko so si direktorji prav s "sanatorstvom" - ob bajnih plačah, načrtnih stečajih in sumljivih poceni nakupih delnic - zgradili novo bogastvo, je v Sloveniji sicer nič koliko.

Ob vseh norih menedžerskih dohodkih, nad katerimi država očitno nima prav nobenega nadzora, je vsekakor treba opozoriti še na eno stvar, in sicer na hudo napačno, toda v Sloveniji žal prevladujoče mnenje, da je dobrih menedžerjev malo in jih je zato treba, ne glede na to, koliko zahtevajo, zadržati. Omenjeno napačno mnenje podpira prav država s svojim neutemeljenim razlikovanjem med zasebnim in javnim sektorjem, s katerim v slednjem (predvsem s fiksnimi plačami vodstva ne glede na uspešnost) tako rekoč onemogoča vsako pravo konkurenco, kaj šele odpust. Povprečno ljudstvo prav dobro razume, da nismo več v socializmu in da razmerje med plačo čistilke in direktorja ne more biti več 1 : 3, težje pa je razumeti, da je to razmerje v javnem sektorju naraslo že na 1 : 35 in v zasebnem ponekod celo na 1 : 100. Dejstvo je, da plače menedžerjev večinoma sestavlja fiksni del (od 85 do 90 odstotkov), plače delavcev, predvsem v proizvodnji, pa variabilni del. To pomeni, da direktor, ki najodločilneje kroji poslovno politiko in (ne)uspeh podjetja, prejema bolj ali manj enako plačo ne glede na to, ali podjetje ustvarja bajne dobičke ali katastrofalno izgubo, plača delavcev v proizvodnji, ki na odločanje nimajo nobenega vpliva, pa je najbolj odvisna prav od (ne)sposobnosti direktorja in njegove politike, kar je še posebej nesprejemljivo v podjetjih v večinski ali delni državni lasti. Da smo v tem res nekaj posebnega, kaže primerjava z Zahodom, kjer je kar od 30 do 65 odstotkov plače direktorjev odvisne od njihove uspešnosti.

Vse plače v javnem sektorju državo po dostopnih podatkih sicer stanejo približno 500 milijard tolarjev. Kar glede na to, da so po letu 1995, ko so po plačah poslancev z raznimi posebnimi dodatki in dopolnili podivjale tudi plače sindikalno dobro organiziranih, močnih in vplivnih zdravnikov, sodnikov, univerzitetnih profesorjev, državnih sekretarjev in direktorjev javnih podjetij, sploh ni presenetljivo. Je pa katastrofalno, saj je "sesulo" celoten sistem plač v javnem sektorju in še bolj pospešilo socialno razslojevanje. Natančne podatke o plačah zdravnikov, sodnikov, univerzitetnih profesorjev in drugih, katerih plače so z različnimi usklajevanji sledile poviševanju poslanskih, je zaradi neizmernega števila dodatkov in posebnih sistemov, ki osnovne plače spreminjajo že do neprepoznavnosti, pravzaprav nemogoče predstaviti. Pregled plač poslancev in funkcionarjev državnega zbora pa pokaže, da je najnižja marčevska plača znašala dobrih 432 tisočakov neto, najvišja pa nekaj manj kot 639 tisočakov neto, kolikor je dobil predsednik parlamenta Borut Pahor (vir: DZ). To pomeni, da poslanci v povprečju na mesec poleg drugih ugodnosti dobijo okrog 500 tisočakov neto, in to ne glede na to, ali krvavo garajo za dobro domovine ali se pretegujejo, zehajo, berejo časopise, govorijo po mobitelih ali jih na zasedanjih parlamenta, odborov in komisij sploh ni. V primerjavi s premierom Antonom Ropom (marca 704 tisočake neto) in ministri (najboljšo plačo dobil minister za pravosodje Ivo Bizjak, in sicer dobrih 672 tisočakov neto, najslabšo pa minister za delo, družino in socialne zadeve Vlado Dimovski, in sicer dobrih 560 tisočakov neto) res nimajo razloga, da bi se pritoževali. Hudo luknjo v državno blagajno poleg poslancev vrtajo tudi na široko razmnoženi državni sekretarji in drugi funkcionarji, skupaj s tistimi "v odhajanju", večina namreč dobi od 400 do 600 tisočakov neto, na seznamu (vir: Vlada RS, kadrovska služba) pa jih je skoraj 140. Prav lepo je bil marca plačan tudi direktor Slovenske odškodninske družbe Igor Kušar (dobrih 1,5 milijona tolarjev bruto), podatke pa je poslala še Pošta Slovenije, in sicer je direktor Alfonz Podgorelec februarja dobil 2.096.278 bruto plače z dodatkom za delovno dobo. Pri Telekomu so prošnjo za podatke zavrnili s pojasnilom, da je Telekom zasebno podjetje in zato plače uprave ne morejo biti dostopne javnosti. Za primerjavo še plače županov: Danica Simšič, Ljubljana, dobrih 896 tisočakov bruto brez dodatka za delovno dobo, Bojan Šrot, Celje, dobrih 713 tisočakov bruto z vsemi dodatki in brez minulega dela, Jože Antonič, Bled, 350 tisoč tolarjev neto.

Socialni nesporazum

Vsekakor so skupne plače v javnem sektorju za državo postale naravnost parazitske, zato ne preseneča, da je eden najpomembnejših ukrepov protiinflacijskega programa finančnega ministra Dušana Mramorja pred vstopom v Evropsko unijo deindeksacija oziroma "razvezava" rasti plač (tudi na drugih področjih, ne le pri delu, ampak še pri kapitalu in drugih plačilih, na primer pri obrestih) od višine življenjskih stroškov in navezava na evropsko inflacijo. Sicer nas, kot opozarja minister, ob vstopu v sistem evropskih deviznih tečajev na tem področju čaka hudo trd pristanek z velikim odpuščanjem in povečanjem brezposelnosti. Sindikalisti obljubam, da se plače delavcev zato realno ne bodo zmanjšale, ne verjamejo. Nasprotno, opozarjajo, da delavske plače zanesljivo ne zvišujejo inflacije, pač pa zaostajanje plač za rastjo življenjskih stroškov (sledijo jim nekje s 85 odstotki) že samo po sebi pomeni svojevrstno deindeksacijo. Delodajalske razlage o tem, da bi zvišanje najnižjih plač pomenilo ogrožanje delovnih mest, ogrožanje konkurenčnosti in možnost stečajev, označujejo za neutemeljene, kot glavnega krivca za previsoko inflacijo pa omenjajo prav menedžerske plače. Sindikalisti so kritični tudi do novega zakona o plačah v javnem sektorju, ki naj bi ga Slovenija končno le dočakala in naj bi med drugim zajel vse zaposlene v javnem sektorju, odpravil dodatke in postopoma znižal razmerje med plačami na 1 : 8, saj naj bi bil nedodelan, notranje nekoherenten in po vsej verjetnosti sploh neizvedljiv.

Če država resnično želi zmanjšati res že neznosne razlike med menedžerskimi in delavskimi plačami, je sprememba plačne politike nujna. Kako naj bi to izpeljali - pri tem, da država pred vstopom v Evropsko unijo ne bi povečala skupne mase plač, da sindikati zahtevajo povišanje vsaj najnižjih plač in da ni niti najmanjše volje po brzdanju razpasle državne birokracije in še manj menedžerskih plač - pa si kljub nedavnemu podpisu socialnega sporazuma nihče ne upa napovedati.