Pomoč okupatorju

Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je ob svojem zadnjem javnem nastopu napovedal, da “obstajajo načrti, da bi skupaj z Dansko nadzorovali oziroma prispevali k stabilizaciji enega dela ozemlja v Iraku”. Po Ruplovem pripovedovanju “to ne bi bil zelo obsežen oddelek. Gre za manjše število vojakov oziroma policistov, kot jaz vem".

Izjava je bila navržena nekako mimogrede, kakor da gre za povsem običajno sodelovanje slovenskih vojakov v neki mirovni misiji. Je ta izjava potemtakem res pomembna? Nedvomno. In zakaj? Predvsem zato, ker je z njo potrjeno nekaj, kar bo Slovenijo, slovensko vojsko in policijo, če se bo to res zgodilo, postavilo v popolnoma nov mednarodni položaj. Sodelovanje slovenskih vojakov v “mirovni misiji” v Iraku namreč ni in nikoli ne bo imelo oznake nekaj povsem običajnega. V vseh drugih primerih slovenske enote v tujino odhajajo z jasnim mandatom sil OZN. In nikoli v države, kjer bi oblast ohranjale sile, ki so nelegitimno napadle neko državo. Če bodo slovenski vojaki poslani v Irak, bo drugače. Slovenija bo s tem tudi prvič v svoji zgodovini postala država, ki pomaga tujemu okupatorju pri zasedbi neke dežele in pri ropanju njenih naravnih virov. Če bo Ruplova napoved dobila tudi vladno “zeleno luč”, potem bo Slovenija prvič v svoji zgodovini postavljena ob bok ZDA, Sovjetski zvezi, Rusiji, Turčiji, Iraku, ZR Jugoslaviji, Hrvaški in mnogim drugim agresorskim državam, ki so izvajale nelegitimne okupacije in intervencije v tujih državah. S sodelovanjem pri okupaciji Iraka se bo tudi Slovenija, ki je doslej dosledno zagovarjala miroljubna načela zunanje politike in v vojnah na Balkanu vedno obsojala agresijo in reševanje konfliktov s silo, prvič v svoji zgodovini jasno postavila na stran agresorjev - in ne na stran žrtev vojne.

Posledice bodo hude. Predvsem za ugled in mednarodni položaj države, pa tudi za slovensko vojsko in policijo. Komaj nastajajoča slovenska profesionalna vojska bo tako že na začetku svoje poti dobila madež plačancev, ki jih domača oblast na zahtevo Washingtona kot okupatorja pošilja v zasedeni Irak. Pri tem bi slovenski vojaki umirali v protipartizanskem boju proti iraškim gverilcem, ki povsem upravičeno in v skladu s pravico do legitimne obrambe svoje države tudi po uradno “končani” vojni dan za dnem napadajo ameriške vojake. Če bodo med padlimi tudi slovenski vojaki, se naša oblast ne bo mogla izgovarjati, da to ni resen problem, ker pač umirajo samo profesionalni vojaki, ki so sami podpisali pogodbe o svoji napotitvi v tujino. Dejstvo je, da bodo v tem primeru slovenski vojaki po ukazu slovenske vlade v tujini padali kot okupatorji. Ne le, da bodo njihove žrtve zaman - njihovo poslanstvo v Iraku bo že od samega začetka nezakonito, v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnimi dokumenti.

Prvi korak v tej smeri je slovenska vlada na predlog zunanjega ministra Dimitrija Rupla in ob poznejši podpori predsednika države Janeza Drnovška storila že z “vilensko izjavo”, kjer je s sprejetjem trditve o “prepričljivih dokazih” ameriškega državnega sekretarja dala podporo poznejšemu nelegitimnemu napadu na Irak. Danes je jasno, da so bili dokazi za napad na Irak večinoma ponarejeni, kar dokazujeta tako preiskava v britanskem parlamentu kot tudi izjava generalnega direktorja CIE Georgea Teneta, ki je minuli teden prevzel odgovornost za napačne podatke o iraškem nakupu urana v Afriki. Že v vilenski izjavi je bilo tudi jasno določeno, da bo Slovenija pripravljena sodelovati v mednarodni koaliciji, ki bo uresničila “določila” (“enforce its provisions”) resolucije VS 1441, in to ne nujno v okviru OZN, saj je v izjavi edini pogoj za slovensko sodelovanje v tem napadu oblikovanje “mednarodne koalicije”, ki bo želela “razorožiti Irak”. Ta koalicija se je očitno že oblikovala, posamezne države - Poljska, Bolgarija, Ukrajina - pa vanjo že prispevajo vojake, ki pomagajo ZDA pri zasedbi Iraka.

Prav tako ni nenavadno, da dogovarjanje o “slovenskem sektorju” v Iraku danes poteka pod pokroviteljstvom Danske. Danski predsednik vlade Anders Fogh Rasmussen je že pred napadom na Irak postal znan po svojih izjavah, s katerimi je ZDA dal pravico do napada na Irak tudi brez resolucije Varnostnega sveta OZN. Danska je bila po njegovi zaslugi ena od prvih osmih držav Evropske unije, ki so znotraj EU poskusile spodkopati skupno evropsko zunanjo politiko ob iraški krizi. Kar je bilo popolnoma v nasprotju s pogodbo o Evropski uniji, ki v členu 11-2 jasno in nedvoumno piše, da "države članice dejavno in brez zadržkov podpirajo zunanjo politiko Unije, in sicer v duhu skupne lojalnosti in solidarnosti”.

Povsem razumljivo je, da so ZDA Dansko prosile, “naj prevzame vodenje načrtovanih mednarodnih sil za stabilizacijo Iraka”. Vendar je Danska v veliki svetovni manjšini. Od 193 članov svetovne skupnosti (če prištejemo še Tajvan in Vatikan) je napad na Irak podprlo le 15,5 odstotka držav, 84,5 pa jih je bilo proti vojni. V prihodnjih dneh bomo ponovno videli, kam se bo uvrstila Slovenija. Bo Ropova vlada ostala zvesta svojim evropskim načelom - ali pa si bo z vstopom v tabor okupatorjev Slovenijo upala vpisati na sramotne strani zgodovine?