"Kje pa danes ni nevarno?"

Čim bolj ponosno se državica prestopa po predsobah elitnih svetovnih združenj, tem bolj očitno postaja, da se skozi vrata izbrancev ne bo prešvercala povsem brez žrtev, več se torej od nje pričakuje. Če si bo želela recimo zagotoviti dovolj udoben in topel prostorček znotraj anusa vodilnega svetovnega imperialista, bo morala - seveda bolj kot token svoje pripadnosti in pravovernosti kot v svrho kakršnega koli spreminjanja razmerij na tehtnici vojaških moči - od časa do časa pridno poslati po nekaj vojakov v njegove najnovejše kolonije, četudi bo šlo za tako nevarne kraje, kot je recimo Irak, kjer požene na dan v zrak po več kot enega ameriškega soldata. Da ni beseda o slovenskem angažmaju v bivšem Sadamovem peskovniku prav noben prenapet novinarski flancat, je na primer potrdil tudi sam premier Rop, ko je v intervjuju za Mladino tako akcijo načelno podprl in se celo pohvalil, da je sprožil pobudo za oblikovanje policijske misije EU v Iraku, s tem da se slovenskim zavojevalcem ne bi reklo "okupacijske", temveč, ljubko, "stabilizacijske" sile. Tako se nam je zdelo ne samo zanimivo, temveč celo relevantno preveriti bojno pripravljenost in borbeno moralo pri jurišniku, ki naj bi ga v teoriji tovrstne dolžnosti doletele prvega, gre pa seveda za nikogar drugega kot za poklicnega slovenskega vojaka.

Ob nečloveški uri, ko sva morala s kolegom Krajncem prisalutirati na vhodno kapijo ljubljanske kasarne Franca Rozmana Staneta, so vojaki pričakovali, da bom skupaj z njimi opravil jutranji ogrevalni tek, in se napravili povsem gluhe za vse tiste običajne s kirurško spretnostjo plasirane izgovore: obljubili so mi sicer, da me bodo obravnavali kot najšibkejši člen verige, glede samega teka pa nisem dobil nobene izbire, kar je pomenilo manjši šok. Medtem ko sem se v PR-pisarni trpal v groteskne modre telovadke, je kolega Krajnc, ki ga je te torture opravičil fotografski aparat, proizvajal vse ustrezne sočutne zvoke in jih končal z: "Eto, si že šibki člen, si že spremenljivka! Tako kot zdaj se nisem počutil vse od osnovne šole, morda od kakšne posebej imbecilne situacije iz srednje ..."

Potem ko so ljudje, ki imajo noge kot drevesna debla, ob jutranji postrojitvi dovolj rožljali in lajali, da so lahko začeli drug drugega jemati povsem resno, torej ni bilo drugega, kot da se človek prepusti njihovemu ritmičnemu topotu in vpitju izštevank kot na primer "BOLEČINA v moji glavi, BOLEČINA v mojem hrbtu, BOLEČINA v mojih nogah, BOLEČINA v mojih prstih, BOLEČINA razjeda me, vraga NE!!!, jaz zmorem VSE!!!, jaz hočem ŠE!!!" ali "Pometal sem WC-je, da več ne smrdi, vem, da bom najboljš vojak, vem, da moj skret se najbol svet ... dal so mi še puško, da lahko streljam z njo!!!" Vse skupaj seveda izvedeno, kot bi te nesmrtne verze zahropel Pero Lovšin, s tem da so me med zadnjim dolgim krogom okrog objekta postavili na samo čelo tekaške kolone, kar seveda pri vsakem normalnem fantiču s kmetov sproži nujen testosteronski refleks, zaradi katerega potem teče, kot bi si želel samouničenja. Če nič drugega, je bil jutranji koktejl maratona in sklec primeren vsaj za podaljšan ogled celotne kasarne Franca Rozmana Staneta, kjer se je v objektive svojčas smehljal sam Donald Rumsfeld in ki na prvi pogled še najbolj spominja na en tak titanski vrtec, kjer junci ne dobijo vedno streliva, zato morajo takrat na trebuhu ležeč v podrasti simulirati zvok svoje puške, papapa, pok pok pok.

V tem starem častitljivem objektu med drugim domuje poveljstvo 1. brigade, ki je odgovorna za vojaške misije zunaj naših meja, tu pa je doma tudi 10. bataljon, torej prvi bataljon, ki je bil pri nas sestavljen izključno iz poklicnih vojakov in je bil namenjen mirovniškemu posredovanju na tujih tleh; vmes se je sicer preimenoval v 10. motorizirani bataljon, vendar skupaj z nekaj bratranci še vedno sestavlja samo trdo jedro žive sile, ki jo država rekrutira in uri v mednarodne namene. Poveljnik idealnega imena, namreč Branimir Furlan, ki v hecu pravi, da za nove misije svojih fantov ponavadi zve iz medijev, zagotavlja, da ni bilo o kakršnem koli konkretnejšem predlogu formiranja udarne skupine za stabilizacijo Iraka še prav nobenega govora, da pa se prav te dni končujejo zadnje priprave našega prispevka k ureditvi razmer na predzadnji postaji Bushevega atomskega vrtca, torej v Afganistanu. Fantje bi sicer morali odriniti že 8. avgusta, a je vlada sprejela sklep, ki bo njihovo pot prestavil za nekaj mesecev v prihodnost, saj ji še ni uspelo sprejeti vseh sporazumov in paktov o sodelovanju: slovenske misije na svetovnih kriznih žariščih so pač vedno tako miniaturne, da se morajo stisniti pod dobavno in oskrbno perutničko kakega širšega kontingenta, in dokler niso glede tega finalizirani vsi ustrezni mednarodni sporazumi, vojakov na razbeljena tla Afganistana ne bi šlo pošiljati.

Slovenski prispevek vedno odslikava ne samo dane domače zmožnosti, temveč tudi izražene mednarodne potrebe, in za deželo po novem zatiranih mudžahedinov si je skupnost od nas zaželela skupino izvidnikov. Po trenutnem načrtu naj bi tja poslali ekipo sedemnajstih vojakov, ki bo poprijela običajni šestmesečni izmenski cikel, čeprav čelni predstavniki naših oboroženih sil tako kot predstavniki številnih drugih držav v tem primeru navijajo za skrajšani urnik štirih mesecev; Afganistan je pač za vojaka z intenzivnostjo terenskih razmer, s temperaturnimi nihanji in higienskim minimumom prav poseben izziv in breme. Čeprav se kakovostna vojska na vsakem ozemlju trudi ustvarjati čim bolj svoje, sebi prilagojene razmere, so tudi njene zmožnosti omejene, na tako katastrofalno urejenem območju pa sploh.

Zanimivo je, kako gre letošnje poletje trenirajoči ekipi blazno na roke: poveljniki so sprva hoteli za vsako ceno najti kak dovolj vroč, suh in preprosto pasji kraj, recimo v kakšni vukojebini na Krasu, pasji julij pa je popolnoma odpravil potrebe po tovrstnih iniciativah, saj se je pač vsa Slovenija spremenila v velikanski kotel. Fantje so bili za to nalogo izbrani iz vrst enote, od katere se že tako ali tako največ pričakuje in največ zahteva, saj jo krasi najvišja možna stopnja kohezivnosti (nekateri pripadniki delujejo skupaj že tudi po deset let) in motivacije. "Za nas je vse skupaj trg," pravi poveljnik Branimir, "in če ne daš robe na trg, si po eni strani ekonomsko neučinkovit, po drugi pa ne veš, koliko si v resnici sploh dober. S tako misijo vse skupaj dobi še dodaten smisel, tako je tudi stopnja motivacije povsem drugačna. Fantje vejo, da se bodo znašli tisoče kilometrov stran, prepuščeni predvsem samim sebi, zato si še toliko bolj pridno zapomnijo vse, česar se naučijo tukaj."

Sedemnajst soldatov bo s seboj na pot poneslo tudi precej impresiven tovor, ki tehta za zdaj okrog trideset ton in samo še raste, saj se trudijo snovalci misije odpravi omogočiti čim večjo stopnjo samozadostnosti. Razen vode, te imajo mednarodne sile tam menda res zadostno zalogo, bodo s sabo vzeli resnično vse, kar bi potrebovali za delovanje v obdobju štirinajstih dni po morebitni prekinitvi mednarodnih dobavnih linij. "V Afganistanu pač ne moreš kar tako v Avtomontažo po filter za hummerja. Kdo bi si verjetno mislil: eh, kaj pa je to takega, posadiš sedemnajst mandeljcev na avion in daš vsakemu svoj nahrbtnik, ampak to seveda ... kje pa, da bi bilo tako!" Po mnenju poveljnika Branimirja glavne nevarnosti pri tovrstnih nalogah ne izhajajo iz pasivno in aktivno sovražne okolice, temveč iz same vojske, predvsem zaradi neupoštevanja postopkov: "Neumnosti se dogajajo, vsekakor se - včasih ljudje v tisti dolgomesečni rutini pač popustijo glede strogosti pri osnovnih postopkih in takrat se lahko zgodi marsikaj grozljivega." Tudi zato se Slovenija za zdaj drži politike manjših intervencij, kjer predvsem zbira izkušnje in si jih vestno zapisuje za kasnejša, eventualno malce obširnejša posredovanja.

Do afganistanske ekipe naju žal niso spustili, saj jo v tej sklepni fazi priprav varujejo pred vsakim stikom z zunanjim svetom, ki se neposredno ne nanaša na samo nalogo, sva pa zato lahko govorila s starimi mački in z novimi junci, ki službujejo v kasarni Franca Rozmana Staneta. Zanimivo je, da oboji kot vojakov primarni motivacijski dejavnik za službovanje v tujini navajajo pridobivanje izkušenj in doživetij, spoznavanje drugih narodov in kultur. Drugi motivacijski dejavnik bi bil, kot se za poklicnega vojaka tudi spodobi, denar: navaden vojak v navadnem delovnem mesecu v vojašnici verjetno ne more ravno vriskati od navdušenja nad približno 150.000 tolarji, kolikor mu jih z vsemi možnimi dodatki povprečno odmerja državni delodajalec, pod zastavo miru pod tujim nebom pa si lahko bistveno opomore, saj bo tam v istem obdobju vknjižil tudi do 450.000 prešernov.

"Prepričan sem, da je v naši četi od 80 do 90 odstotkov fantov, ki bi šli v misijo tudi z nespremenjeno plačo," pravi višji vodnik Robert Mohorko, ki je z bataljonom že vse od njegovega nastanka leta 1996. "Seveda človek dela za denar, ampak fantje bi bili navdušeni že nad tem, da bi nekam šli, da bi se s tem potem tudi malce pohvalili, navsezadnje se po takem službovanju med kolegi čuti znaten porast statusa." Višji vodnik je veteran dveh slovenskih mirovniških misij, in sicer v Albaniji in na Cipru, obe ima v najlepšem možnem spominu: "Fino je bilo, prav noben bavbav, kot si morda kdo predstavlja. Izkušnja več, in to pozitivna. Če znaš dobro opazovati, se lahko marsičesa naučiš: ko vidiš, kako se ljudje kosajo s težavami, lahko vpelješ te načine reševanja tudi v svoj družinski vsakdanjik." Čeprav je v Albaniji okrog vojašnice od časa do časa pokalo, se občutka tiste prvinske nevarnosti ni nalezel: "Sprva sploh ni bilo stresno, krizo sem doživel šele po kakem mesecu, ko me je malce zvilo domotožje po domačih in civilnem življenju sploh. Nič, vzameš v zakup in si rečeš, še tole oddelam ... Najtežje prenašaš pomanjkanje dela, brezdelje, ko začnemo fantje drug drugega bolj prenašati kot gledati. Če ne bi bilo športa ..."

"Za občutek nevarnosti postaneš počasi sploh imun," pravi vodnik Aleš Franjko, tudi sam veteran iz Albanije in s Cipra. "V resnici sploh ni tako zelo velike razlike, če si tu ali tam, le da tam svoje delo opravljaš nekaj sto kilometrov stran. Kmalu vidiš, kako psihično in fizično močan si v resnici, dobro pa je tudi, da spoznaš, ali se je vredno ob vrnitvi poročiti. Ali te tvoja gospa še čaka." Vodnikova gospa ga očitno je, saj so mu prav pred kratkim zapeli poročni zvonovi. Tudi predstavniki 3. motorizirane čete 10. bataljona, ki so praviloma precej mladi vojaki in naj bi kolege v Bosni nadomestili prihodnjega januarja, se nasploh strinjajo, da si želijo predvsem izkušenj, doživetij in časti. Kar zadeva denar, se jim zdi znesek večinoma primeren: "Komur ni dovolj, pač ne gre. Nihče nikogar ne sili." Kar se tiče nevarnosti, se z njo prav nič ne obremenjujejo: "S tem živimo, to smo podpisali. Poleg tega pa ti lahko tudi doma kaj na glavo pade, kje na tem svetu pa danes ni nevarno?" Njihove punce nasploh res niso najbolj navdušene, da bodo šli dragi za pol leta ven, a morajo to pač vzeti v zakup: "Poleg tega so vse vesele, ker smo toliko nabildali kondicijo. Žgemo jih ko biki!"

Poseben pogled na slovenske mirovniške posege lahko predstavi vojaški kurat za mirovne misije, veseli in v brk popevajoči si Matej Jakopič, ki je končal ne samo teologijo, temveč tudi zahtevno vojaško šolo v Kanadi, "kjer mi niso zaradi mojega primarnega poslanstva prav nič prizanašali - kar predstavljajte si fajmoštra, kako binglja z vojaškega helikopterja! Morda se sliši hecno, pa so to vseeno zahtevali!" Vojaškega kurata ima 1. brigada od leta 2003, ko je zanj zaprosila Slovenska vojska, ki se je želela tako še bolj približati standardom Nata, njegova naloga pa je čim kakovostnejša duhovna oskrba vojakov in članov njihovih družin. Poleg zakramentalnega življenja mora biti vedno na razpolago za pogovor, pravzaprav deluje kot neke vrste splošni sinergist, ki poka vice in sploh skrbi za moštveno moralo, vodi filantropski klub žena fantov na misiji in po potrebi nastavlja ramo, kamor lahko vojak za hip nasloni trudno glavo: "Če en žakelj cementa poprime še kdo, je takoj lažje!"

Njegova naloga ni samo duhovna priprava fantov pred odhodom, temveč svoje varovance po enkrat na mesec obišče tudi na terenu, na sami misiji. Čeprav je seveda težko govoriti o kakršnih koli resnih znanstvenih sodbah, se mu je o slovenskem vojaku na mednarodni mirovni misiji izoblikoval sila zanimiv vtis: po eni strani naj bi bili naši vojaki v primerjavi s kolegi iz drugih držav neprimerno bolj izobraženi, saj postavlja naša vojska glede tega bistveno višja merila, ob tem naj bi kot neprekosljiva slovela njihova osnovna človeška prijetnost in prijaznost, posebej veseli pa smo lahko, ker med njimi ni samomorov, ki so drugače med tovrstnim podaljšanim bivanjem vedno prisotna in v nekaterih obdobjih prav akutna nevarnost in eden najhujših možnih načinov uničevanja timske morale.

Prav zanimivo, kako se slika izobraženega prijaznega vojaka, ki ne dela samomorov, pravzaprav bode z našim splošnim stereotipom klenega Karantanca. Očitno je na tem, da se v službi mečeš po tleh in vpiješ papapa, pok pok pok, nekaj terapevtskega?