“Vaš mož ne živi več tukaj”

O tem, kaj je pomenil izbris za prizadete posameznike in kakšna ideologija ga je vodila, največ povedo konkretne zgodbe. “Oseminšestdesetletnemu in že dvajset let upokojenemu vojaškemu pilotu, gospodu M. K. s stalnim prebivališčem v Sloveniji, je slovenska država zavrnila prošnjo za državljanstvo samo zato, ker je ob nepravem času prestopil (takrat še neobstoječo) slovensko mejo in maja leta 1991, tako kot vseh dvajset let prej, s soprogo odšel v Bosno po krompir in ostalo zelenjavo, ki jo je prideloval na kosu zemlje v domačem kraju. Ministrstvo za notranje zadeve je namreč ugotovilo, da omenjeni gospod, kljub temu da ima v Sloveniji številno družino, zaradi omenjenega obiska v Bosni (ki se je zaradi vojne in pomanjkanja dokumentov zavlekel za nekaj mesecev) “dejansko ne živi v Sloveniji”. Njegovo zgodbo nam je povedala soproga Alenka K.. “Po prihodu iz Bosne smo avgusta šli na policijo in zahtevali zaslišanje. Rekli so nam, da je vse v redu in da naj se ne sekiramo. Nato pa so soprogu odvzeli državljanstvo, pokojnino in zdravstveno zavarovanje. Štirje smo živeli od plače moje hčerke, babice v ljubljanski porodnišnici.” Kako so njenega moža izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, ne bo pozabila nikoli. “Sedemnajstega decembra leta 1992 so ob hčerkinem preverjanju dohodnine želeli videti tudi osebno izkaznico mojega soproga. Delavka pri okencu je pogledala v računalnik, me prosila za moževo osebno izkaznico in jo, ko sem ji jo izročila, na mojo nepopisno grozo preluknjala in uničila. Nisem mogla verjeti svojim očem, ona pa mi je samo hladno dejala: `Vaš mož ne prebiva več tukaj.' Začela sem jokati. Zakonov nisem poznala, vedela in čutila sem samo, da spadamo skupaj in da drugega doma nimamo. Čez nekaj dni sem se vrnila in jih prosila, naj mi povedo, kdaj in kako je moj mož izgubil stalno prebivališče. Uradnica je nekam telefonirala in mi izdala potrdilo, kjer je pisalo, da se je to zgodilo devetega septembra tistega leta.”

Ker njen soprog tako ni imel stalnega prebivališča, ki je pogoj za izplačevanje pokojnine (ki jo je do takrat redno dobival), je izgubil tudi pokojnino. In ker je socialno in zdravstveno zavarovanje z odlokom vlade prav tako vezano na pokojnino, je izgubil tudi to. Ostal je tudi brez dokumentov, na prošnjo za podaljšanje vizuma pa mu pristojni organi že skoraj dve leti niso odgovorili. “Ko smo urejali pooblastilo za odvetnika na sodišču, nam ga niso želeli potrditi, ker mož ni imel veljavnih dokumentov. Nato se je neka gospa vendarle spomnila, kako lahko rešimo zadevo; predlagala nam je `identifikacijo'. Nato sva ga s hčerko na sodišču, kakor da bi imeli opravka z umrlim, identificirali. Danes si kljub temu ne upa sam v mesto.” Pri svojih 68 letih sedaj njen soprog prosi za slovensko državljanstvo po 12. členu Zakona o državljanstvu in doma študira slovensko slovnico. Njegova žena Alenka K. ne ve več, kaj naj stori: “Ustni del izpita je opravil, pisnega dela pa ne. Res se trudi, dobro bere, za pisat mu dajemo razne teme, in kar napiše, je vsebinsko zelo lepo, toda še zmeraj dela napake.' “

Ta zgodba je bila - kot ena od mnogih podobnih - 22. 11. 1994 objavljena v Mladini, skupaj z oceno, da so bili “izbrisi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije nelegalni”, in opozorilom namestnika tedanjega Bavconovega Sveta za varstvo človekovih pravic Jerneja Rovška, da je bistvena pomanjkljivost pri črtanju stalnega prebivališča v tem, da upravni organi “ne izvajajo postopka v skladu z zakonom”, ki določa, da ima stranka “pravico do pritožbe”, ter s tem kršijo pravico do pritožbe “kot eno od elementarnih človekovih pravic”.

Odgovornost

Kršitve človekovih pravic v zvezi z izbrisanimi so bile skupaj z resnimi opozorili članov Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin znane vsaj od leta 1994 oziroma že pet let pred prvimi odločitvami ustavnega sodišča o tem problemu. Vendar država ob teh opozorilih ni storila nič. Težko se je odločiti, kako se temu brezčutnemu opazovanju trpljenja tisočev ljudi reče v kazenski zakonodaji - sostorilstvo, napeljevanje, opustitev pomoči -, ve pa se, kako se temu reče v mednarodnem pravu, kadar to pripelje do množičnih kršitev človekovih pravic na podlagi barve kože, jezika, vere in podobnih znakov.

V Sloveniji seveda ni bilo genocida. Toda Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je Janezu Drnovšku že marca leta 1994 poslal dopis, v katerem je Janeza Drnovška resno opozoril, da je za počasnim in ne dobronamernim reševanjem zadev nekaterih prebivalcev Slovenije morda vendarle skrita politika, katere končni cilj je, “da bi se nekateri ljudje 'prostovoljno' izselili iz Slovenije”, in da bi se tako Slovenija "znebila tako imenovanih Neslovencev”. Danes vemo, da so bile te namere v delu politike resne in da je bilo slovensko etnično čiščenje v največji meri opravljeno z računalniki. Toda tudi v primeru tako sofisticiranega etničnega čiščenja so v skladu s pravili mednarodnega prava krivi tisti politiki, ki so odgovorni za storjene kršitve podrejenih, “če so za njih izvedeli in jih niso preprečili, ko bi jih morali preprečiti”.

“Skupinskega portreta” tistih, ki so za omenjeni izbris najbolj odgovorni, seveda ni mogoče omejiti le na lik in delo Janeza Drnovška. Danes vemo, da je bil izbris približno 18.300 prebivalcev iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, ki se je zgodil 26. februarja 1992, izveden brez vsake zakonite odločbe, po nekih internih navodilih takratnega ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in v času vlade Lojzeta Peterleta. V poznejših letih so se na mestih notranjih ministrov, ki so izvajali isto politiko izbrisa, izmenjali še Andrej Šter, Ivo Bizjak, Mirko Bandelj, Borut Šuklje, Peter Jambrek in Rado Bohinc, delo predsednika vlade razen kratkega obdobja vladavine Andreja Bajuka pa je opravljal dr. Janez Drnovšek. V času, ko je bil predsednik države Milan Kučan.

Vendar ni dvoma, da je bil Janez Drnovšek predsednik vlade v najdaljšem obdobju po osamosvojitvi Slovenije. Za sabo je imel tudi celoten državni aparati. Zato sedanji predsednik države in drugi vodilni politiki nosijo osebno odgovornost ne samo v primeru, če so sami izvedeli za opisane množične kršitve človekovih pravic v Sloveniji, pač pa tudi zato, ker bi za tako množične kršitve človekovih pravic, ki spadajo v kategorijo “etničnega čiščenja”, na svojem položaju preprosto morali vedeti in proti njim ukrepati.