Čistilec zadeve Avstrija

Kaj ste počeli leta 1990?

Bil sem uslužbenec policijske šole v Tacnu. 21. junija 1990 me je kolega iz tacenske šole Andrej Lovšin poklical v svojo pisarno in mi pokazal odločbo s podpisom Lojzeta Peterleta, da je postal pomočnik obrambnega ministra, zadolžen za varnost. To je bil čas, ko se je veliko govorilo o nakani JA, da z reorganizacijo generalštaba JA v generalštab oboroženih sil prevzame nazor nad teritorialno obrambo in celo policijskimi silami. Slovenska policija bi po teh načrtih v izrednih razmerah prišla pod komando zvezne vojske. Ker sem Vrhničan, me je Lovšin prosil za sodelovanje. Pokrival naj bi prvo oklepno brigado, ki je bila po moji oceni druga najmočnejša enota JA v celi Jugoslaviji. Hkrati naj bi pokrival 350. polk protizračne obrambe. Začel sem iskati sodelavce, iskal sem vire v JA. Imel sem manj uspeha kot sem pričakoval. Glavni vir podatkov o tem, kaj se dogaja za ograjo vrhniške vojašnice, v kateri je bila tudi prva oklepna brigada, je bil Marjan Čelec, prvi sosed vojašnice. Ta človek je za obrambo Slovenije naredil izredno veliko. 2. julija 1991, med vojno, je bil s strani JA brutalno pretepen. Kljub izjemnim zaslugam ni dobil nobenega priznanja.

Vire sem imel tudi v sami vojašnici. Glavni vir je bil med vojno pri Trzinu ranjen. Ko smo pridobili novega sodelavca, je ta po nalogu Andreja Lovšina v enoti ostal do zadnjega dne, do odhoda. Četudi ima ta vir pisno potrdilo, da je v enoti ostal po nalogu, ni nikoli dobil statusa prestopnika. Kaj šele, da bi dobil službo. Načeloma je namreč ministrstvo za obrambo poskrbelo za prestopnike. Morda je pa ta vir preveč vedel o borovniškem skladišču z orožjem.

Junija 1992 sem se zaposlil kot pomočnik načelnika za varnost v 530. učnem centru na Vrhniki.

Kdaj ste dobili vtis, da se reči na obrambnem ministrstvu vrtijo v nenavadno smer?

Že aprila 1992, ko še nisem bil zaposlen, je bil v nenavadnih okoliščinah odstavljen direktor kadrovske službe obrambnega ministrstva. Zamenjava mi je dala precej misliti, zlasti kasneje, ko sem prišel do nekaterih dokumentov in ko sem ugotovil, kaj bi lahko bil pravi vzrok za zamenjavo.

In to je?

Zahteval je ponovno varnostno preverjanje določenih oseb.

In zato je bil odstavljen?

Ko sem se zaposlil, sem ugotovil, da se dogajajo nesprejemljive kadrovske poteze. Nesprejemljive s stališča nacionalne varnosti. Šlo je za zaposlovanje oficirjev JA, ki so bili še kako aktivni v bojih proti Sloveniji. Gre za zaposlovanje oficirjev, ki so aktivno razbijali naše barikade, vodili desante, denimo desant na Trzin, vodili akcije oklepnih enote. Prepričan sem, da bi morale preiskave še odgovoriti na vprašanje, kaj se je dogajalo s kadrovanjem.

Zaposlili ste se junija 1992. Kaj je bila vaša prva pomembnejša naloga?

Slab mesec dni po zaposlitvi, 24. junija 1992, sem dobil nalogo, naj rešim zadevo "Avstrija".

Gre za zadevo, o kateri je ob koncu leta 1992 poročala Mladina: tedaj se je pet slovenskih državljanov v Celovcu znašlo v priporu, ker so ugrabili grškega trgovca z orožjem, ki je bil slovenski dobavitelj? Dva med priprtimi sta bila uslužbenca obrambnega ministrstva?

Točno.

Kdo vam je dal nalogo, da rešite zadevo "Avstrija"?

Direktor varnostne službe Lovšin; prisoten je bil še Anton Peinkiher. Peterica je v Celovcu izvajala akcijo prisiljenja, a so jih avstrijski varnostni organi ob tem prijeli. Za rešitev problema sem bil določen jaz. Dobil sem vsa potrebna sredstva. Po treh dneh, 27. junija, sta bila dva priprta izpuščena. Pri preostalih treh pa se je zataknilo. Nekomu očitno ni bilo všeč, da se problem sanira na relativno eleganten način. 30. junija sem bil s strani neposredno nadrejenega obtožen, da sem s skupino mojih bivših kadetov vpleten v pretep naše zunanje sodelavke. Nemudoma sem napisal odpoved; ne morem delati v službi, v kateri leva roka ne ve, kaj počne desna. Hkrati mi neposredno nadrejeni ni odobril potnega naloga za službeno vozilo. Odšel sem do moje bivše službe, v Tacen. Znanca sem prosil, če mi pomaga priti v stik s kom iz Varnostno-informativne službe. Telefoniral je, čez pol ure je bil v Tacnu operativec VIS-a. Ocenjujem, da je nekdo na obrambnem ministrstvu sredi leta 1992 imel interes, da zruši Janšo. Nekomu je bilo veliko do tega, da bi ljudje, ki so bili prijeti v Avstriji, ostali v zaporu. Fantje, ki so se znašli v celovškem priporu, so bili Vrhničani, vsi po vrsti so veliko naredili za Slovenijo.

Kaj, natančneje, je bil razlog, da je peterica šla v Celovec?

Na takšna vprašanja bi morala odgovoriti resna preiskava. Uradnih ugotovitev ni bilo.

Med priprtimi sta bila dva uslužbenca obrambnega ministrstva. Je bila proti njima uvedena kakšna disciplinska preiskava?

Ko sem se z operativcem VIS-a pogovarjal, kaj moramo storiti, je govoril: Mlada država si takšnega ekscesa ne sme privoščiti. Zato je bila moja naloga, da fante rešim iz pripora. Ozadje me tedaj ni zanimalo. Sam niti nisem vedel, da sta v priporu tudi uslužbenca obrambnega ministrstva. Slovenski konzul v Celovcu je ves čas spremljal zadevo in o vsem skupaj je obvestil tudi ministrstvo za obrambo oziroma republiški štab za TO. Poročal je, da je v Celovcu priprt pripadnik TO. Za drugega konzul niti ni vedel, da je pripadnik TO. Zoper enega pripadnika so uvedli disciplinski postopek, imenovana je bila disciplinska komisija, ta pa je zadevo končala s ugotovitvijo, da naj bi bil človek, ki je bil 24. junija 1992 v resnici zaprt v Celovcu, na delovnem mestu. Seveda ni mogel biti na delovnem mestu, ker je bil v priporu. Poveljnik, ki je za drugega pripadnika TO uvedel disciplinski postopek, je bil kar kmalu razrešen s položaja. Tisti, ki so ustavili disciplinski postopek, so kmalu vidno napredovali.

So ti, ki so ustavili disciplinske postopke, še danes na pomembnih položajih?

Še vedno.

Rekli ste, da ste dobili vsa potreba sredstva, da rešite problem. Naj kaj ste mislili?

Šlo je za denarna sredstva.

Potrebovali ste denar za odvetnika?

Tako je. Zagotoviti sem moral denar za plačilo normalne odvetniške storitve.

Peterica je bila zaradi prisiljenja obsojena.

Tako je. Dobili so začasno prepoved vstopa v Avstrijo. Kazni so bile nizke.

Rekli ste, da se je reševalna akcija v nekem trenutku zapletla, ker vam neposredno nadrejeni ni hotel podaljšati potnega naloga. Kako ste potem razpletli problem?

V akcijo se je vključil VIS. Potem ni nihče nič zaviral. Imel sem vtis, da je nekdo posredoval.

Vendarle namigujete, da je nekdo skušal sabotirati rešitev celovške zgodbe. Kdo?

Težko odgovorim. Po mojih zaznavah je nekdo imel interes, da se stvar še bolj zaplete oziroma da treh preostalih ne bi rešili. Recimo, da je imela tak interes "plava naveza".

Plava naveza?

Več o tem ne morem govoriti. Gre za vrsto vprašanj, ki bi jih po mojem mnenju še morali preiskati. Ko sem pomoč poiskal pri VIS-u, sem moram nekaj dati od sebe. Napisal sem dokument, nekakšen zapisnik na več straneh, rokopis. V desnem vogalu je zapisan datum, 1. julij 1992. In zdaj imam jaz za vas vprašanje. Kako je lahko ta dokument prišel v Mladino? Objavljen je bil 1. decembra 1992.

Nimamo navade razkrivati virov. Komu pa ste dokument poslali?

Nikomur ga nisem poslal. Dal sem ga operativcu VIS-a. Ta dokument je bil napisan v enem izvodu. Ne opisuje pa le zadeve "Avstrija".

Rekli ste, da ste sredi reševalne akcije napisali odpoved.

Odpoved sem vrgel stran. Za uspešno opravljeno nalogo sem potem v službi dobil mesec dni nagradnega dopusta. No, morda so me malo umaknili iz prometa. Ko sem reševal celovško zadevo, so se mi zastavila nekatera druga vprašanja. S čim vse se naša služba ukvarja?

S čim?

Sumil sem na trgovino z orožjem. Govoric je bilo vedno zelo veliko. Sumil sem torej, da se je varnostna služba ukvarjala z dejavnostmi, ki niso v opisu del in nalog službe. Zato je tudi trpela osnovna dejavnost. Reči v službi so se vedno bolj napenjale. Na področju kadrovanja je po mojem mnenju prihajalo do nepravilnosti. Medsebojni odnosi so bili izraz ugibaj, kdo so nekateri naši nadrejeni. Mar niso to ljudje, ki so še včeraj na nas kazali s puško? V nekem trenutku sem šel na razgovor z ministrom Janšo. Skoraj z ničemer nisem uspel; dosegel sem le nekaj prerazporeditev. Direktor Lovšin je zaradi akcije v Avstriji izgubil svoj imidž. Vtis sem imel, da so mu zaupali precej manj. Zaradi ugibanj in podtikanj, kdo se je kdaj ukvarjal z nedovoljenimi rečmi, sem 15. marca 1993 zahteval od nadrejenega, naj preiščejo zadevo "Avstrija". Ker je bil v tistem času zamenjan poveljnik ljubljanske pokrajine, sem zahteval tudi pojasnilo, zakaj je bil zamenjan.

Zato, ker je uvedel disciplinski postopek za enega od udeležencev avstrijske zgodbe?

Na to vprašanje bi lahko odgovorila šele neodvisna preiskava.

Moja zahteva naslednji teden na koordinaciji ministrstva ni bila obravnavana. Zato sem od polkovnika Mikuša, tedaj vodje kontraobveščevalnega oddelka, osebno ponovno zahteval, naj se razišče, kaj je bilo v zadevi "Avstrija".

Ponavljam. Slovenija potrebuje neodvisno preiskavo, ki bo odgovorjeno na vprašanje, kaj se je dogajalo v Avstriji. Sicer se bodo Depale vasi kar ponavljale, dobivale bodo mlade.

Ali obstajajo skupni imenovalci med Avstrijo in Depalo vasjo?

Obstajajo. Eden iz ekipe, ki je bila v Avstriji, je bil v posadki iz Depale vasi. Podoben je modus operandi. Po tem, kar vem, so hoteli Smolnikarja odpeljati proti Kočevski reki. Dodal pa bi, da ekipa, ki je šla v Avstrijo, ni bila le ekipa petih. Stvar preiskave pa je, kdo še je bil zraven. Kar se mene tiče se lahko ta preiskava na koncu konča tudi z ugotovitvijo, da je bila avstrijska akcija humanitarna operacija - pač, če za to obstajajo dokazi. Vendar je treba te reči preiskati.

Ali nista skupna imenovalca tudi v sumih, da je prihajalo ne sporne trgovine z orožjem. Smolnikar je, koliko vemo, poizvedoval o orožarskih rečeh.

Tudi to je vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti neodvisna preiskava. Gre za vprašanja, ki se že deset let vlačijo po časopisih, vendar mora na takšna vprašanja odgovoriti država. Vem pa, da mi je Mikuš kmalu zatem, ko sem zahteval, naj se zadeva razišče, zagrozil z disciplinsko. Potem je Lovšin jasno in glasno izjavil, da on ni zahteval disciplinskega postopka. Vendar se je ob koncu leta 1993 že krepko čutilo, da Lovšin Voma ne vodi več.

Vmes se je julija 1993 pripetila še akcija odkrivanja orožja na mariborskem letališču.

Zadeva z mariborskim letališčem se mi je zdela kot nek odgovor na brskanje po drobovju ministrstva za obrambo. S tem se je vsa pozornost premaknila na mariborsko orožje. Spominjam se, da sem tedaj Lovšina vprašal, za kaj gre. Pa mi je rekel, da gre za štiri centimetre. "Štiri centimetre?" sem vprašal. Da. Zabojniki so bili za štiri centimetre preveliki, pa jih zato niso mogli preložiti v transportne helikopterje. In so obtičali na letališču.

Hkrati se je v tistem letu okoli Krkoviča že začela zbirati posebna skupina, ki smo ji mi rekli Paravomo.

Vi, uslužbenci Voma, ste jih imenovali Paravomo?

Da. Rekli smo: "Paravomovčki se zbirajo." Zbiral se je okoli jedra manevrske strukture narodne zaščite. O rečeh, ki so se dogajale ob koncu leta 1993 leta 1994, sem si pisal dnevnik.

29. decembra 1993 sem obiskal Lovšina, da mu voščim novo leto. Povedal mi je, da zapušča ministrstvo za obrambo, ker da ne more več delati. Na direktno vprašanje, ali obstaja Paravomo, mi je prikimal. 5. januarja 1994 je Lovšin zapustil ministrstvo za obrambo.

Tedaj so se razmere že bližale vrelišču. Ko sem med 15. in 20. januarjem srečal Toneta Peinkiherja, ki je bil tedaj šef obveščevalnega oddelka, mi je rekel, da bodo Krejan, Njavro in Podbregar nekaj skuhali. Čez nekako dva dni sem Peinkiherju predlagal, da greva do ministra in mu poveva, kaj se dogaja. Odgovoril mi je, da nima smisla, ker Janez Janša vse to dobro ve.

To citirate svoj dnevnik?

Da. Ilustrirati želim, kakšne so bile tedaj razmere znotraj obrambnega ministrstva. Poglejte: 21. januarja 1994 je bila v 530. učnem centru prisega. Tja je prišel tudi Peinkiher; na daleč sva se pozdravila. Ob 15.35 se je tja pripeljal načelnik generalštaba Albin Gutman. Za njim se je pripeljal Krejan. Seboj pa je pripeljal še dva vojaška policista. Iz prtljažnika BMW-ja načelnika generalštaba sta vzela avtomatski puški. Vojaška policista z avtomatskimi puškami sta stala na prireditvenem prostoru.

Zakaj se vam zdi to pomembno?

Gre za pretirano varovanje. Kakšna nevarnost pa je tedaj pretila? Zakaj bi pa načelnik generalštaba potreboval dva telesna stražarja, oborožena z avtomatskimi puškami?

Nekaj dni kasneje, 26. januarja, sem bil dežurni. Novi direktor Mikuš me je tedaj opozoril, da moje druženje s Peinkiherjem ni neopaženo. Nič več nisem vedel za kaj gre.

Vsi ti dogodki so bili povod, da sem 26. januarja napisal pismo Janezu Janši. Opisal sem mu aktivnosti nekaterih na ministrstvu za obrambo, za katera sem bil prepričan, da nimajo nobene zveze z opisom del in nalog naše službe. Opozoril sem ga na posledice tega početja. To pismo sem poslal prek državnega sekretarja ministrstva za obrambo 28. januarja ob 20.00 pri njemu doma.

Napetosti pa so se še stopnjevale. 1. marca, denimo, mi je Krejan zagrozi, da bodo mene in Smolnikarja že zrihtali. Odgovoril sem mu, da me bodo moji odkopali tudi, če bom 10 metrov pod zemljo in poiskali tistega, ki me je tja pospravil. Naslednji dan me je ustavil na cesti in me opljuval, da sem dopisnik tednika 7D. Ker nisem vedel, za kaj sploh gre, sem kupil časopis in zagledal, da je notri objavljena kompletna zgodba o Avstriji. Jasno je bilo, da se bo nekaj zgodilo. In počilo je pri Depali vasi.

Za kaj je po vašem mnenju šlo pri celi zadevi?

Osebno menim, da je šlo za kazanje mišic. Nekdo se je hotel afirmirati. Govorim o pripadnikih specialne enote MORiS. Je pa ta dogodek potisnil razvoj slovenske vojske krepko nazaj in jo še sedaj zavira. Tudi po Depali vas ni bilo čutiti, da bi se stvari umirile. Gospodje iz Depale vasi so normalno hodili po ministrstvu, četudi so jim bile odvzete službene izkaznice in pooblastila.

Ob tem je prihajalo do raznih konfliktov. Ti konflikti so bili razlog, da sem 3. maja 1994 od novega obrambnega ministra Kacina zahteval, da me zaslišijo. "Zaradi vkleščenosti VOMO v enostransko politiko, nezaupanja med sodelavci, prostega sprehajanja diletantov po 6. upravi vas prosim, da me zaslišite v komisiji, ki jo boste določili vi, in sicer o zadevi "Avstrija" in zaposlovanju bivših oficirjev JA v TO. Stanje, ki je sedaj v VOMO, je nevzdržno in iz dneva v dan smo žaljeni s strani občanov zaradi nekaterih posameznikov, ki se gredo svojo vojno. Svojega imena ne mislim zapravljati na račun drugih," sem napisal v pismo. Zgodilo se ni pa nič. No, nekaj se je vendarle zgodilo: nekdo je avgusta 1994 vlomil v stanovanje naše zunanje sodelavke na Vrhniki. Ob tem ji je bilo ukradene veliko dokumentacije. Ta dogodek je bil povod, da sem napisal pismo predsedniku vlade Janezu Drnovšku. Opisal sem mu vse nepravilnosti, ki so se dogajale. Pismo sem poslal prek poslanca, ki mi je zagotovil, da bo to pismo predal predsedniku vlade. Očitno je pismo res predal, ker je bila naslednja stvar ta, da me je novi direktor Miklavčič poklical in nadrl, kako si drznim, da predsedniku vlade pišem pismo. Vendarle se je nekaj premaknilo. Predsednik vlade je zahteval poročilo. Postavljena je bila komisija, opravljenih je bilo prek 40 razgovorov. Leta 1997, tri leta po Depali vasi, pa sem ugotovil, da se spet ni nič premaknilo. Novemu direktorju OVS Sečniku sem poslal še en dokument: predlog za uvedbo postopka o ugotovitvi kazenskih in disciplinskih odgovornosti nekaterih uslužbencev, ker niso uresničili zahteve za preiskavo, ki jo je leta 1994 zahteval predsednik vlade dr. Drnovšek. Hkrati sem v dokumentu pojasnil, kaj vse bi bilo treba razčistiti. Pomočnik direktorja OVS je moj dokument analiziral in obdelal, ministru za obrambo Turnšku je bil poslan predlog, on pa je v desni zgornji vogal tega predloga napisal "Odobravam". Ponovno so začeli delati na zadevah, ki so bile vseskozi pereč problem varnostno obveščevalne službe. Prišli so do določenih zaključkov, tudi do kazenskih ovadb, vendar se zadeva ni realizirala, ker sta morala zaradi afere Zavrč oba, minister in direktor, predčasno zapustiti ministrstvo za obrambo. Moje mnenje je, da je Turnšek, s tem ko je odobril preiskavo o zaposlovanju oficirjev JA, ki niso bili prestopniki, ter o drugih nepravilnostih, hkrati podpisal tudi svojo odstopno izjavo.

Vinko Beznik, nekdanji poveljnik specialne policijske enote, je v intervjuju za Mladino opozoril na nevarnosti, ki so obstajale leta 1994. Kakšne so bile po vašem mnenju te nevarnosti?

Mislim, da jih je minister Ivo Bizjak dobro opisal. Dejansko so bile napetosti. Izjave Vinka Beznika so močne. Če so resnične, bodo pokazale marsikaj. Glede raket, ki jih je pritrdil na oklepna vozila, pa bi rekel, da je to čisto navadna ljubezenska izjava šefa specialne enote policije do šefa specialne brigade Moris. S tem mu je dal priznanje, da ga je spoštoval. Ne bo ga čakal z navadno puško.

Rekel pa bi resnejšo stvar. Beznik je med vojno leta 1991 v Trzinu ob pomoči teritorialne obrambe - to sodelovanje je treba poudariti - dal takšno lekcijo bivši JLA, da bi to akcijo morale obravnavati vse častniške šole. To je primer dobro izpeljane akcije. Enkratna akcija! Če pa bi Vinko Beznik leta 1992 vedel, kdo je poveljnik oklepnih enot Republike Slovenije, sem prepričan, da na oklepniku ne bi imel navadne rakete, pač pa - naj malo karikiram - raketo z jedrsko konico.

Zakaj? Zato, ker je leta 1992 oklepne enote Republike Slovenije vodila oseba, ki je leta 1991 v Trzin pripeljala dva desantna helikopterja jugoslovanske vojske?

To je stvar preiskave. Je pa to bistveno vprašanje. In preiskava bi morala odgovoriti tudi na to vprašanje.