Žoganje s kostmi in spomeniki

"Koalicija Slovenija ne bo sodelovala pri glasovanju o zakonu o vojnih grobiščih. Ne bomo sodelovali pri prevari, ki jo prinaša zakon." Janez Drobnič je bil jezen, z zakonom o grobiščih, ki naj bi po petih letih političnega "švicanja" nastal kot plod nadstrankarskega konsenza, ni bil zadovoljen. Predlagani zakon naj ne bi spoštoval temeljnih pietetnih dejstev, nacionaliziral naj bi grobišča, diskriminatorno obravnaval žrtve. Podobnega mnenja je bil tudi domobranski propagandist Jožef Bernik, ki je poziciji zažugal, da bo vprašanje zakonskega urejanja grobišč internacionaliziral. Še bolj ogorčena sta bila Nova slovenska zaveza, ki je nastala na temeljih medvojne Slovenske zaveze, in njen predsednik, nekdanji domobranec in nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič. Sprejeti zakon naj bi bil ideološka in politična manipulacija sil komunističnega nasledstva, bi naj bi v nasprotju s slovensko ustavo, v nasprotju z mednarodnim pravom in s temeljnimi načeli civiliziranih narodov, še ena prevara slovenskega naroda in novo nasilje nad pomorjenimi nasprotniki. Glavna očitka izglasovanemu zakonu sta enoten napis, ki ne vsebuje besed o revolucionarnem nasilju, in dejstvo, da zakon ne definira pojma vojaških oseb, vojne in povojnih dogodkov. Kljub protestom in obstrukciji je parlament v četrtek zakon o vojnih grobiščih vendarle sprejel. Po napovedih naj bi bila prva obeležja skupaj s simbolnim bronastim zvonom postavljena že letos septembra. En zvon naj bi bil vreden približno milijon tolarjev, prikritih grobišč pa naj bi bilo okoli 200. "Čuden simbol, čuden napis," je med poslansko razpravo nejeverno zamomljal Janez Drobnič, "čudna dežela." Na pomnikih grobišč po vojni usmrčenih oseb bo napis "Žrtve vojne in povojnih usmrtitev. Republika Slovenija". Takšen napis je podprla tudi vladna komisija za ureditev vprašanj prikritih grobišč, v kateri sedita tudi predstavnika domobranske organizacije in cerkve.

Farne plošče

Kljub skropucalu in veliki sramoti za Slovenijo, kakor dogajanje v parlamentu razume France Cukjati, pa pomniki z vsebino, ki so bistveno bližje politični desnici, že stojijo. Z vsebino, ki je bistveno drugačna od poskusa ideološko nevtralne drže, ki naj bi jo prinašal izglasovani zakon. Z vsebino, ki obsoja narodnoosvobodilni boj in ki poveličuje domobranstvo. Takoj po osamosvojitvi, ponekod pa že tudi pred njo, ko so se nad Slovenijo razpela prej prikrita dejstva o povojnih pobojih, so po pozabljenih grobiščih začela rasti spominska obeležja, križi, zidani prostori za sveče. Večina jih je nastajala brez pravega načrta, postavljali so jih svojci, ponekod lokalni odbor kakšnih političnih strank; država ni bila sposobna narediti enotnega načrta, koncepta ureditve grobišč, posejanih po Sloveniji. Razlogi so bili seveda politični. Če to velja za grobišča, pa je bilo pri farnih ploščah drugače. Nova Slovenska zaveza je v začetku devetdesetih zbirala imena usmrčenih domobrancev in drugih povojnih žrtev ter s pomočjo somišljenikov, svojcev, pa tudi cerkve postavljala plošče na pokopališčih in po cerkvenih zidovih. V nekaj letih je bilo postavljenih več kot 150 spominskih obeležij, na katerih je skoraj 13.000 imen. Tako v vojni in po njej usmrčenih civilistov kot tudi vaških stražarjev, domobrancev, četnikov, vojakov kraljeve vojske ter celo nekaj partizanov, ki so jih ubili partizani. Vendar obeležja v simboličen spomin na prikrite grobove niso bila vedno skromna, včasih so iz spomina zrasle skoraj monumentalne stvaritve, boj kot skromnim ploščam podobne spomenikom zmagovalcev. Takšen spomenik domobrancem recimo stoji na Črnem Vrhu pri Idriji, izdelan je iz naravnega kamna, v obliki velikega cveta. Spomenik je posvečen domobrancem, ki so padli v boju s partizani, ko so branili svojo postojanko. Še bolj izrazit primer je spominska plošča, vgrajena v stolp na Turjaškem gradu. Postavljena je bil leta 1993, na prireditvi Nove slovenske zaveze, s katero so počastili 50. obletnico boja za obrambo belogardistične postojanke, ki so jo napadli in uničili partizani. Na njej je recimo zapisano: "Branilcem Turjaka, vojakom slovenske protikomunistične vojske, v neenakem in vsiljenem boju od sovraštva bratov in orožja zavojevalcev premaganim, od slepote tujega nauka pokončanim ..." S spomenikom na Črnem Vrhu in spominsko ploščo na Turjaku sta zaznamovani bitki, ne pa simbolična grobova. To je seveda v precejšnji meri skregano z zgodovinsko logiko in redom, ki se je uveljavil po zmagi nad silami v povojni Evropi. Premagane države v drugi svetovni vojni so namreč morale sprejeti zahtevo držav zmagovalk, da ne bodo postavljale spomenikov pripadnikom svojih vojaško-političnih enot, kot so bile na primer enote SS in tiste, ki so jim bile podrejene.

V mnogih primerih je ob postavljanju farnih spominskih plošč prišlo tudi do skrunitev objektov, ki so zaščiteni kot kulturna dediščina. V Preserju pri Ljubljani so na kapelico, posvečeno žrtvam prve svetovne vojne, pritrdili velike črne plošče z imeni domobrancev in z napisom “žrtvam komunističnega nasilja”. V Horjulu pri Ljubljani pa so pokopališko kapelico, delo znanega arhitekta Jožeta Plečnika, na svojo roko dopolnili z reliefom “Pieta” slovenskega kiparja Franceta Kralja. Z devetimi ploščami z imeni med vojno in po vojni ustreljenih domobrancev so tako bistveno spremenili zaščiten kulturni spomenik. Pri čemer je v prvem primeru Regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v takšno skrunitev privolil, v drugem primeru pa je izjavil, da “nima moči in možnosti”, da spremembe prepreči.

Politična vsebina

Kljub pazljivem delu pa se je na farnih ploščah pojavilo kar nekaj napak; tako se je na steno farne cerkve v Šentvidu pri Stični prikradlo ime človeka, ki je še zmeraj živ v Kanadi, na plošči na Selih pri Šumberku pa je med vojnimi žrtvami zapisano tudi ime domačina, ki so ga ustrelili domobranci, ker naj bi poizvedoval za bunkerji okrog postojanke v Šentvidu. Ponekod se zdi, da so med množico pobitih omenjeni posamezniki, ki niso bili zgolj "nedolžne žrtve" v nebo vpijočega rdečega nasilja. Tako je na farni plošči v Šentvidu pri Ljubljani med žrtvami komunističnega nasilja med letoma 1941-1945 omenjen tudi Franc Živalič, ki je bil po podatkih Zveze združenj borcev NOB leta 1946 obsojen kot vojni zločinec zaradi zločinov, ki jih je zagrešil kot član Črne roke, posebne skupine belogardistov. Podobno je s ploščo pri cerkvi na Ježici pri Ljubljani, na kateri je zapisan tudi Anton Snoj, ki se je po končani vojni vrnil iz Koroške v Ljubljano, dobil službo pri železnici, leta 1948 pa je organiziral in izvedel sabotažno akcijo na železnici, zaradi katere je bil obsojen na smrt.

A treba je dodati, da je postavljanje plošč ponekod spremljalo tudi glasno nasprotovanje. Tako je nekdo razbil plošči na cerkvi v Zagradcu, v Črnomlju pa naj bi bil pod spomenikom postavljen celo eksploziv. Nasprotovanje je bilo ponekod tolikšno, da so nekaj imen ali prilepili ali pa jih pozneje s plošč odbrusili. Tu in tam je na kakšno župnijo zašlo tudi pismo, v katerem so še živeči svojci odločno prepovedali "obeleževanje in manipuliranje z imenom pokojnega". Vendar so ti protesti deloma razumljivi - čeprav razbijanje spomenikov seveda ni opravičljivo -, saj so bili lokalnih odbori, kakor je v spremni besedi ene izmed monografskih knjig o farnih spominskih ploščah zapisal Justin Stanovnik, ki so po Sloveniji zbirali dokumentacijo, ponekod "premehki in premalo vztrajni", drugod torej goreči in dovolj trdi. Zbiranje obsežne dokumentacije je namreč potekalo "ročno", "večino podatkov smo dobili tako, da smo hodili od vasi do vasi, od hiše do hiše, trkali na vrata, spraševali in iskali". Po Stanovnikovem mnenju so gospod v teh krajih zasloveli z govorom v Rogu leta 2000 in z besedami, "da državljanska vojna še traja", vse te plošče so bile postavljena predvsem zaradi spomina, tako spomina na tiste, ki so na njih, kot zgodovinskega spomina na temno preteklost. Vsi pomorjeni naj bi bili ljudje, ki so "živeli tako, kakor ljudje moremo živeti; umirali pa so tako, da bo občutljivi zgodovinar temu poglavju nekoč dal naslov: Smrt krščanske vojske". Pojem krščanske vojske pa je danes najmanj sporen, če ne celo žaljiv.

Seveda so poleg neskončnih vrst tisočerih imen, ki so dovolj zgovorna sama po sebi, zanimivi tudi napisi, s katerimi so te plošče opremljene. Podobno kot zapisi o junaškem boju kakšnega partizanskega odreda tudi ti odkrivajo namen tistih, ki so takšna obeležja postavili. In ta namen ni nujno le spomin na umrle in opomin živim. Je tudi opomba in podpis tistega, ki je takšno obeležje postavil. Kar nekaj farnih plošč nosi napis Bog - Narod - Domovina, te tri besede so bile seveda domobransko geslo, ki je v medvojnem času pomenilo nekaj drugega kot pomiritev in sprava. Farne plošče so opremljeno tudi z zapisi o žrtvah komunističnega nasilja, o pokončanih borcih proti komunizmu, žrtvah bratomorne vojne, o prevarah in izdaji, opremljene so z Balantičevimi verzi, s križi, razpeli, ponekod pa spominjajo celo na islamske minarete. Na horjulski tako piše, da "na teh ploščah bereš imena mož in fantov te vasi, vojakov slovenske narodne vojske, borcev proti komunizmu. Niso padli v boju, bili so izdani in pomorjeni. Ne ve se, kje ležijo". Na tisti s Sel pri Šumberku: "Za domovino narod, vero in boga dali ste življenja mlada", na tisti iz ribniške župnije Sv. Gregor pa o tem, da so na njih vklesana imena tistih, ki so se "odločno uprli nasilju komunizma in stopili v domobranske vrste ter darovali svoja življenja za vero, dom in domovino".

Veliko zapisov je torej ideoloških, črno-belih, niso zgolj spomini, ampak so hkrati tudi politične obsodbe brezumnih dejanj zmagovalne strani. Gotovo bi bilo veliko zapisov na farnih ploščah politično bistveno bolj nekorektnih, če bi bila slovenska politična klima takoj po osamosvojitvi revanšistična. Če se lahko o korektnosti nad grobovih umorjenih sploh govori ... Sicer pa, če svojci, različne veteranske organizacije ali celo politične stranke zapišejo besede o rdečem nasilju, o krvi, ki je zalila našo domovino - rdeče revolucije in državljanske vojne kruti sad, s tem seveda ni nič narobe. Le zdi se, da zapisi na farnih ploščah ponavljajo isto napako, kot so jih podobni opomini na vojne dogodke pred njo. Če so partizani darovali življenja za svobodo, so ga domobranci za vero, dom in domovino, če so partizani padli v junaškem boju, so bili domobranci pomorjeni in izdani. Edino, kar resnično drži, je, da obojih ni več. Napisi na obeležjih gotovo niso najpomembnejše del sprave, ampak je to izjava, sklep, skupna deklaracija vseh političnih strank. Nekakšnem približek obžalovanja je novembra 2001 sicer že sprejela Drnovškova vlada, parlament pa še vedno ne. In dokler se to ne bo zgodilo, se nad kostmi ne bo igral le golf, kakor naj bi se sedaj dogajalo v bližini teharskega grobišča, ampak se bodo z ostanki mrtvih žogale tudi politične stranke. Grobovi obeh strani pa tulijo dalje.