Vladavina vedejev

Slovenska država se je v svojih predpubertetniških časih opasala z zajetnim državniškim aparatom, množico zaposlenih v javni upravi in od političnih zahtev odvisnim številom ministrstev, vladnih služb, različnih uradov in ostale zbirokratizirane navlake. Število zaposlenih v državni upravi se je recimo v dvanajstih letih dvignilo kar za trikrat. Sistemska reforma vedno manj obvladljive upravne hobotnice se je začela že davnega leta 1996, njen svetli cilj pa sta bili večja strokovnost in politična nevtralnost državnih uslužbencev. Po nekaj zaušnicah, ki jih je Sloveniji prisolila Evropska komisija, ker pač ni bila zadovoljna z (ne)učinkovitostjo javne uprave, po volitvah in koalicijskem usklajevanju je državni zbor leta 2002 sprejel kopico zakonov, povezanih s smelimi načrti o učinkovitejšem delovanju države. Sprejet je bil recimo zakon o državni upravi, pa zakon o sistemu plač, o javnih agencijah ter verjetno najpomembnejši zakon o javnih uslužbencih. Sprejet je bil sicer lanskega junija, veljati pa je začel konec letošnjega. Konkretneje, v soboto, 28., le nekaj dni po 12. obletnici osamosvojitve.

Kljub dolgočasnemu imenu pa je zakon o javnih uslužbencih prelomen, saj bo bistveno posegel v delovanje državniškega aparata. Skrčil bo recimo število sekretarjev na ministrstvih, omejil bo tisto funkcijo, ki so jo dobrodušne vlade uporabljale za ublažitev neznosnih koalicijskih napetosti. A poslej bo drugače, z mandatom prve nove vlade naj bi imel vsak minister le enega sekretarja in po nekaj generalnih direktorjev, ki bodo opravljali funkcije, ki jih imajo sedaj sekretarji na ministrstvih. Po vladnih načrtih naj bi bilo ukinjenih 10 vladnih služb in 10 organov v sestavi, le ščepec pa bo novih. Seveda pa zaposlenim, predvsem pa predstojnikom izginjajočih uradov, ni vseeno, saj bodo v novem reformiranem sistemu izgubili samostojnost in tudi del plače. Janez Dular, direktor urada za slovenski jezik, ki ga je v razumniškem boju za ohranjanje samobitnosti ustanovila Bajukova vlada, je recimo izjavil, da je največji dosežek urada simbolni pomen, ki ga obstoj takšne institucije ima za pomen slovenskega jezika. Velikemu slavistu je na pomoč priskočil tudi Svetovni slovenski kongres, ki je v sporočilu za javnost zapisal, da bi bila morebitna ukinitev urada "ne samo neupravičena, temveč v tem trenutku tudi zelo zgrešena poteza". Dularju ni uspelo, funkcijo njegovega urada bo prevzelo ministrstvo, zanimivo pa je, da je bilo bolj uspešno lobiranje urada za mladino, na začetku je bil namreč predviden za ukinitev, celo zapisan na sklepih vlade, vendar se je zli usodi izognil.

Na novo pa ne bodo oblikovane samo institucije, z novimi pravili se bodo spoprijeli tudi zaposleni. Večina funkcionarjev naj bi bila tako imenovana na novo, nekateri, recimo tisti, ki nimajo dovolj visoke izobrazbe, pa bodo prerazporejeni na nižja delovna mesta. Tako je 28. junija prenehala funkcija vsem predstojnikom vladnih služb in organov v sestavi, njihovim namestnikom in vsem tistim funkcionarjem, ki te funkcije opravljajo kot vršilci dolžnosti. Če bo kakšnih 70 ljudi hotelo ostati na isti funkciji, se bodo morali prijaviti in zmagati na javnem razpisu. Minister Bohinc sicer napoveduje, da cilj reforme javne uprave ni "kadrovska čistka" in da ne bo prišlo do "velikega odpuščanja", vendar se prav lahko zgodi, da bodo na najvišje ali pa na najprivlačnejše državniške funkcije prišli novi ljudje. Navkljub vsem zagotovilom o strokovnosti in apolitičnosti pa je vseeno nenavadno, da v uradniškem svetu, organu, ki ima največjo vlogo pri izbiri strokovnih uradnikov, sedijo generalni sekretar vlade, pa notranji minister, pa direktor premierovega urada in sekretarka iz ministrstva za delo. Svoj vpliv v uradniškem svetu si je zagotovil tudi Janez Drnovšek, ki je imenoval tri člane izmed strokovnjakov iz področja javnega sektorja. Med njimi se je znašla Nevenka Črešnar Pergar, junakinja protibirokratske revolucije in ministrica v Drnovškovi vladi. Uradniški svet ima sicer 12 članov in življenjsko dobo šest let, vpliv sedanje koalicije na strokovna kadrovanja bo torej še dolg.

Na nevarnost "politične" strokovnosti pa je pred dobrim mesecem malce smešno opozorila tudi Koalicija Slovenija. Malce smešno zato, ker se je opozicija na uradniško strokovnost sklicevala zaradi političnih ciljev. Janša in Bajuk sta namreč pozvala Antona Ropa, naj počaka z napovedanimi razpisi in novimi imenovanji, "saj je do volitev preostalo le še eno leto ali manj in bi bilo nesmiselno, neodgovorno in politično nekorektno", če bi vlada prehod v novi sistem kadrovanja izvedla pred začetkom mandata nove vlade. Hkrati sta se sklicevala tudi na "gentlemanski sporazum" o neizvedbi razpisov, za katerega pa nista slišala ne primer in ne notranji minister. Prvaka opozicija pa sta pri pozivanju h kadrovskemu premoru pozabila tudi na nekaj drugega. Njuna vlada je le nekaj mesecev pred volitvami izpeljala kadrovsko prevetritev, ki je recimo na mesto generalnega direktorja policije pripeljala Marka Pogorevca na najvišji Telekomov stolček pa zavihtela padlega vunderkinda Marjana Podobnika.

Negotove usode

Državna uprava pa seveda niso zgolj funkcije, ampak predvsem ljudje, ki jih opravljajo. Konec junija je tako v. d. postal že omenjeni direktor policije Marko Pogorevc, pa direktor urada za varstvo konkurence Andrej Plahutnik, protikorupcijski Boštjan Penko in dursovec Stojan Grilj, v. d je postal celo šef slovenskih obveščevalcev Iztok Podbregar, vedno nasmejani Gregor Krajc in večni carinik Franc Košir. In še nekaj deset drugih. Velika večina vedejev napoveduje, da se bodo na razpis prijavili, in marsikdo bo ponovno imenovan. Vendar se bo gotovo zgodilo, da vsem ne bo uspelo in da bo reorganizacija državne uprave privlačen vzrok za odhod strokovno ali politično neustreznih posameznikov.

Še najbolj jasna je usoda prvega policaja. Marko Pogorevc je že pred meseci napovedal, da se na javni razpis za mesto generalnega direktorja policije ne bo prijavil. Funkcija, ki jo ta vrli mož opravlja, je namreč zelo zahtevna in za delo na tako težkem delovnem mestu je po njegovem mnenju dovolj eno mandatno obdobje. Vendar je pred dnevi malce obrnil svojo argumentacijo. V izjavi za časopis Dnevnik je namreč povedal, da se mu ne zdi smiselno kandidirati, "ker bom moral delati z naslednjo vlado, za katero ne vem, kakšne prioritete bo imela na področju varnosti. Soglašal pa sem s tem, da do izbire novega direktorja opravljam svoje delo kot vršilec dolžnosti". Izjava najlepšega policista je malo nenavadna, Pogorevc nekoč prav tako ni vedel, kakšne bodo varnostne prioritete Drnovškove ali pa Ropove vlade, pa vseeno ni zapustil funkcije. Za Pogorevčev napovedani odhod so verjetno bolj krivi prepiri z nadrejenim Bohincem, populistične izjave o dihanju za ovratnik, spogledovanje s cerkvijo - v sredo se je v ljubljanski stolnici spet pojavil odet v policijsko uniformo - pa še kakšen izmed mnogih spodrsljajev, ki so si jih privoščili policisti pod njegovo komando.

Če se je Pogorevc vsaj javno že odpovedal svoji funkciji, pa se zdi, da se je Boštjan Penko odločil za drugačno taktiko. Direktor urada, ki ga vlada sicer še ni razpustila, je pa predviden za reorganizacijo, se je namreč v zadnjem času glasno oglašal ob odkritih nepravilnostih vlade in njenih prijateljev. Dimitriju Ruplu je tako navrgel, da ustanavljanje njegove diplomatske akademije kaže na sum storjenega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, na nedavnem srečanju podjetnikov v Celju pa je izjavil, da je "dolgotrajna politična vladavina ene stranke v povezavi z gospodarstvom in nekaterimi lobiji pripeljala do stanja, ki ga je izjemno težko urediti". Izjava v Celju je bila očitno namenjena vladajoči stranki. Boštjan Penko si z glasnimi medijskimi nastopi tako poskuša dvigniti ceno ali pa vsaj začeti javno razpravo o prihodnosti pritikorupcijske politike v državi.

Vprašljiva pa je tudi prihodnost Stojana Grilja, direktorja davčne uprave. Grilj si je namreč prislužil negativno poročilo računskega sodišča, ki je za davčno upravo med drugim zapisalo, da so podatki v njihovem knjigovodstvu nepopolni in nerazločni. Da pri Dursu, skratka, vlada popoln kaos. Grilj je poročilo računskega sodišča poskušal relativizirati, zapisane ugotovitve naj bi bile "zelo, zelo splošne". A Ropa Griljevo sprenevedanje ni ravno prepričalo, v odgovoru radovednemu Janši je v politično korektno izmikajočem se žargonu napovedal Griljev odhod. "Če so davčne evidence pomanjkljive, bo razvidno iz odzivnega poročila, in če za to obstajajo odgovorne osebe, potem bodo tudi ustrezne poteze v nadaljevanju opravljene." Težave s knjigovodstvom pa niso edini Griljev greh, davčna uprava je recimo za uspešen razpis in izbiro izvajalca projekta e-dohodnina potrebovala več let.

Seveda pa prvi policist, preganjalec korupcije in glavni dacar niso edini, za katere razpis in superuradniško preverjanje ne bo zgolj prijazen protokolaren dogodek. Vprašljiva je recimo tudi prihodnost Simone Salamon, ki že sedaj opravlja v. d. funkcijo direktorja na z anonimkami polni veterinarski upravi. Podobno je z Andrejem Plahutnikom, ki mu belgijski pivovarji očitajo nepristranskost. Navidez najpreprostejša je usoda Ladislava Lipiča, načelnika generalštaba Slovenske vojske. Na ministrstvu za obrambo namreč zagotavljajo, a v en glas dodajajo, da je to le njihovo mnenje, da za generalmajorja ne velja zakon o javnih uslužbencih, da za načelnika generalštaba velja zakon obrambi in da zakon o javnih uslužbencih dopušča, da se vprašanja za pripadnike slovenske vojske rešujejo drugače. Če se bodo vladni pravniki strinjali z Morsovimi, si tako vsaj poveljnik slovenske vojske pred še svežim činom generalmajorja ne bo opasal neuglednega vedeja. Tako bo postal edini izmed množice enakih, ki ga ne bo čakal spopad z neugodnim razpisom in nevarnimi superuradniki.