Ajmo, ajmo, ustaše!

Kdor si je vsaj približno zapomnil armagedon ob nedavnem zaključku balkanske košarkarske klubske sezone, si je lahko precej dobro predstavljal, kakšno imenitno priložnost prvovrstnega divjanja bo povprečnemu pijanemu huliganu ponujal finale kranjskega evropskega prvenstva v vaterpolu, kjer se glede na nekoč tako totalno dominacijo plavalcev bivše skupne države nista mogli srečati prav nihče drug kot Hrvaška in Srbija.

Drugače (bržčas) tako letargične popoldanske nedeljske ulice Kranja so dobile rdeče-bele ošpice. "Obnašajte se športno, prosim vas, no ..." pol ure pred začetkom od daleč slišiva že dodobra histerični bas špikerja, medtem ko po ulici mimo naju peketajo kolonice robokopov, ki so takrat še bolj taki dobrovoljčki, nasmejani rdečeličneži, ki se jim zdi situacija pod precejšnjo kontrolo. Med čakanjem na akreditacije nama ob vznožju zunanjega perimetra modernističnega plavalnega gorenjskega objekta kot ena prvih reči z neba na glavi skoraj pade smetnjak, prava pravcata kanta za smeti, ki so jo s strehe zalučali z vsakim razumskim minimumom skregani Hrvoji - z desetih metrov oglušujoče treskne naravnost na dvorišče in se potem zlovešče zakotalika proti parkiriščem. Vrata nama kot zadnjima odpre zaripel varnostnik s povsem okrvavljeno desno roko, ki se nama, če upoštevamo to dejstvo, nasmehne z naravnost nepojmljivo toplino. "Pizda, vse so razmetal, ejga!" in "KJE da so vdrli?!?!" se med izdelavo PRESS-passov derejo z vsako sekundo bolj zaskrbljeni organizatorji, medtem ko nama eden od oskrbnikov na vprašanje, kako se pride do glavnega bazena, počasi in mrliško odvrne: "Tisto ni več bazen."

Že med vožnjo na prizorišče je bilo glede na neprekinjeno zaporedje avtomobilskih tablic jasno, da bodo na ta dan grmeli skoraj izključno sinovi oluje iz Splita, Reke in celo Dubrovnika. Lahko bi rekli, da je vsaj med tem poglavjem večnega derbija Hrvoje dodobra izkoristil prednost domačega terena, saj bi prebivalec Venere glede na narodno porazdelitev navijačev lahko povsem varno sklepal, da se o imenu novega evropskega prvaka ne odloča sredi (ej ga!) Kranja, temveč v samem epicentru Vukovarja.

Vaterpolo sam na sebi verjetno res ni šport, zaradi katerega bi večina izmed nas v službi masovno jemala dopust in predhodnih par noči sploh ne zatisnila očesa, ko pa ga že enkrat spremljaš, lahko v njem vedno znova odkriješ resnično elegantno in dinamično dramo konflikta ter suspenza, kjer se pravzaprav venomer napada in je dolgočasna igra na sredini zreducirana na absoluten minimum. Tekma končnice evropskega prvenstva je bila, če izvzamemo vse bojne pohode prenapetega goveda, verjetno kar ena lepših in bolj napetih sploh.

Tempo večji del srečanja suvereno držijo igralci v kockastih kapicah, kar jim niti ni moglo biti pretežko, ko so jih pa s tribun tako srčno spodbujali z U BOJ, U BOJ, ZA NAROD SVOJ!, pa AJMO, AJMO, USTAŠE in seveda HRVATSKA DO ZEMUNA! Po izenačenem polčasu, v katerem gosti z nadčloveškimi napori vedno znova vendarle uspejo ujeti zadnji vlak do neodločenega izida, Hrvoji v začetku drugega hitro povedejo in se takoj zatem z vso dušo in telesom vržejo v naravnost steklinast pressing, ki se jim kaj kmalu tudi pošteno obrestuje. Dejansko ti mora na upehano srce vsaj za hip leči partonski kviht, ko po slabih treh četrtinah srečanja zaostajaš s sedem proti štiri, medtem ko se tribune tresejo v večnem dvoglasnem refrenu UBI!!! SRBINA!!! UBI!!! SRBINA!!!, nakar ti začnejo na betico leteti še prižgane bakle. Na tej točki je verjetno marsikdo pomislil, da je vsega nepreklicno konec, a žilavi Srboslav s sebi lastnim prkosom zagrize globoko v šibko točko mišice severnozahodnega soseda in dokaže, da gre kljub huronskemu navijanju, ob katerem bi si parklje pogrel sam Belcebub, za povsem izenačena titanska nasprotnika.

Podaljški, vodstvo Srboslava in verjetno vsaj delno podzavestni tihi kolektivni izdih kockastih navijačev na začetku zadnjih treh minut, ko se jim je očitno prvič v celem dnevu posvetilo, da danes morda, samo morda vseeno ne bodo zmagali. Sodnik naravnost v glavo pokasira vžigalnik, v teh trenutkih pa prvič zares zaživi tudi tribunica z odlikaši, kjer je bila poleg zunanjega in notranjega ministra zbrana borna odprava tistega, kar je še ostalo od nekoč vsaj v posameznih glavah tako mogočnega federativnega imperija. DOBIČETE BATINE!!! jim ihtavo obljubljajo z druge strani, kjer se minuto pred koncem zavejo, da jim dobesedno teče voda v grlo. Še zadnja obramba srbske golmanske vidre, rutinirano zadrževanje žoge in poslednji žvižg: bazen postane solzav kotel balkanske homoerotike.

Vsesplošno ljubljenje je žal moteno, ker se sinovom oluje strga in skušajo stihijsko preplaviti bazen - ko jih robokopi parkrat kresnejo po z vrelim vakuumom naphanih črepinjah, potrgajo vse plastične stole in jih pomečejo v sovražnike. Sledijo scene čistega kaosa. Par deset metrov nad bazenom lebdi policijski helikopter in dela na vodi gromozanske koncentrične kroge. Robokopi mlatijo najbolj pog- in ne- -umne Hrvoje, medtem ko jim par centimetrov od glav frčijo z vso silo zalučane s fluorescenčnim ognjem plameneče bakle. Izza obronka prizorišča se visoko v nebo vije zlovešči dim, ogromno njega, Srboslavi pa v vodi skušajo še vedno proslavljati svoj velikanski uspeh, čeprav seveda v oazici na najbolj odročnem koščku bazena, kjer jih bakle ne dosežejo.

Sledi obdobje varljivega miru in ravno, ko se začnemo vsi skupaj poskusno spet privajati na normalo, butne na nezaščiteno srbsko tribunico legija najbolj povampirjenih ustašev in začne se nekontrolirano mlatenje, z rokami, pirovskimi flašami in predvsem z velikanskimi, okornimi, a učinkovitimi zložljivimi stoli. Sudar je kratek, a nepopisno grozljiv: eden izmed napadalcev je hladnokrvno porinjen čez varnostno ograjo in z vso težo pade na neskončno trde bazenske ploščice, z glavo naprej. Videti je grozljivo, vse je krvavo, telo povsem mlahavo. "Stoka!" hropejo slovenski kamermani neposredno spodaj, nekateri srbski vaterpolisti izkazujejo platonsko željo, da bi se v bitko vključili, čeprav jih znaten del ob tej priložnosti zelo pametno poskače v bazen: pa jih poskušajte napasti v njihovem elementu!

"Bodite vsaj za delček dostojanstveni!" odmeva utopični špikerjev glas, medtem ko robokopi ob pomoči nepričakovano žilavega srbskega odpora vendarle zajezijo pomahnitale zombije. Zaradi eksplozije kaosa ne pride niti do uradne razglasitve vrstnega reda in podelitve medalj. "Dajte mi jedan pištolj! Samo jedan pištolj!" rjuje eden izmed novopečenih prvakov Evrope, ko po še eni varljivi umiritvi izza varnostne ograje ob vznožju bazena začne deževati kamenje in med drugim rani herojskega kolego Sarkiča. Na bombaše iz kamene dobe brezkompromisno prijaha konjenica.

Hrvaški "navijači" med drugim namikastijo komentatorja lastne radiotelevizije med neposrednim prenosom v živo, eden izmed njih se nabode na železno ograjo.

Naslednji dnevi minejo v ping-pongu uradnih obžalovanj in prav neokusnega valjenja krivde. V noči z nedelje na ponedeljek so srbski najzvestejši navijači po svojih urbanih središčih, odeti v majice z liki haaških obtožencev, znesli nad vrsto hrvaških predstavništev. Če bi bila vsa ta sociopatska živina pismena, bi lahko ob začasni prekinitvi ognja drug drugemu v slovo dahnila kaj blazno literarnega, recimo: Vidimo se v naslednji vojni.