Zgodba Mirjane Učakar

Mirjana Učakar se je rodila na Ptuju. Njena mati je bila Primorka, ki je v nekdanjo Jugoslavijo iz Italije (iz Črnega Kala) pribežala leta 1920. Med vojno je bila njena družina izseljena v Srbijo. V partizanih je mlada Primorka spoznala kasnejšega Mirjaninega očeta, rojenega v Šidu. Skupaj sta po vojni najprej poskusila živeti v Vinkovcih, vendar sta zelo hitro odšla v Slovenijo. Oče, ki je bil prodajalec pri Bati, povojnem Borovu, je bil kasneje poslovodja prodajalne na Ptuju. Ko se je rodila Mirjana, je menda veljal predpis, po katerem so otroku republiško državljanstvo vpisali tam, kjer je bil rojen oče. Vendar Mirjana, enako kot večina prebivalcev Slovenije, tega, kako so se vpisovale "republiške" oznake, ni vedela. Ker ni bilo pomembno. V prejšnji državi smo bili vsi državljani SFRJ, ne glede na to, kako so uradniki vpisovali nacionalnost oziroma domicil prebivalca. "To mi je pred nekaj leti pokazala matičarka na občini, vendar tega v času, ko je pričel veljati nov zakon o državljanstvu, nihče ni vedel. O republiški pripadnosti ali o nacionalnosti se v hiši nikoli nismo pogovarjali, nikoli se nam ni zdelo pomembno, kdo je Slovenec, Srb ali Hrvat. Tudi oče je bil navsezadnje iz mešanega, srbsko-hrvaškega zakona, sama pa sem se zmeraj opredeljevala za Slovenko," se danes spominja Mirjana Učakar.

V Vinkovcih na Hrvaškem je bila v vsem življenju na obiskih največ trikrat. Ves čas, razen v času šolanja v Ljubljani, je živela doma, na Ptuju. Prav zato nikoli ni bila in ni mogla biti obveščena o tem, da jo bo država po osamosvojitvi imela za - tujko. Tujko, ki bi morala, če bi želela še naprej živeti svoje vsakdanje življenje, zaprositi za slovensko državljanstvo. Do takrat je bila namreč vpisana tudi v volilni imenik in je redno dobivala pozive na volitve, prav tako je dobila vabilo na plebiscit. Po osamosvojitvi Slovenije pa se je vse bliskovito spremenilo: "Na upravni enoti so mi povedali, da me ni več v registru. Da sem tujec in naj grem po dokumente na Hrvaško."

To je bil šok. Vsi protesti in dokazovanja, da je Slovenka, ki je slovenski materi rojena v Sloveniji in da je vse življenje živela na Ptuju, so bili zaman. Uradniki so bili neomajni. Čez noč je izgubila vse socialne pravice v Sloveniji in kmalu še službo v banki. Izgubila je edini vir preživljanja ne le zase, temveč tudi za svoje mladoletne otroke. Pomagalo ji ni niti to, da je bila poročena s Slovencem s slovenskim državljanstvom. Da bi imela vsaj kak dokument, se je nazadnje odpravila na Hrvaško in zaprosila za državljanstvo. Na Hrvaško, ki je bila tedaj že v vojni. "V Vinkovcih, ki so doživljali vojno, sem dokumente na podlagi prošnje kljub temu dobila v eni uri. Ko me je vratar na občini v Vinkovcih vprašal, kako to, da sem prišla k njim, in ali me `Slovenci res nočejo', me je bilo sram zaradi moje lastne Slovenije." Sledila so leta, ko je v Sloveniji dejansko živela ilegalno in v strahu, da jo bodo odkrili. Srečanja s policisti so bila tvegana. "Morala sem biti tiho in srečna, da sem sploh lahko tu."

Nekoč, ko je že imela hrvaške dokumente, je v Slovenijo vstopila na slovensko-hrvaškem mednarodnem mejnem prehodu Plovanija. Slovenski policist je pogledal njeno osebno izkaznico in moža vprašal: "Kam pa gre gospa?" Mož pa je, namesto da bi samo nedoločno dejal "k nam", po pravici povedal, da gredo "domov". Takoj so se začeli zasliševanje, kje ima njegova soproga dovoljenje za bivanje, in grožnje, da bo, ker dovoljenja očitno nima, sledila prijava sodniku za prekrške. Policist je nazadnje dobil odgovor, ki ga ni pričakoval. "Rekla sem mu, naj naredi, kar hoče, ker me na Ptuju, kjer živim, vsi poznajo, ampak spustiti v državo me mora." Policist je Mirjano nato spustil v državo z opozorilom, naj si "uredi papirje".

Dolga leta ni mogla prositi za nobeno pomoč. Na centru za socialno delo so zahtevali dokazilo o stalnem prebivališču. Za delovno dovoljenje je morala plačati 35.000 tolarjev, dobila pa ga je po večmesečnem čakanju šele pred dvema letoma. "Moja mati je na upravni enoti delala še od takrat, ko so bili tu okraji, do leta 1976. Zdaj delajo na upravni enoti tudi ljudje, ki so pri njej delali kot pripravniki. Ko sem letos maja odšla po potrdilo o skupnem gospodinjstvu, je uradnica prinesla neki karton in tam sem videla, da je poleg mojega imena žig. Rekla sem, da sedaj vidim, kako so me izbrisali. Pa mi je zabrusila, da sem `imela možnost kupiti si državljanstvo za 600 tolarjev, zakaj pa si ga nisem'. Rekla sem, da lahko vidi, zakaj si ga nisem, jaz, ki sem slovenski materi tu rojena, takšnih, kot je ona, pač nikoli ne bom prosila za državljanstvo. In naj mi napiše kar dve potrdili, da mi ne bo šlo več na bruhanje, ko bom naslednjič morala k njenemu okencu."

Kljub temu je dobila celo potrdilo o tem, da je bila izbrisana. Vendar je morala znova takoj protestirati, ker so v potrdilu napisali, da so podatke o njenem stalnem prebivališču "prenesli v register tujcev", torej register Nemcev, Američanov in drugih "pravih tujcev", ki so tedaj živeli v Sloveniji. To seveda ni res. Mirjane Učakar več kot deset let ni bilo v nobeni evidenci.

Za državljanstvo je zaprosila januarja. Dva meseca je vloga ležala v predalu uradnice na Ptuju. Ne verjame več, da bo sprejeta, državljanstvo pa si želi samo pod enim pogojem. "V vlogi sem zapisala, da preizkusa slovenskega jezika ne bom opravljala. Slovenščino sem imela v vseh šolah, iz slovenščine sem imela tudi izpite, ki sem jih opravila, in ker sem Slovenka, se mi zdi zahteva po preizkusu znanja slovenščine skrajno poniževalna."

Dolgo sploh ni vedela, da v svojem kraju ni edina s takšno zgodbo. Potem je ugotovila, da je v njeni okolici "izbrisanih" še šest družin - približno odstotek prebivalcev, statistično povprečje izbrisanih iz registrov v Sloveniji. Ko jo je sosed videl, da se pogovarja z Aleksandrom Todorovićem, danes predsednikom Društva izbrisanih, je dalj časa živčno postopal naokoli, nato pa jo pričakal na hodniku in jo vprašal, ali se je res pogovarjala z njim, ko pa se ve, da je "to tisti izbrisani". "Rekla sem mu, da sem se pogovarjala in da sem tudi jaz izbrisana. `Kaj?' je presenečeno vprašal. Rekla sem mu, naj kar vsem sosedom, če ga kdo še kaj vpraša, pove, da sem tudi sama izbrisana. In še, da pričakujem tudi odškodnino. Od tedaj sva na distanci."

V zadnjem času, po sodbi ustavnega sodišča, ki je določila šestmesečni rok za vrnitev nezakonito odvzetega stalnega prebivališča, ne opaža sprememb na bolje. "Ljudje so v zadnjem času samo še bolj nesramni. Mnogi so začutili, da bi se v materialnem smislu lahko res še kaj zgodilo, in za povprečnega Slovenca seveda ni večjega gorja, kot če ga udariš po žepu. Čeprav gre za krivice, ki nam jih je naredila država. Najbolj žalostno pa je, da se v upravnih enotah nekateri na višjih položajih počasi že zavedajo, kaj so storili, toda z nami še zmeraj zelo neprijazno ravnajo prav tisti ljudje za okencih, ki so nam lastnoročno uničili več kot deset let življenja, oni pa imajo še naprej svoje službe in mirno življenje."