Zgodba Janka Šribarja

Janko Šribar se je rodil leta 1943 v Dragoševcih pri Metliki. Njegova mati Marija se je Šribar pisala po očetu Karlu, ki je iz Krškega prišel v Dragoševce in se poročil z Marijino mamo. Tedaj, pred Kardeljevo spremembo meja s Hrvaško, so bili Dragoševci namreč še del Slovenije. Jankova mati Marija in tudi Janko Šribar nikoli nista bila hrvaška državljana - njun priimek ima morda le nekaj nemških korenin in bi lahko kazal na to, da so bili nekateri njuni predniki v preteklosti morda tudi “pisarji”. Tako vsaj so Šribarjem povedali menihi, ki imajo te zadeve zapisane v svojih knjigah.

Sicer pa je Janko svojo mladost preživel v Sloveniji, pozneje pa se je zaposlil v tujini, pri Mercedesu, in več kot dvajset let delal v ZR Nemčiji. Njegova soproga je iz Vojvodine, sam pa je “star Izolan”, ker v Izoli živi in dela že od leta 1959, ko je odslužil vojaški rok. Leta 1978 si je tudi kupil novo stanovanje in se vsako leto vračal v Slovenijo na dopust. Prav v tem stanovanju se je februarja 1989 tudi stalno prijavil - prej mu tega po navodilu občinskih uradnikov niti ni bilo treba storiti. Pred osamosvojitvijo Slovenije je imel državljanstvo SFRJ, njegov zadnji jugoslovanski potni list pa so mu izdali v jugoslovanskem veleposlaništvu v Freiburgu. Po vrnitvi v svojo domovino se je želel še naprej ukvarjati z inovacijami, glasbo in tudi z brezplačno glasbeno vzgojo za prizadete otroke iz Kopra in okolice.

Janko Šribar se je že konec leta 1991 na svoji upravni enoti pozanimal, kako je z njegovim državljanstvom. “Bil sem previden. Glede na to, da sem star Izolan, da imam tukaj stalno prebivališče, da so moji starši Slovenci, nisem pričakoval, da bi moral pisati prošnjo za državljanstvo. Toda ker sem bil dolgo v tujini, sem se pozanimal. Tudi uslužbenka na upravni enoti ni vedela, ali bi moral prositi za državljanstvo ali ne. Za vsak primer pa mi je ponudila obrazec, ga izpolnila in dejala, da naj ga podpišem. Obrnila ga je in jaz sem ga podpisal,” se spominja Janko Šribar. Potrdila o vlogi mu niso izdali, čeprav bi morali. To se je zgodilo 13. decembra leta 1991, torej v roku za ugodnejšo pridobitev slovenskega državljanstva, ki ga je določila država. Vendar pa so, kot je izvedel šele veliko pozneje, njegovo decembra 1991 pravočasno vloženo vlogo za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu, ki jo je vložil “iz previdnosti”, na upravni enoti zamudno knjižili, to svojo zamudo pa nato raje obravnavali kot “krivdo” Janka Šribarja. Ne da bi Janka Šribarja o tem kakorkoli obvestili, so ga nenadoma pričeli obravnavati kot - državljana Hrvaške. Kot mu je dejala uslužbenka upravne enote v Izoli, Neda Božič, se namreč tedaj, ko ni kakšnih drugih dokazov o državljanstvu neke osebe, o tem “lahko domneva”. Ta neutemeljena “domneva” je v naslednjih letih temeljito spremenila - bolje rečeno skoraj uničila - življenje Janka Šribarja.

Izmišljeno hrvaško državljanstvo je bilo vneseno v računalniške datoteke in registre, Janko Šribar pa je bil hkrati izbrisan tudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, čeprav je bil prepričan, da je tako kot skoraj dva milijona drugih državljanov Slovenije vpisan v državljanske knjige. Ko se je nato 17. aprila 1994 nič hudega sluteč vračal iz Umaga prek mejnega prehoda Sečovlje, so mu policisti takoj odvzeli vse osebne dokumente. Janko Šribar je protestiral, vendar so ga policisti povabili v svoj “kontejner” in mu pokazali zaslon računalnika, na katerem je ob njegovem imenu pisalo, da je “hrvaški državljan”. Pojasnili so mu, da je kot takšen neupravičen do slovenskih dokumentov, in mu jih odvzeli, vendar pa so ga pustili v državo, da si zadevo uredi, čeprav “tega ne bi smeli narediti”.

Ko je Janko Šribar prišel na upravno enoto v Izoli po pojasnila in je najprej povprašal, če je njegova prepustnica že tam, ga je uslužbenka najprej prijazno povprašala po osebni izkaznici. Ko ji jo je mirno izročil, jo je hitro zgrabila in izkaznica je končala v sefu. “Do tedaj je bila prijazna, nato pa se je njen nastop popolnoma spremenil. Uslužbenci na upravnih enotah so imeli verjetno navodila, da si morajo prizadevati za odvzem naših dokumentov,” ocenjuje danes Janko Šribar. Tudi pogovor pri načelniku upravne enote Silvu Škrbini ni pomagal. “Nobenih dokazov o tem, da sem res hrvaški državljan, mi ni pokazal. Priznam, s svojimi odgovori me je spravil celo do solz. Ves čas je na ves glas ponavljal: `Dejstvo je, da niste slovenski državljan!' in mi grozil: `Izgnani boste iz Slovenije!' Jaz pa nisem hotel pristati na njihovo logiko, da tisti, ki so rojeni v Sloveniji, niso nujno slovenski državljani, hkrati pa smo vsi tisti, ki smo rojeni zunaj Slovenije, že samo zato tuji državljani,” se spominja Janko Šribar.

Uradniki so mu kot rešitev iz težkega položaja ponujali možnost, da naj gre po dodatne dokumente do jugoslovanskega konzulata v Trstu. Šribar je od znancev izvedel, da se mnogi, ki so odšli na ta način urejat dokumente, iz tujine niso nikoli več vrnili, zato je raje ostal in vztrajal v Sloveniji.

Čez nekaj dni se je zgodba ponovila. Načelnik upravne enote mu je dejal, da “hoče z glavo skozi zid, toda zid je trd”, uslužbenka Neda Božič pa je rekla, da “ne zna brati cirilice”, ker je bil pač njegov zadnji jugoslovanski potni list slučajno napisan v cirilici, ki so jo tedaj kot eno od dveh uradnih pisav države državni uslužbenci znali. Z grožnjo, da bo sicer izgnan iz države, so mu na upravni enoti ponujali, da naj podpiše neko izjavo, s katero bi priznal svoj hrvaški status. V zadnjem trenutku je Janko Šribar pristal le na to, da mu zadevo pomaga urejati ena od odvetnic iz Kopra.

Kmalu se je pokazalo, da to ni bila dobra zamisel. Njegova odvetnica mu je namreč najprej pomagala, nato pa soočena z vztrajnostjo oblasti predlagala, da sprejme status hrvaškega državljana in na koncu proti volji Janka Šribarja celo pisala hrvaškim oblastem zaradi njegove pridobitve hrvaškega državljanstva - kljub temu da je njen klient malo pred tem dobil sodbo vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil protipravno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Vendar je bilo za Šribarja to premalo - nikoli namreč ni želel pristati le na to, da bi bil v Sloveniji le tujec s stalnim bivališčem, in njegova odvetnica bi to seveda morala vedeti. Odvetnica je od Šribarja dobila odpoved takoj zatem, ko so hrvaške oblasti Janka Šribarja obvestile o tem, da je v njegovem imenu zahtevala hrvaško državljanstvo.

Policisti so Janku Šribarju medtem odvzeli še vozniško dovoljenje, češ da je “neveljavno”, čeprav je veljalo do leta 2000. Kljub vsem prošnjam mu ga niso hoteli vrniti. Z avtomobila so mu odstranili tudi registrske tablice. Na ulici so ga policisti pogosto ustavljali in ga vodili na policijsko postajo zaradi “ugotavljanja identitete”. Pokojnine, ki si jo je prislužil v Nemčiji, ni mogel dobiti v Sloveniji in ne dvigniti z banke, ker ni imel stalnega prebivališča. Tako je ostal brez sredstev za preživljanje, čeprav je pokojnina iz Nemčije prihajala na njegov račun že od aprila 1997. Medtem so mu iz Nemčije napovedali, da bodo prenehali izplačevati pokojnino, saj Janko Šribar ni mogel z nobenim dokumentom dokazati, da je živ in da še zmeraj obstaja. Iz nemškega pokojninskega zavarovanja je namreč dobil pismo, v katerem so zahtevali, da v dokument, s katerim vsako leto potrjuje, da je živ, vpiše tudi svoje državljanstvo in podatke iz osebnega dokumenta, sicer mu bodo pokojnino prenehali izplačevati.

Da bi preživel, je počasi razprodajal svoje imetje - avto, ki mu ga država ni dovolila uporabljati, harmoniko, kitaro Fender, drage kitarske elektronske efekte, ojačevalec za kitaro, pevsko ozvočenje, radijski stolp z zvočniki Telefunken, mikrofone in razna stojala.

Po pomoč se je zatekel na urad za socialno delo v Izoli, kjer so mu uslužbenci prijazno pojasnili, da zanj pomoči pri njih ni, in mu predlagali, da naj ilegalno zbeži prek meje. Izdali so mu tudi potrdilo o tem, da mu niso dali nobene pomoči.

Seveda pa je Janko Šribar takoj dobil davčno številko, od delavke Zavoda za socialno varstvo v Izoli pa nasvet, da “naj proda stanovanje, da bi lahko plačal davke” na prejemke, ki jih ni mogel niti dvigniti.

Ko je dobil davčno številko, je bil tega po svoje celo vesel. “S tem so vsaj priznali, da sem za njih živ, da obstajam, pa čeprav samo kot dolžnik,” se spominja Šribar. Dacarje je takoj opozoiril, da niti ne ve, kaj je to “dohodnina”, ker nima dostopa do sredstev javnega obveščanja, in da državi, v kateri ima samo davke in nobenih pravic, ne more in ne bo plačal nič. Vse prošnje na SPIZ glede pokojnine, ki si jo je prislužil že z delom v Sloveniji in Vojvodini, so bile namreč zaman. Davorin Černe pri SPIZ-u je Janku Šribarju predlagal, da ga s tem v zvezi pokliče šele takrat, “ko bo državljan Slovenije”.

Zdravstvenega varstva ni imel. Izolski zavod za zdravstveno varstvo mu je po številnih prošnjah za pomoč aprila 1995 poslal celo potrdilo, da nima pravice do zdravljenja, čeprav je bil Janko Šribar predčasno upokojen prav zaradi bolezni in je zdravila nujno potreboval. Zavod za socialno varstvo mu je nekaj časa ponujal le možnost, da mu financirajo nakup enosmernne vozovnice do hrvaške meje, in mu prav tako redno izdajal potrdila o tem, da mu ni pomagal. Po pomoč se je obračal na vse mogoče naslove, tudi najvišje, toda zaman.

“Tepejo me še dodatne bolezni, in sem zelo potreben zdravil, a si jih brez sredstev ne morem priskrbeti. Znanci iz tujine bi mi zdravila poslali, a jih brez osebnih dokumentov na pošti ne morem dvigovati. Socialni urad pisno sporoča, da nimam pravice niti do vozovnice do državne meje, ki mi jo je prej kot edino možnost zame ponujal. Če bi me čez mejo pustili, za kar seveda potrebujem legalni dokument, bi mi morda nekje v Avstriji - ne glede na to, da davek plačujem Sloveniji - v kakem centru dali hrano in zdravila in kak dokument za prosto gibanje. Tu me pa - ker sem brez dokumentov - izven svojega stanovanja policisti silijo v pripor, dokler ne ugotovijo, kdo sem. Vse to me hudo tare že od leta 1992. Predsednik vlade, gospod Janez Drnovšek, prosim Vas, razumite mojo situacijo, za katero niti najmanj nisem kriv. Spoznajte, prosim, da osebne dokumente nujno potrebujem v nekaj naslednjih dneh, ne pa v nekaj mesecih. Prosim Vas, ukažite Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani in Upravni enoti Izola, naj upoštevajo sodbe slovenskih sodišč in mi takoj izdajo osebne in druge odvzete mi dokumente, vrnejo stalno bivališče in določijo moj status po 40. členu,” je Janko Šribar leta 2000 napisal v svojem pismu takratnemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku.

Pisal je tudi drugim slovenskim politikom, Andreju Bajuku, Ivanu Bizjaku, Zmagu Jelinčiču, Borutu Pahorju in Janezu Janši. Milana Kučana je januarja leta 1998 prosil, da ukrepa zoper odvzem njegovih osebnih dokumentov na podlagi “ponarejenega hrvaškega državljanstva”. Čeprav bi zaradi svojega vztrajanja pri slovenstvu od velikih borcev za interese slovenskega naroda moral dobiti priznanje, je naletel samo na gluha ušesa. Junija istega leta je Janezu Janši napisal, da ga je spoznal kot “borca za pravico” in da ga prosi za “pomoč”. “Da bi človek sploh ostal živ, potrebuje kruh, vodo, zdravila in pravico do gibanja ... Namesto kruha na sociali ponujajo vozovnico do državne meje, in ni jim mar, ali bom bolan, lačen in žejen sploh lahko prišel do meje. Na meji grozijo s priporom ter pojasnjujejo, da tudi če bi me spustili čez, bi me sosedi vrnili nazaj,” je Janši napisal Janko Šribar. Ko ni bilo odgovora, je januarja 2001 pisal tudi Zmagu Jelinčiču, ker je bil prepričan, da je to politik, ki mu je “sigurno pomembno ščititi vrednote in ugled slovenskega naroda”. Vendar je veliki borec za slovenstvo ob primeru pohrvatenja Slovenca popolnoma obnemel. Tudi na drugih naslovih za težave Janka Šribarja več kot deset let nihče v državi ni imel posluha. V uradu varuha človekovih pravic so mu kot edino rešitev težav predlagali sprejem statusa tujca, čeprav je bilo vse, kar ga je vezalo na Hrvaško, samo dejstvo, da je del ozemlja, kjer je bil rojen, po njegovem rojstvu postal del Hrvaške.

Šribar je medtem slovenskim državnim organom priložil štiri uradne dokumente, v katerih je črno na belem pisalo, da Janko Šribar in njegovi predniki nikoli niso bili hrvaški državljani. Vendar to vztrajnih uradnikov upravne enote v Izoli ni zadovoljilo. Uslužbenka Upravne enote Izola Neda Božič je najprej zahtevala, nato pa v postopku ni priznala dveh hrvaških dokazil o tem, da Janko Šribar ni državljan Republike Hrvaške, in še enega potrdila, da ni niti državljan tedanje ZR Jugoslavije. Celo uradnega dokazila o tem, da tudi mati Janka Šribarja ni bila hrvaška državljanka, na upravni enoti niso sprejeli, pač pa so še naprej vztrajno trdili, da je Janko Šribar “hrvaški državljan”.

Janko Šribar se je medtem pritoževal, kolikor je pač zmogel brez odvetnikov, na različna sodišča - od upravnega do vrhovnega. Pritožbe seveda niso bile napisane v pravniškem jeziku. Nekateri uradniki so jim zaničljivo pravili „romani“, ker so se dejstva v njih večkrat pomešala tudi s Šribarjevimi ocenami tistih, ki so ga, kot je to sam občutil, “posiljevali v hrvaško državljanstvo”. Vendar so tudi sodniki v pritožbah, pa čeprav zelo pozno, ugotovili očitne krivice. Preteklo je celo desetletje, preden se je iz sodb dalo jasno razbrati, da je treba v celoti odpraviti nezakonite odločbe upravne enote Izola. Na koncu je Janko Šribar vendarle dobil stalno prebivališče. Njegovo prošnjo za državljanstvo po 40. členu so končno našli in mu priznali slovensko državljanstvo. Čeprav se tudi s tem, kako so ga medtem obravnavala sodišča, Janko Šribar še danes ne strinja. “S svojimi odločbami so sodišča tudi sama podpirala kazniva dejanja državnih uslužbencev, ko so me vztrajno in protizakonito obravnavali kot `državljana drugih držav nekdanje SFRJ' in kot `tujca', kar izrecno nisem bil. Nedvomno je bilo sodiščem povsem jasno, da sem bil apatrid, kar je bilo šele letos potrjeno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča,“ ocenjuje Janko Šribar.

Janko Šribar namreč res ni bil “tujec“ - bil je apatrid, torej oseba brez državljanstva. Državljanstvo SFRJ je izgubil, slovenskega mu niso niti priznali niti dali, drugega pa ni imel. Bil je tudi eden redkih, ki se kljub vztrajnim naporom državnih uradnikov ni vdal in za nobeno ceno ni želel pristati na to, da bi sprejel neko tuje državljanstvo. O tem, da slovenska država s svojim Zakonom o državljanstvu nujno ustvarja tudi apatride, smo leta 1994 pisali tudi v Mladini. Janko Šribar je bil prav takšen apatrid - vendar tega dejstva slovenska zakonodaja, tudi zaradi mednarodnih dokumentov, ki urejajo to področje in apatridom daje veliko pravic, ni upoštevala. “V celi tej zadevi, vse to preteklo desetletje se nihče, niti sodniki, niso hoteli zavedati dejstva, da celo če bi bil res hrvaški državljan, bi še zmeraj imel pravico, da se po svoji vesti odločim za to, da nisem hrvaški državljan. Zato to vztrajno posiljevanje v `Hrvata', zavlačevanje in čas, ki je pretekel, smatram za kaznivo dejanje vseh, ki so pri teh zlobnih dejanjih sodelovali. To je bil nacizem, to je bilo etnično čiščenje!” je danes prepričan Janko Šribar.

Mednarodno pravo je na strani Janka Šribarja - tistim, ki zakonito živijo na ozemlju neke države in postanejo apatridi, mora namreč država, v kateri biva, omogočiti lažje pridobitev njenega državljanstva. Posiljevanje Janka Šribarja s hrvaškim državljanstvom je bilo zato tudi huda kršitev mednarodnih konvencij.

Pravi čudež je, kako je Janku Šribarju v takšnih razmerah sploh uspelo preživeti do danes. Do prvih dokumentov, ki so mu dovoljevali bivanje v Sloveniji, je moral počakati natanko 2607 dni v Sloveniji. Medtem si je v upanju, da bo do svoje pokojnine, ki je že bila v slovenskih bankah, nekoč vendarle prišel, sposojal denar pri prijateljih in znancih. Certifikata nikoli ni dobil. Vse, kar si je sposodil, je porabil za stroške odvetnikov, telefoniranje in pisanje pritožb. Na njegovem računalniku - tega si je lahko kupil šele, ko je prišel do pokojnin - se danes obračajo tridimenzionalni modeli motorjev z notranjim zgorevanjem, deset let pa se ukvarjal samo s svojim statusom. V tujini mu je medtem umrla sestra, vendar ni mogel niti na njen pogreb. Živel je sam, skoraj brez prijateljev. “V stanovanju sem pozimi zmrzoval, ker nisem imel gretja. Bil sem lačen in žejen. Le na Rdečem križu so mi tu in tam včasih dali nekaj hrane,” se teh mračnih dni spominja Janko Šribar. In od Slovenije, ki se ji nikoli ni odrekel, čeprav ga je ta ista država deset let z najbolj surovimi metodami poskusila potujčiti v državljana Hrvaške, danes popolnoma upravičeno zahteva popravo svojega trpljenja in vseh povzročenih krivic.