Prvi minaret v Sloveniji

Ondan sem spisal intervju z Angelco Žerovnik, v katerem je ta defektologinja in tradicionalistična mnenjska voditeljica med drugim spregovorila o svojem nasprotovanju gradnji džamije in nas posvarila pred širjenjem islama, ki za svetovno varnost trenutno menda pomeni največjo grožnjo (konec koncev so tam izumili cel nov način terorističnega vojskovanja!) in je hkrati v velikem filozofskem zaostanku za krščanstvom. Primerno opozorjena sva se s kolegom Kranjcem do Jesenic na tradicionalno tretje srečanje tamkajšnje muslimanske skupnosti odpeljala v oklepnem vozilu, saj sva, normalno, pričakovala, da se bova morala ves konec tedna predvsem izmikati turčinskim handžarjem in ruvati s steklinastimi mudžahedini, tako da sva bila potem na samem prizorišču nemalo presenečena, kdo naj bi bili vsi tisti topli, prijazni in nekam plahi pretežno bradati gospodje, ki so morali mudžahedine za to priložnost ugrabiti, zvezati in skriti v najbližjo klet.

Plavžarsko mesto s svojimi pet tisoč muslimani morda ni najštevilnejša, brez dvoma pa je v odstotkih daleč najkompaktnejša islamska verska skupnost na slovenskih tleh. Mesdžid, torej sklop verskih prostorov, ki so ga zgradili v središču podolgovatega mesta, je bil, preden so poslopje kupili, navaden hlev, vendar ne bi mogel naključni obiskovalec tega niti približno uganiti, saj bi vstopil v resnično lične in funkcionalne sobane s sicer skromnimi, a s skrbjo in z ljubeznijo negovanimi zmožnostmi, skupaj s prvo muslimansko knjižnico pri nas in celo pravim pravcatim cybercafejem. "Če povem po pravici, bi morali, če bi nam na teh tleh kdo jutri dovolil gradnjo mošeje, nekako priznati, da za to ni nobene prave nuje, saj so naše osnovne potrebe s sedanjim centrom precej učinkovito zadovoljene," pravi 27-letni Ahmed Pašić, predsednik jeseniške verske skupnosti, diplomant komunikologije in avtor knjige Islam in muslimani v Sloveniji. Na mojo pripombo, da za kakršnokoli tovrstno ponudbo glede na mentaliteto karantanskega uradnika in nadoblastnika ni prav nobene realne nevarnosti, se je samo nekoliko kislo nasmehnil.

Nasploh se večina jeseniških muslimanov, s katerimi sem imel ta petek in soboto prijetno dolžnost govoriti, nekako strinja, da so se razmere na Jesenicah pretežno umirile, da se v mesto upanje ne vrača samo na krilih čedalje ambicioznejše renovacije in gradnje nekaterih objektov, temveč naj bi se bili uredili tudi odnosi z drugim, recimo mu "staroselskim" prebivalstvom, ki ga je pred leti v tisti oglušujoči "končno samosvoji!!!" vnemi od časa do časa zaneslo v skrajno agresivne in nestrpne polke. Prav zaradi tega in pa tudi zaradi dolgoletnih slabih izkušenj z mediji je pri nekem segmentu celotnega občestva vernikov preživela mešanica bojazni in nezaupljivosti, ki se je kazala na primer tudi v izrazito nepreklicni prošnji, naj se v notranjosti mesdžida raje nič ne slika, kar pa je vseeno velik napredek glede na občutke izpred nekaj let, ko ni želela imeti večina jedra prav nobenega opravka z novinarji nasploh. Njihova nezaupljivost je lahko nekoliko razumljivejša že ob podatku, da so jih zadnji novinarji ob obisku knjižnice med drugim vprašali tudi, ali imajo tam kakšne teroristične knjige.

Tridnevno srečanje je bilo namenjeno predvsem druženju in krepitvi vezi med posameznimi členi znotraj skupnosti, prvi dan, torej petek, pa je bil v celoti posvečen spominu na tragedijo v Srebrenici, od katere je prav na ta datum, 11. julija, minilo natanko osem let. Da gre za nikoli zaceljeno in tako rekoč nezaceljivo rano za muslimane po vsem svetu, lahko deloma ponazori to, da so znotraj jeseniškega verskega centra ob tej priložnosti sploh prvič zmogli javno spregovoriti o tej nezaslišani sramoti za sodobno Evropo in katranasto temni lisi na vesti Organizacije združenih narodov, prav tako je o njej prvič spregovoril uradni govornik dr. Fuad Sedić. Dr. Sedić, ki se je posebej za to priložnost pripeljal iz Bihaća, kjer opravlja delo dekana na tamkajšnji pedagoški fakulteti, se ni toliko mudil pri označevanju in opredeljevanju samih grozot, temveč je spregovoril predvsem o posledicah, trenutnem stanju in naukih, ki jih lahko muslimansko občestvo iz tragičnih dogodkov potegne.

Najprej je izrazil globoko obžalovanje nad tem, da se Holandija očitno ne namerava niti opravičiti za svojo vlogo pri pokolu, čeprav naj bi bil njen mirovniški bataljon tisoče nezaščitenih civilistov Srebrenice brez izstreljenega naboja izročil naravnost pod klavski nož, njihov poveljnik pa je Ratka Mladića označil za odličnega vojaka, ki skuša samo zavarovati svoj narod. "In v tej isti Holandiji imajo zdaj nič manj kot sodišče pravice - to lakrdijo od svetovnega sodišča!" Če ima človek živce, lahko zdaj iz dneva v dan spremlja obnašanje Slobodana Miloševića, ki tam, namesto da bi ždel v neskončnem crvenilu globoke osebne sramote, paradira kot najsijajnejši bojni petelin in kot najsilovitejši kadija iz dneva v dan prepričuje anemične sodnike, da pravzaprav ne sodijo njemu, temveč zaporedju prič, ki se pred tako stopnjo arogance in nehumanosti praviloma globinsko zbegajo in s tem še prispevajo k veliki iluziji.

Ob tem poteka v Bosni prav te dni korenita reforma šolstva, kar med drugim pomeni tudi, da se na veliko revidirajo učbeniki in se na vse pretege pazi, da se v kateregakoli na katerokoli stran ja ne bi uspelo pretihotapiti besedi, kakršna je recimo agresija, kaj šele zločin ali kaj podobnega. Vojna se sploh ne omenja, zvečer pa v poročilih mrgoli prispevkov o tem, katera srbska babica se je vrnila v svoje rodno selo in kaj točno ji tam manjka, bore malo besed pa je izgubljenih o tistih muslimanih, ki morajo pozimi še vedno zmrzovati pod najlonskimi šotori, in to pogosto v paketu s prvovrstnim razgledom na lastno hišo, kamor jim preprosto ni dovoljeno vstopiti. Nekoč eklatantno deklarirani in danes hinavsko potuhnjeni četniki še vedno pretepajo muslimanske srčne bolnike, medtem ko policija miži na obe očesi, na TV pa veselo rolajo Bitko na Neretvi in po šolah se pouk zgodovine konča natanko tam, kjer se je končal v času, ko je šolske klopi grel sam govornik - imeli smo drugo svetovno vojno, kjer smo častno zmagali, nakar je prišel socializem. Edina razlika med takrat in zdaj bi bila nemara v tem, da danes učitelji socializmu ne primaknejo krilatice najboljši sistem na planetu.

"Kot otroci smo vsi vedeli, kdo so Boško Buha in drugi komunistični heroji, nikjer pa nismo mogli prebrati, koliko desettisočev so četniki poklali samo v vzhodni Bosni! Zgodovina se ponavlja!" Če bi lahko iz take človeške ujme, kot je bila Srebrenica, izvlekli eno samo pozitivno stvar, bi moralo biti to sporočilo, da se ne sme kaj takega nikoli ponoviti. Srbi vzgajajo svojo mladino tako, da je začela na nogometnih tekmah nositi majice z liki vojnih zločincev in napisi, kot so "Vsi smo Radovan Karadžić!", Bošnjaki pa so raje tiho, kot da bi jih bilo kar nekam sram, ko pa bi moralo biti v resnici sram Evropo in širšo mednarodno javnost. Bošnjaški politiki so se znašli v položaju, ko lahko na veliko odpuščajo grozodejstva, a za to v resnici nimajo nobene pravice, saj lahko prelito kri odpusti samo sorodna kri. "Nekateri pričakujejo, da bomo ljubili tistega, ki nam je ubil očeta in posilil sestre, a jaz ga ne morem ljubiti. Povsem normalno ga je sovražiti! Če bom prisiljen, bom jutri z njim sicer lahko živel v istem kraju, ampak bom svoje otroke vseeno učil o njem in o tem, kaj je vojna!"

Tej čustveni atomski bombi je sledila preprosta, a obilna večerja v glavni jedilnici, in čeprav smo se poznali šele slabe tri ure, smo se nekateri že lahko pogovarjali kot dobri prijatelji. Ahmedova prikupna in duhovita sestra Faila mi je razkazala prostore prve muslimanske knjižnice v Sloveniji, ki je ob prelomu tisočletja vzklila tako rekoč iz nič, saj knjige o islamu v slovenščini niti takrat niti danes skoraj niso obstajale. Ključno vlogo pri polnjenju polic so igrale donacije z vseh štirih koncev sveta, jeseniška skupnost je naročena na številne islamske časopise, počasi se nabira tudi zgledna video- in avdioteka. Koran imajo zgledno spravljen na CD-ROM-u, sčasoma pa so se ojunačili in se spravili prevajat prve verske knjižice v naš jezik.

Ko sem izrazil začudenje, zakaj imajo med versko literaturo tako zgledno spravljene tudi vse zadnje izdaje Uradnega lista, mi je Faila razložila, da jih krvavo potrebujejo kot pravno zaledje pri rutinskih bodenjih s slovensko državo, kot recimo pred nekaj meseci, ko je uradnik določil, da ne smejo državljani na fotografijah za vozniško dovoljenje nositi nobenih pokrival, kar bi glede vožnje avtomatično diskvalificiralo prav vsako izmed slovenskih muslimank, saj se te ne smejo fotografirati brez svojih zakrivalnih rut. "Oni so igrali na noto: pa dajte vi to ruto vendar dol, gospa, in se lepo slikajte - kaj pa je to takega? Ampak veš kaj, če bi to res ne bilo nič takega, potem je verjetno sploh ne bi nosila, ni res?" Jeseničani so ob tej priložnosti vzpostavili stik z vsemi Mirovnimi inštituti, Matevži Krivici in drugimi ustreznimi instancami in s svojo pritožbo dosegli, da je uprava ne samo spremenila sporni pravilnik, temveč se je celo pisno opravičila.

Petkovo druženje je poleg vseh ustreznih molitev končalo predavanje Senajida Zaimovića na temo zapostavljanja Korana v vsakdanjem življenju. Navedel je niz primerov, kako se ta sveta knjiga jemlje čedalje bolj z levo roko, najbolj pa mu seže do srca to, da povprečni musliman ob prebiranju tega dela čedalje manj joka. V to svrho je zbranemu občestvu naročil, da se mora tudi, če mu ob listanju islamske biblije ni do solz, k joku siliti, ga vsaj simulirati, in sam ta refleks bi jim znal pomagati do pristnega vzhičenega hlipanja; če pa se to vseeno ne zgodi, lahko jokajo nad grozljivim dejstvom, da so ljudje, ki ne zmorejo jokati ob Koranu.

Petek v prostorih jeseniškega mesdžida je bil popolnoma posvečen teoretski besedi, naslednji dan je bil na sporedu skupinski piknik v rajskem gaju, v hribih streljaj od mesta. Glede na skupno število jeseniških muslimanov bi v bistvu lahko govorili o precej slabi udeležbi (to je žalobno omenil tudi mufti), vendar naj bi bilo to predvsem posledica ne najspretneje izbranega termina, saj gre prav vsakega julija velika večina lokalnih muslimanov na počitnice k svojcem v Bosno. V soboto je bilo prav luštno: pripekalo je sonce, v velikanskem kotlu je brbotala mastna goveja in krompirjeva čorba, deca so se podila za lahkimi gumijastimi žogami, med resnimi in svečanimi verskimi pesmimi se je kdaj razlegel tudi Cat Stevens (pravzaprav Yusuf Islam) in ženske, biser islama, so se, kljub vročini zavite v prav vse zapovedane rute in halje, zgledno zadrževale izključno znotraj odmerjenega perimetra okrog svoje "ženske" klopi.

Kljub izjemno sproščenemu razpoloženju je bil znaten del dneva tudi ob tej priložnosti namenjen vsebinski razpravi, v sklopu katere je vrhunec verjetno pomenil nastop muftija, ki je zbranemu občestvu pripravil izrazito mobilizacijski nagovor. Začel je z velikanskim pomenom, ki ga islam pripisuje častnemu principu druženja, in z njegovim zatonom v današnjem svetu, največ pozornosti pa je namenil nuji izgradnje velikega skupnega islamskega kulturnega centra: "Če želimo preživeti kot duhovna skupnost, moramo imeti nad glavo močno streho in biti močnejši, ne šibkejši od drugih! Parkirati avto in priti na delo pet minut prej in ne pet minut kasneje, e, to je naš džihad!" V času splošne materializiranosti in zatona duhovnosti mnogi muslimani ne vladajo svojemu premoženju, saj ono vlada njim - le redko najdeš ljudi, ki so svoje osebno imetje pripravljeni žrtvovati v dobro skupnih duhovnih vrednot.

Po muftijevem mnenju slovenski muslimani vse preveč krivde za stagnacijo projekta gradnje kulturnega centra pripisujejo drugim in se vse premalo sprašujejo o svoji odgovornosti: "Pravila igre poznamo, količina pravice pa je odvisna od moči in denarja. Kot skupnost imamo pravico sicer vsekakor na svoji strani, uveljavljanje te pravice pa je odvisno izključno od našega vložka. Ne živimo v okolici, kjer bi kdorkoli drug rekel - ojoj, tole pa res ni prav, storimo kaj, da odpravimo krivice, povzročene muslimanom! Sami moramo nastopiti kot dejavnik in partner!" Je pa za muftija veliko vprašanje, koliko se muslimanska skupnost sploh zaveda ključnosti tega projekta, koliko pa ga izrablja kot še eno sladko temo za ob kavi. "Kot da jim ne bi bilo zares zanj, ko pa mora biti to vendar osnovni projekt cele sedanje generacije! Da bomo lahko potem rekli svojim otrokom: jaz sem storil to, zdaj pa ti izvoli in imej projekt za svoj čas." Z gradnjo tega objekta bi islam dokončno pridobil slovensko državljanstvo in prav zaradi tega je na vsakem koraku mogoče okusiti tak neverjeten odpor skupnosti, ki še vedno živi v sencah grozljivih mračnih predstav o srednjeveškem Orientu: zgleden in ponosen kulturni center bi udaril v sam psihološko-vrednostni center povprečnega Slovenca in ta bi počasi vendarle spoznal, da islam ni brez vsakih vrednot, minaret in džamija bi torej sčasoma razbila večino stereotipov o muslimanih, ki jih nekateri tako vestno načrtno držijo pri življenju.

Po teh usodnih besedah si je mufti slekel temno voditeljsko haljo in večji del popoldneva srebal čorbo s farani kot precej navaden musliman, teoretski sklop prireditve pa je zaokrožil Senajid Zaimović z ljubkim in doživetim predavanjem o brzicah in čereh zakonskega življenja, ki za mnoge danes pomenijo največjo nočno moro in celo smrt. Ob vsem teoretičnem zaledju in opisih nežnih ljubečih strani drugače najsrditejših islamskih vojščakov je govornik orisal nekaj tipičnih napak, ki jih delamo v sveti zvezi (ko se recimo soproga po poroki sprosti in se možu kaže predvsem skuštrana v spalni srajci in s čebulnim zadahom), nakazal nekaj možnih simptomov, da so šle stvari hudo narobe (najočitnejši naj bi bil, ko začneta zakonca popoldne skupaj spremljati latinoameriške sapunice kot substitut za svoje zakrnelo ali sploh neobstoječe ljubezensko življenje), in potalal par praktičnih nasvetov za danes in jutri (moški naj doma vendar ja kdaj pomijejo posodo in drugače pomagajo družicam, saj jih niso ženili zato, da rintajo za štedilnikom in kopljejo jarke, temveč zato, da se imajo pri prestopu domačega praga česa veseliti, da dobi življenje smisel in prosti čas barvo!).

Preostali del dneva je minil v znamenju nogometa, uganjanja norčij in ljudi, ki ti ne dovolijo oditi, ne da bi ti s sabo za na pot zavili vso hrano v radiusu pol kilometra. Sproščenega srečanja bi se moralo poleg vseh muslimanov tako ali tako udeležiti tudi čim več Slovencev, ki iz dnevnih medijev to skupnost sicer spoznavajo predvsem prek prav žaljivo iz trte izvitih novic, kakršna je bila nedavno objavljena v enem naših, žal, najvplivnejših dnevnikov, in sicer da mora po islamskem pravu brat posiljeno sestro ubiti. Bavbav bi postal kar naenkrat malo manjši, prostora za dihanje bi bilo malo več in sčasoma bi se nekateri nemara celo zavedeli, kako fašistoidno državo soustvarjamo, ko muslimanski skupnosti na naših tleh ne dovolimo niti tako osnovne stvari, kot je gradnja džamije.