S helikopterji v službo

Predsednik SDS Janez Janša se je vendarle spomnil vaje zavzetja ministrstva za obrambo, ki pa jo sam seveda imenuje drugače

Janeza Janšo smo zmotili na tiskovni konferenci, kjer je predstavljal svoje novo sodelovanje s predsednikom Slovenije Janezom Drnovškom, in čeprav je prejšnji teden zanikal, da bi se v času njegovega ministrovanja zgodilo kakršnokoli desantiranje na obrambno ministrstvo, so takratni udeleženci in dokumenti, ki smo jih objavili, očitno zadostovali, da se je vaje moral spomniti. Naš dialog na tiskovni konferenci je potekal takole:

Za našo revijo ste izjavili, da februarja 1994 ni bilo nikakršnega desanta na obrambno ministrstvo. Darko Njavro, Jelko Kacin, Ivo Bizjak in dokumenti pa pravijo drugače. Ali to pomeni, da za vajo desanta, čeprav ste bili takrat minister za obrambo, niste vedeli?

To je tako, kot bi vi vstali malo prej, recimo ob sedmih zjutraj, in prišli v uredništvo Mladine. Ali bi to imenovali desant na uredništvo Mladine?

Ali to pomeni, da so pripadniki 1. specialne brigade s helikopterji malo prej prišli v službo?

Ne, to pomeni, da je bila ta brigada od leta 1990 namenjena za zaščito države in vlade, da je vsako leto v skladu z rednim programom dela izvajala vojaške vaje v skladu s svojim namenom. In da se je takšna vaja ponavljala večkrat.

Po naših informacijah pa take vaje ni bilo niti prej niti kasneje.

Ne vem, kakšne informacije imate. Če so vaše informacije, tako kot mnoge druge, iz ponarejenih dokumentov, potem lahko pišete take neumnosti. Skrajna neumnost je, da se očita neki vojaški enoti, da je skušala zasesti objekt, ki ga itak varuje, je itak tam. To ni logično. Zakaj naj bi brigada, ki je varovala ministrstvo za obrambo, izvedla desant na ministrstvo za obrambo? Jaz bi verjel, da bi bilo bolj pametno, da bi se spomnili zasesti parlament, ne pa objekt, ki so ga sami varovali. Tega jim ni bilo treba, saj so bili vsak dan tam. Od časopisa, ki ima tako zveneče ime iz preteklosti, sem pričakoval, da je sposoben skreirati kakšno boljšo zgodbo.

Naj spomnimo, da je prejšnji teden Janša zanikal kakršenkoli obstoj take ali podobne vaje: "Termin nočni desant ste si izmislili vi v Mladini oziroma vaši gospodarji ... Sicer pa nobenega nočnega desanta na ministrstvo ni bilo, niti urjenja zavzetja ministrstva." Čeprav zdaj priznava, da je vaja bila, še vedno trdi, da so dokumenti, ki jih imamo, ponarejeni. Zato je treba še enkrat ponoviti, da tudi dokumenti, ki jih sam šteje za verodostojne, potrjujejo, da je vaja bila.

Za kakšne akcije so se urili specialci?

Vajo desanta Janez Janša po novem imenuje kar pot v službo. Zato si je morda poučno ogledati, kako je leta 1994 osemdeset do zob oboroženih pripadnikov specialne brigade malo prej prišlo v službo.

28. februarja 1994 ob 00.30 je načelnik štaba 1. specialne brigade podpolkovnik Dušan Mikuš dal dežurnemu Viliju Ilcu znak za alarmiranje enot stalne sestave in poveljnikov odredov.

Uro in četrt kasneje je poveljnik brigadir Krkovič seznanil vodje skupin z nalogo. Ob pol treh je poveljnik 1. specialne brigade Moris Tone Krkovič izdal pripravljalno povelje 15. brigadi vojaškega letalstva oziroma helikopterski brigadi.

Ob 2.40 je poveljnik enot OHI Ladislav Troha končal izdajo povelja in "naročil, da vzamejo s seboj heckler&koche, zaradi uporabe v naseljenem kraju".

Ob 2.55 je Troha izdal povelje za premik in hkrati opozoril na prometne predpise ter "na ravnanje v primerih, če bi kolono ustavljali organi MNZ".

Ob 3.08 so bile enote že na Škrilju in pripravljene za odhod. Vendar so tu nastale težave, saj eno vozilo BOV (bojno oklepno vozilo) ni moglo kreniti zaradi okvare na menjalniku. Poveljnik Krkovič je že tri minute kasneje spraševal, zakaj je nastal zastoj.

Ko so se prerazporedili v druga vozila, so ob 3.18 vse tri bojne skupine krenile na izvršitev naloge.

22 minut kasneje so sporočili svoje položaje: 1. bojna skupina - Rakitnica, 2. bojna skupina - Stara Cerkev, 3. bojna skupina Kočevje (novomeška cesta pri LIK-u).

Ob 4.22 sta bili 1. in 2. bojna skupina na Ljubljanskem barju oziroma na cilju, 3. bojna skupina pa je bila še na Dvoru in je na cilj prispela ob 4.45. Zanimivo, da je poveljnik Krkovič dežurne organe MORS o izvajanju nočne vaje obvestil šele ob 4.21, ko sta dve bojni skupini že bili na Barju, od koder je s helikopterjem do stavbe ministrstva za obrambo le minuta.

Ob 4.46 se je prva podskupina vkrcala v helikopter in ta jo je odpeljal na nogometno igrišče pri obrambnem ministrstvu.

Obe podskupini sta desantiranje končali ob 5.18.

Poveljnik OHI je ob pol šestih prejel povelje za vrnitev v bazo in le tri minute kasneje so specialci že krenili nazaj v pripravljalni tabor. 1. bojna skupina se je vrnila čez Grosuplje, Ivančno Gorico, Krko, Žužemberk, Stari Log in je v bazo prispela ob 7.45, 2. bojna skupina je imela drugačno pot, in sicer Log, Unec, Bloška Polica, Sodražica, Kočevska Reka.

Akcijo so končali ob 7.30. Zadnja skupina je uporabila najkrajšo pot Višnja Gora, Turjak, Žlebič, Kočevska Reka in bila v bazi že devet minut čez sedmo.

Kako izpeljati državni udar?

Kakšen je bil torej namen vadenja nenavadnega "prihajanja v službo"? Je res, da je šlo za vajo izvedbe tiste oblike menjave oblasti, ki je najpogostejša pri članicah OZN? In je prav to razlog, da imajo vsi udeleženci te vaje nanjo tako zamegljen spomin?

Po znanem delu Edwarda Luttwaka Coup d'etat iz leta 1967 izvedba državnega udara niti ni tako težka. Čeprav je videti, da so državni udari omejeni zgolj na tretji svet, so se tudi v zahodnoevropskih državah že pojavile razmere, ugodne za državni udar. V Franciji je bilo denimo najbolj "vroče" leta 1958, ko so po dvajsetih letih vojskovanja razpadle politične strukture IV. republike.

Državni udar seveda ni oznaka za kakršnokoli zamenjavo oblasti. Razlikuje se od revolucije, državljanske vojne, od puča, osvoboditve, ki jo izpeljejo tuje sile, ali vojne za nacionalno osvoboditev. Čeprav vsebuje elemente vseh naštetih oblik, državni udar ni nič drugega kot zasedba oziroma infiltracija v majhne, vendar ključne dele državnega aparata, prek katerih se nato prevzame oblast nad celotno državno administracijo. Čeprav udar izvedejo vojaške sile, za njimi ne stoji generalštab, temveč skupina civilistov, ki želi z delom vojske prevzeti oblast. Za dosego tega cilja sploh ne potrebujejo ljudskih množic ali veliko vojaštva. Dovolj je imeti manjšo skupino lojalnih mož in ambicijo nasilno spremeniti oblast.

Za uspešen udar moramo najprej nevtralizirati obrambne sile države. Kar, če zasedamo položaj obrambnega ministra, sploh ni težko. Torej, v oboroženih silah na svojo stran pridobimo poveljnike enot. Enote, ki nas podpirajo, sodelujejo pri udaru, nevtralne čakajo, kaj se bo zgodilo, enote, ki nam nasprotujejo, fizično blokiramo. Nadalje nevtraliziramo specialne in paravojaške policijske formacije in stopimo v stik z varnostno službo, da nas ne bo zamenjala za tuje obveščevalne službe. Ob udaru zajamemo, izoliramo ali eliminiramo najpomembnejše osebe v vladi: notranjega in obrambnega ministra, predsednika vlade in druge vplivne ministre. Nato se lotimo množičnih medijev, predvsem radia in televizije, na vpadnicah v glavno mesto postavimo barikade in kontrolne točke. Na simbolnih trgih mesta namestimo svoje sile, da demonstrirajo novo oblast. Zapremo tudi letališča.

Aktivna faza državnega udara je videti kot prava vojaška operacija. Če pravilno uporabimo pravo silo na pravem mestu, bomo zadeli v operativno srce države, pri čemer je ključna hitrost.

Takoj, ko se udar začne, bo vladajoča stran videla, da se nekaj dogaja, a ne bo vedela, kaj, zato se ne bo znala pravilno odzvati. Zato se moramo izogibati vsem znamenjem, ki bi lahko izdala, da gre za udar. Priprave nanj morajo torej potekati v največji tajnosti. Taki, da niti vojaki, ki sodelujejo, ne vedo, da gre za udar.

Med udarom zasedemo tri tipe ciljev. Tip A so dobro varovane stavbe, kot so predsedniška palača, sedež policije in generalštab. Ker so dobro varovane, jih je treba zavzeti s `sofisticiranimi' sredstvi, kot so infiltracija, diverzija in napad ali desant. Tip B so tehnične zmogljivosti, ki niso močno varovane, kot so so telefonske centrale, telegrafske pisarne in RTV-postaje. Cilj tipa C pa so posamezniki, ki jih želimo zajeti. Ker bodo ob udaru skušali pobegniti, je, da zagotovimo njihovo zajetje, bistveno, da jih zgodaj opazujemo. To pomeni, da bodo C-ekipe šle v akcijo prej kot druge, in to v tajnosti.

Po uspešnem udaru se bodo najvišji državni uradniki bali za svoje položaje, zato zagotovimo, da jih bodo obdržali, oni pa bodo delali za nas. Ljudstvo bomo stabilizirali s policijsko uro, prepovedjo javnega prometa, zaprtjem javnih zgradb in predvsem z nadzorom nad množičnimi občili, prek katerih bomo manipulirali z nacionalnimi simboli in poudarjali red in zakonitost ter naštevali, kaj vse je pod našim nadzorom. Hkrati lahko pričnemo politično kampanjo. Za večjo legitimnost udara ljudstvu obljubimo tudi volitve ali referendum.

Vse skupaj je seveda slišati precej zapleteno. A vaja Manever je imela vsaj nekaj značilnosti Luttwakovih "nasvetov". V tistem času je bil Moris sposoben v nekaj urah zavzeti katerokoli zgradbo v Ljubljani, ne da bi ga policija sploh opazila. Udeleženci o ciljih vaje niso vedeli nič. Hkrati so na terenu delovale nekakšne ekipe C; šlo je za operacijo Ljubljana, v kateri so vojaške osebe v civilu spremljale politike in novinarje. Je torej obrambno ministrstvo takrat res vadilo državni udar, a se je kasneje zaradi neugodnih okoliščin premislilo?

PATH="tednik/200326/clanek/helikopter"> PATH="tednik/200327/clanek/manever">