Uničevanje reke Nadiže

Primer Nadiže je eden izmed mnogih, ki se dogajajo po Sloveniji, vendar je v nasprotju z drugimi, po zaslugi naravovarstveno osveščenega lokalnega prebivalca, skrbno evidentiran in dokumentiran. Kar Nadiži za zdaj ni v nobeno pomoč. Le sprenevedanja odgovornih so postala bolj premišljena in zakrita za krinko strokovnih parol tipa: ta hudournik je treba urediti, saj nas nevarno ogroža. Ja, in med urejanjem je dobro odpeljati še nekaj proda (gramoza), ki se ga da tako dobro prodati. Na tem mestu velja poudariti v naravi že tolikokrat potrjeno dejstvo, da ravno gradbena podjetja s svojimi dragimi projekti pogosto prispevajo k zares razdiralni moči potokov in rek in s tem k ogroženosti ljudi, infrastrukture ... Ker pa od tega živijo, vam bodo hitro znala navesti kopico razlogov, zakaj so njihovi projekti potrebni.

Nadižo krasita izjemna raznolikost in ohranjenost. Zato je najzahodnejša slovenska reka razglašena za naravni spomenik s statusom geomorfološke, hidrološke in botanične naravne dediščine. Podobnih rečnih in obrežnih ekosistemov pri nas ni. Boško Čušin, raziskovalec Biološkega inštituta ZRC SAZU, ki se ukvarja s proučevanjem obrežnih ekosistemov Nadiže, je kmalu ugotovil, da se ob reki, pod krinko urejanja struge, dogaja marsikaj. Zato je julija leta 2000 na Inšpektorat RS za okolje in prostor v Novi Gorici poslal dopis, v katerem je opozoril na uničujoča dela podjetja VGP Soča oz. podizvajalcev Ivana Kurinčiča in Edija Danijeliča. Ker je šlo predvsem za odvzem proda iz struge, je posebej izpostavil ugotovitev geologa Stanka Buserja, da Nadiža že sama po sebi več proda odnaša, kot odlaga, torej je takšno urejanje struge nesmiselno. Čušina in predstavnike VGP Soča je inšpektorica za okolje Jasna Šuklje zato povabila na pregled Nadiže in razšli so se v dobri veri, da se bodo dela odslej izvajala manj stihijsko.

Toda ne! Že v začetku septembra je Čušin opazil, da so izvajalci začeli z odvzemom proda tudi tik pod cesto pri vasi Robič. Ker je odvzem pomenil nevarnost za samo cesto, se je takoj obrnil na inšpektorat in vprašal, ali so ta dela v skladu s projektom, ki je bil izdelan za Nadižo. Odgovora ni dobil, lahko pa je spet sodeloval pri terenskem pregledu, ki ga je nekaj dni pozneje opravila Šukljetova. Ostalo je zgolj pri zapisniku pregleda. Pozneje se je Čušin obrnil na inšpektorat še štirikrat. Ko je opazil 400 kvadratnih metrov veliko in poldrugi meter globoko gramozno jamo pri Podbeli, ko je zasledil uničevanje prodišč pod Robičem, ko so ga kopači proda nagnali in ni mogel opravljati raziskovalnega dela, in zadnjič, ko je inšpektoratu pisal: "Prejšnji teden so že dobro nam znani storilci spet grobo posegli v ekosistem reke Nadiže. Na ovinku Nadiže pri Deru, točno pri vodomerni postaji, so odvzeli nekaj sto kubičnih metrov proda in ga odpeljali na sto metrov oddaljen plato, kjer ga zdaj sejejo." Zaman. Vselej je prosil, da ga obvestijo o izsledkih, vendar od Šukljetove ni dobil niti enega odgovora.

Zavajanja

Tudi sam sem se obrnil na inšpektorat, da mi pojasnijo, zakaj ne odgovarjajo na dopise Čušina in kaj so storili za zaščito reke. Odgovor Šukljetove me je soočil z lastno naivnostjo in neprofesionalnostjo: za takšna vprašanja, je rekla, imamo zaposleno uslužbenko, ki skrbi za odnose z javnostmi. Še isti dan pa je, prvič po dveh letih, pisno odgovorila Čušinu in s tem posredno dala vedeti, da je imela prekleto dobre razloge za dvoletni molk. Napisala je, da so glede nadaljnjih vzdrževalnih del, kakor tudi zoper Ivana Kurinčiča, uvedli postopek. Glede del so se zavzeli za njihovo nadaljevanje, saj bodo s tem prispevali tako k zaščiti infrastrukture kot tudi k zagotovitvi minimalnih življenjskih pogojev za vodni živelj. Kakšno v nebo vpijoče sprenevedanje, ko pa ravno odvzemanje proda ogroža infrastrukturo ter uničuje vodni živelj in njegove habitate. Kako konkretno so ukrepali zoper Kurinčiča, Šukljetova Čušinu ni napisala.

Na moja vprašanja pa je Mateja Kocjan, ki je na ministrstvu za okolje, prostor in energijo odgovorna za odnose z javnostmi, odgovorila s kopico zavajanj in celo lažjo. Prvič: "G. Boško Čušin kot raziskovalec ni predložil nobene znanstvene ali strokovne ekspertize, ki bi dokazovala uničenje flore in favne v reki zaradi nestrokovnega poseganja VGP Soča in njenih podizvajalcev." Od kdaj morajo državljani, ko ugotovijo, da se nekje dela škoda, zraven prijave kot dokaz o škodi priložiti še znanstveno ekspertizo? In ali velja to tudi v primerih, ko je škoda več kot očitna (gramozne jame namesto naravno poraslih brežin)? Pa še to, takšne ekspertize se delajo po naročilu, treba jih je plačati. Kdo naj bi nosil to breme? Drugič: "Predlagamo, da g. Čušin strokovno sodeluje pri pripravi programov za vzdrževanje, če želi zaščititi prej omenjeno reko ..." Ni potrebno, saj je reka že zaščitena kot naravni spomenik - potrebujemo le še inšpekcijsko službo, ki bo vestno opravljala svoje delo. Tretjič: "Ker je reka Nadiža zelo hudourniška, je zelo prodonosna in za vzdrževanje struge so potrebni stalni ukrepi za zavarovanje zgrajenih stabilizacijskih objektov ...". To je v nasprotju s strokovno ugotovitvijo, da Nadiža več proda odnaša kot odlaga in po kateri je zato vsako odvzemanje proda iz njene struge povsem odveč, celo kontraproduktivno, saj spodbuja rušilne procese, erozijo.

In četrtič: "Inšpektorica je vsako obvestilo o poseganju v reko obravnavala. Kršitelje nedovoljenih posegov je prijavila sodniku za prekrške." Ne bo držalo. Sodnik za prekrške v Tolminu, ki je krajevno pristojen za vse prekrške v zvezi z Nadižo, namreč trdi, da "inšpektorat ni vložil predloga za uvedbo postopka o prekršku zaradi suma storitve prekrška v zvezi z gradbenimi posegi v strugo Nadiže". Ključno vprašanje je torej, kdo vse ima koristi na račun uničevanja Nadiže.