23. 7. 2003 | Mladina 29 | Politika
Borec za pravico
Aleksandar Todorović, predsednik društva izbrisanih
Aleksandar Todorović (desno ob policaju) pred začetkom protestnega pohoda
© Borut Krajnc
Aleksandra Todorovića je v Slovenijo pripeljala ljubezen do Ptujčanke Olge Novak. Rojen je v rudarskem Kostolcu v Srbiji, v Beogradu je študiral arheologijo in je v Slovenijo že konec sedemdesetih let večkrat prišel na arheološka izkopavanja. Na Ptuju, kjer so potekala "zaščitna" arheološka izkopavanja, je nekajkrat preživel več mesecev in tam spoznal bodočo soprogo. Vendar v svojem poklicu ni našel zaposlitve. Z Olgo sta najprej šest let živela v Beogradu, zime sta preživljala na grški Kreti. Ker pa je Olgina mati sama živela na Ptuju, sta se preselila k njej. V Sloveniji se je zaposlil, se naučil jezika in napredoval do vodje oddelka v majhnem podjetju v Kidričevem. Celo slovenščina mu je bila takoj všeč. "Kako v srbščini reči, na primer, 'domotožje'? Krasna beseda, takšne v srbščini še nimamo," se smeje Aleksandar Todorović.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 7. 2003 | Mladina 29 | Politika
Aleksandar Todorović (desno ob policaju) pred začetkom protestnega pohoda
© Borut Krajnc
Aleksandra Todorovića je v Slovenijo pripeljala ljubezen do Ptujčanke Olge Novak. Rojen je v rudarskem Kostolcu v Srbiji, v Beogradu je študiral arheologijo in je v Slovenijo že konec sedemdesetih let večkrat prišel na arheološka izkopavanja. Na Ptuju, kjer so potekala "zaščitna" arheološka izkopavanja, je nekajkrat preživel več mesecev in tam spoznal bodočo soprogo. Vendar v svojem poklicu ni našel zaposlitve. Z Olgo sta najprej šest let živela v Beogradu, zime sta preživljala na grški Kreti. Ker pa je Olgina mati sama živela na Ptuju, sta se preselila k njej. V Sloveniji se je zaposlil, se naučil jezika in napredoval do vodje oddelka v majhnem podjetju v Kidričevem. Celo slovenščina mu je bila takoj všeč. "Kako v srbščini reči, na primer, 'domotožje'? Krasna beseda, takšne v srbščini še nimamo," se smeje Aleksandar Todorović.
Ko je v napetem ozračju pred osamosvojitvijo slišal grožnje, da bodo vsi, ki ne bodo zaprosili za slovensko državljanstvo, izgubili delo, je raje sam dal odpoved. Danes pravi, da mu je za ta korak žal. Nato se je poskusil v kmetovanju, prošnje za državljanstvo pa zaradi razpoloženja, v katerem je vse skupaj potekalo, ni želel oddati. "Odločil sem se, da ostanem tujec. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi to lahko imelo kakšne strašne posledice. Vedel sem, kaj tujcem pripada in kaj ne. Tujci načeloma nimajo volilne pravice, kar mi je bilo všeč, država pa jih tudi ne more vpoklicati v vojsko - kar mi je bilo prav tako všeč, glede na to, da vojske nikoli nisem maral in sem se nekoč izmaknil tudi JLA," pripoveduje Aleksandar Todorović. Potem so se začele težave, za katere skromno pravi, da so manjše kot pri večini izbrisanih.
Začelo se je, ko je nekega dne odšel na občino podaljšat potni list, katerega veljavnost je potekla, pa so mu rekli, da mu ga ne morejo podaljšati. Tistim, ki so se opredelili za slovensko državljanstvo, so tedaj v Sloveniji še podaljševali potne listine in osebne izkaznice, vsem, ki so vztrajali pri "jugoslovanskem" državljanstvu, pa jugoslovanskih dokumentov niso podaljševali. Ko je ženska za okencem od njega zahtevala potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, jih je takoj izročil. "To je bila čista prevara. Takoj so mi jih odvzeli in dali v sef. Vprašal sem, kako lahko storijo kaj takega, saj te brez identifikacijskih dokumentov lahko pripre vsak policist. To pa je bil očitno cilj te politike." Ko se je pritožil šefu upravne enote, je ta odredil, naj mu dokumente vrnejo. To je bil dober primer, da je bilo tudi na podlagi tedanje zakonodaje mogoče ravnati tako.
Vendar so mu v slovenskih upravnih enotah odtlej dajali samo še "enosmerne", začasne potne listine na formatu A4 s sliko, s katerimi je mogoče odpotovati iz države, ne pa se vanjo tudi vrniti. Avto - izpit zanj je naredil v Sloveniji - je po odvzemu vozniškega dovoljenja lahko vozil s potrdilom o odvzemu, tako kot morajo to danes početi še nekateri "izbrisani", ki imajo med vožnjo pri sebi kopijo odločbe ustavnega sodišča. Zaradi tega več kot deset let ni mogel potovati nikamor. Ob pomoči odvetnice, ki mu za svoje delo ni računala nič, si je po številnih pritožbah in prošnjah do leta 1996 pridobil status tujca s stalnim prebivanjem. Do tedaj pa je nekaj let preživel brez socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Čeprav ni imel niti zdravstvenega niti socialnega zavarovanja, so mu z davčne uprave neprestano pošiljali položnice - na zadnji je bilo že za več kot dva milijona tolarjev dolga. Imel je davčno številko za plačevanje, ne pa tudi matične za pravice. Ves čas so živeli v strahu, da bodo Aleksandra deportirali čez mejo. "V časopisih smo v tistih časih večkrat brali, kako je policija iz države izgnala na primer deset tujcev. Mislili smo, da so to neki ilegalci iz Bangladeša ali drugih oddaljenih držav, toda to so bili sinovi, očetje, matere, bratje in sestre tistih, ki so desetletja živeli tukaj, v naših soseskah," opozarja Aleksandar Todorović.
Naslednje presenečenje ga je čakalo, ko je marca 1993 ves vesel, skoraj pražnje oblečen skupaj s soprogo odšel na občino prijavit rojstvo danes že desetletne Aleksandre. Najprej so mu dovolili, da je podpisal dokument o tem, da priznava otroka, ko pa so ugotovili, da nima slovenskega državljanstva, je nastal zaplet. V rubriki, kjer mora biti vpisano ime očeta, so uradniki pustili prazen prostor. Da bi rešili problem, so bili prisiljeni dokumente o rojstvu otroka poslati v Srbijo, kjer so na tamkajšnji občini na slovenskih dokumentih s svojimi uradnimi žigi in uradnimi "zaznamki" Aleksandru priznali očetovstvo. "Tako nazadnje ni oče dobil otroka, pač pa je otrok dobil očeta," ironično in prizadeto dodaja Aleksandar Todorović.
Po letu 1996 je Aleksandar pričel bitko za pravico do zaposlitve. Kajti po osamosvojitveni slovenski zakonodaji izbrisani iz registra stalnih prebivalcev niso imeli pravice do dela, celo tedaj ne, ko so imeli priznano stalno prebivališče v Sloveniji. "Ko uradnikom dokažeš, da si že več kot deset let v Sloveniji, ti odvrnejo, da je to morda res, toda žal nimaš deset let 'tujskega' statusa v državi. To pomeni, da bi že leta 1981, deset let pred razpadom Jugoslavije, moral prositi za priznanje statusa tujca v državi, kar je bilo seveda nemogoče - predvideti razpad države in sprejetje tako absurdnih zakonov, da bi nato leta 1991 lahko normalno živel naprej," sklepa Aleksandar. V njegovem primeru je to pomenilo, da bi se v Sloveniji lahko zaposlil šele leta 2006. Namesto tega se je raje odločil za tožbo proti državi in z njo po štirih letih prispel do ustavnega sodišča. To je odločilo, da je imel prav in da je v slovenski zakonodaji obstajala "protiustavna pravna praznina", zaradi česar je bila zakonodaja o zaposlovanju tujcev kmalu spremenjena tako, da je v roku za izdajo delovnega dovoljenja upoštevala bivanje tujcev v Sloveniji tudi v času pred osamosvojitvijo. Aleksandar je medtem našel odlično delo, vendar se uradno ni mogel zaposliti.
Koliko je bilo podobnih primerov, Aleksandar dolgo ni vedel, niti za tiste v svoji soseščini ne. Potem se je leta 2001 odločil, da na težave opozori z gladovno stavko. Najprej se je z avtom postavil pred živalski vrt, da bi dokazal, da je "vsaj živo bitje". Poklicni varuhi človekovih pravic se zanj niso zmenili, obiskal ga je le jugoslovanski konzul. "Ni bilo lahko. Otroci prihajajo v živalski vrt, gledajo te kot neko opico, počutiš se kot gnida, pišeš plakate, pojasnjuješ, ampak nihče ne razume, kaj govoriš." Prihajali so tudi policisti, neki "fini fantje v civilu", a mu niso delali težav. Bolj neprijeten in zatohel je bil glas ljudstva, ki je včasih prihajal iz nekaterih medijev. Tudi v zadnjem času je moral pogosto poslušati laži o tem, da je nekoč pripravljal "miting resnice" v Ljubljani, da je "nevaren", ker je menda "oborožen" in podobno.
V tem času mu je umrla mati, a brez dokumentov ni mogel niti na pogreb niti na grob. Leta 1993, ko se mu je rodila hčerka, se je na mejnem prehodu Dolga vas srečal z bratom. Tedaj je veljalo, da so garantno pismo, ki je bilo pogoj za slovenski vizum, lahko napisali samo najožji družinski člani. Ker Aleksandar ni imel državljanstva, bratu ni mogel napisati pisma. Garantnega pisma drugih - na primer soproge - pa na veleposlaništvu niso sprejeli, ker to ni bilo pismo ožjega družinskega člana. Brat zato ni mogel v državo, Aleksandar pa ne iz države. Tako sta nekega dne stala na mejnem prehodu Dolga vas, vsak na svoji strani meje, oddaljena kakšnih dvesto metrov, med njima pa je kot kurirka hodila Aleksandrova soproga Olga in med njima prenašala sporočila in skromna darila, ki jih je ob rojstvu hčerke poslala babica. "To so dogodki, ob katerih še danes ne vem, zakaj sem ohranil prisebnost in nisem naredil nobenega incidenta," se spominja Aleksandar.
Zaradi vsega, kar je preživel, se je odločil, da o vprašanju izbrisanih javno spregovori in poskusi organizirati ljudi. To pa je bilo in je brez vsakršnih sredstev še danes izredno težko. "Kako animirati vse te ljudi? Mnogi so apatični. Živijo po vsej Sloveniji. Pogosto ne morejo do nas in mi ne do njih. Najtežji dan v mojem življenju je bil, ko sem za registracijo Društva izbrisanih moral zbrati deset ljudi," se spominja Aleksandar Todorović. Namreč deset takšnih, ki so imeli urejene dokumente. Pomagal si je s simpatizerji, zbral člane in organiziral ustanovno skupščino. Takoj so dobili tudi pismo podpore in vso pomoč nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, danes pravnega zastopnika društva.
Tretjega aprila letos so dosegli svojo največjo zmago, ko je ustavno sodišče na njihovo pobudo, ki jo je zastopal Matevž Krivic, odločilo, da je zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, s katerim je leta 1999 vlada želela na hitro rešiti vprašanje izbrisanih, "v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja". Ministrstvo za notranje zadeve je dobilo navodilo, da mora po uradni dolžnosti vsem izbrisanim izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Sloveniji od 26. 2. 1992, država pa nalogo, da neustavni zakon spremeni v šestih mesecih. Vendar se tudi štiri mesece po tem še zmeraj ni zgodilo skoraj nič, zato bodo v društvu vztrajali pri javnih protestih in obveščanju medijev. "Ne vem, kako se nam je posrečilo najti to formulo, toda očitno je, da je uspešna. Delamo akcije, delamo scene, tako kot je bilo ob tednu izbrisanih."
Na izbris in njegove posledice danes gleda enako kot v trenutku, ko je prizadel njegovo družino. "Ljudem so leta 1991 dali samo šest mesecev za pridobitev državljanstva prav zato, ker so upali, da se mnogi v težkih razmerah, saj je rok pričel teči hkrati s spopadi v Sloveniji in nato z moratorijem, ne bodo znašli in ne bodo zaprosili za državljanstvo. Ker pa bi nam v skladu z evropsko zakonodajo morali priznati pravico do stalnega bivanja in so vedeli, da bodo slovenski zakoni morali biti usklajeni z evropskimi, so izpeljali izbris." Kar v Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS) zahtevajo danes, se mu zdi preprosto in pošteno. "Izbrisani smo bili brez vsakršnega zakona ali pravnega akta. Zahtevamo, da nas na enak način vpišejo nazaj. Ne potrebujemo zakona za vpis, pač pa zakon za popravo krivic. Ne zahtevamo niti pavšalnih odškodnin, kot nekateri zlonamerno zavajajo javnost. Zahtevamo samo to, kar nam je bilo nezakonito odvzeto in kar so v imenu vseh državljanov in ne da bi ti to sploh vedeli, že vzeli iz naših žepov.”
Slovenskega državljanstva Aleksandar nima in zanj ne namerava zaprositi, vsaj ne, dokler "Slovenija res ne postane pravna država". Čeprav bi ga lahko hitro dobil, če bi si to res želel - visoki državni uradniki so mu ga že nekajkrat ponujali v zameno za to, da se odreče javnemu delovanju. Vendar z Aleksandrom nimajo sreče. Še naprej raje dokazuje, da je v Sloveniji mogoče preživeti in tudi živeti kot tujec.