Ni še čas

V petek je v prestolnici z udeležbo petstotih potekala tretja parada gejevskega ponosa in minila predvsem v znamenju podpore zakonu o registrirani partnerski skupnosti parov istega spola, ki bo parlamentarno preizkušnjo prestal 15. julija. Kljub temu da so na POP TV med javljanjem v živo poročali o njegovi udeležbi (pred kamere da raje ne bi stopil, saj da se je že povsem dovolj medijsko izpostavil) in celo v celoti fabricirali njegov citat, je gejevska manifestacija minila brez Tomija Roškariča, katoliškega duhovnika in borca za pravice homoseksualcev. "Čas bi že bil!" je v prejšnji številki komentiral svoj napovedani nastop na petkovi paradi: čas bi že bil, da kdo iz vrst slovenske cerkve vendarle stopi korak naprej in se javno zavzame za brate in sestre drugačne spolne usmeritve, čas bi že bil, da se enkrat in za vselej pove, da ni njihova spolna orientacija niti greh niti bolezen, temveč povsem legitimna in stoodstotno enakopravna različica človeškega čustvovanja. No, kot se nam je na tihem ves čas zdelo, nismo v resnici seveda še niti približno tam, saj je trda patriarhalna roka cerkve nezaslišano svobodnjakarskega zablodelega člana sicer v rokavicah, a zato nič manj trdo zgrabila za vrat in postavila na svoje pravo mesto.

Tomi Roškarič v petek ni nastopil kot eden izmed govornikov na paradi, čeprav je bil njegov nastop potrjen in napovedan že dolgo vnaprej. V začetku tedna pred dnevom D je bil namreč klican k mariborskemu škofu, ki ga je prepričal, da tovrstno udejstvovanje morda ne bi bila ravno najboljša ideja, ne zanj in ne za krovno institucijo. Škof Kramberger, ki ga je Tomi v prejšnji številki označil kot zrelega človeka z izjemnim razumevanjem in zaupanjem v svoje duhovnike, mu udeležbe na zloglasnem zboru sicer ni neposredno prepovedal, ga je poprosil, naj o svoji odločitvi še enkrat razmisli. Res je sicer, da naj bi med pogovorom omenil tudi dejstvo, da bo v primeru uresničitve napovedanega nastopa mlajšemu sogovorniku z najtežjim možnim srcem prisiljen odvzeti duhovniško službo, vendar Tomija kot oseba ni razočaral, saj se dobro zaveda, pod kakšnim pritiskom se je zaradi njegovega predvsem medijsko izpostavljenega delovanja znašel v zadnjih par tednih, ko naj bi dobival na račun neposlušnega mladeniča indignirane klice, bogoslovci pa naj bi mu tudi osebno nosili fotokopije z Roškaričeve spletne strani in zahtevali takojšnje ukrepe.

Tomi svoje odločitve ne jemlje kot umik ali kapitulacijo, temveč kot znamenje modrosti, saj naj bi se dalo na dolgi rok z umirjenostjo doseči bistveno več kot pa z rinjenjem glave skozi zid. "Če izgubim službo, potem ne bom mogel na tem področju kot duhovnik storiti prav ničesar več, na dolgi rok pa se lahko zavzamem še za marsikaj dobrega." Škof Kramberger naj bi v njunem očetovskem pogovoru izkazal izjemen posluh in razumevanje za homoseksualno problematiko in naj bi ga motil predvsem dosedanji medijsko privlačni način Roškaričevega delovanja, ki naj v prihodnje poteka predvsem v izrazitejšem sozvočju s samimi notranjimi mehanizmi tisočletne institucije: lahko bi se recimo s posebnim pismom obrnil na škofovsko konferenco ali pa se povezal z znanim cerkvenim psihologom, patrom Gostečnikom.

Ubogi geji in gejevke vsekakor potrebujejo cerkveno pomoč in podporo, a tu je seveda še neljubo vprašanje v oči bodeče spletne strani users.volja.netduh-rkc-si, ki v dosedanji podobi pač res ne more več obstati in na škofovo prošnjo se je Tomi že lotil temeljite reforme; za začetek se je recimo vrgel v obdelavo obsežne rubrike strpnost, ki se je še pred dnevi na strpen in inteligenten način ukvarjala z vprašanji istospolno usmerjenih vernikov, danes pa je v stoodstotni rekonstrukciji: "Včasih je nujno narediti korak nazaj, da lahko potem nekoč v prihodnosti napraviš tri naprej." Za začetek je recimo kot odgovor na prošnjo po udeležbi na njihovi manifestaciji poslal pismo podpore hrvaški gejevski skupnosti.

Tomi trdi, da je že pred inštruktivno avdienco pri mariborskem škofu resno razmišljal, da na petkovi prireditvi v Ljubljani ne bi spregovoril, saj naj bi tudi med organizatorji začutil določeno ambivalenco do svoje udeležbe, ki da bi sama na sebi požela toliko medijske pozornosti, da bi lahko ključna vsebinska vprašanja prireditve na ta račun ostala povsem v senci. Soorganizator parade ponosa Mitja Blažič pravi, da tisto glede ambivalence vsekakor drži, vendar ne zaradi potencialnega izpada medijske pozornosti, temveč zaradi tega, ker so določene izmed heterogenih homoseksualnih organizacij, ki soprirejajo gejevski marš, prepričane, da se cerkev sploh nima kaj vmešavati v to problematiko.

Po dolgih debatah na to temo je prevladala odločitev, da bo do duhovnikovega nastopa vseeno prišlo, potem pa je škof Kramberger s svojimi milimi prošnjami vsem skupaj itak presekal vsako dilemo. Blažič je ob tem žalosten in razočaran, saj bi se mu zdel nastop duhovnika na tovrstni prireditvi tudi v svetovnem merilu resnično zelo velika stvar, se mu zdi pa umik v zmerni aktivizem za zdaj edinega javnega podpornika med kleriki še vedno boljša opcija kot totalna suspenzija in prenehanje vsake dejavnosti. "Verjamem, da bo slovenska cerkev sčasoma preprosto prisiljena doumeti, da njenih 57 odstotkov katoliškega prebivalstva skupaj z drugimi tvori tudi po nekaterih študijah pet odstotkov gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev, ki nimajo znotraj cerkve prav nobenih servisov in jim je zaradi tega neka iskrena veroizpoved v sozvočju s polnim osebnim dostojanstvom popolnoma onemogočena. Mislim, da trenutna trda pozicija cerkve preprosto ne bo mogla zdržati."