Ali H. Žerdin

27. 8. 2003  |  Mladina 34  |  Politika

Vabljeni v Irak

Ali naj slovenski vojaki sodelujejo v iraški ekspediciji?

Zakaj se je kamion, napolnjen z eksplozivom, zaletel v bagdadski sedež Združenih narodov? Kako to, da se je organizacija, ki se od leta 1945 ukvarja z iskanjem miroljubnih poti, premagovanjem lakote, opismenjevanjem, pomočjo beguncem, človekovimi pravicami in drugimi plemenitimi dejavnostmi, nekomu zazdela legitimna tarča? Naj bo čisto jasno: sedež Združenih narodov ni legitimna vojaška tarča. Napad s kamionom, namenjenim za prevoz betona, je zločin. Vendar se za zločinom skriva politična logika. Ta logika pa se tiče vseh držav sveta, tudi Slovenije in njene vlade. V ozadju politične logike, ki je botrovala zločinu, je namreč vprašanje, kakšno vlogo so v zadnjem letu v Iraku odigrali Združeni narodi. Kakšno vlogo so odigrali v zadnjem desetletju? Ali je ta vloga takšna, da se je bagdadski sedež Združenih narodov zato nekomu zazdel legitimna vojaška tarča? So Združeni narodi v zadnjem desetletju v Iraku delovali kot vojaška sila?

Avgusta 1990 je Irak okupiral Kuvajt, Združeni narodi pa so nekaj dni po iraški invaziji uvedli sankcije. Januarja 1991 so zavezniške sile začele z akcijo osvobajanja Kuvajta, do konca februarja pa je bil Kuvajt osvobojen. Bliskovita zavezniška akcija pa se je leta 1991 končala tako, da je Sadam Husein ostal na oblasti. Združeni narodi pa so ohranili sistem ostrih sankcij, s katerimi naj bi omajali totalitarni iraški režim. To se ni zgodilo. Sankcije so prizadele ljudstvo, najbolj otroke. Leta 1995 so Združeni narodi sankcije omehčali; dovolili so izvoz določenih količin iraške nafte, za izkupiček pa je lahko Irak kupoval hrano in zdravila. Vendar je iraški režim ponudbo Združenih narodov sprejel šele sredi leta 1996, program Nafta za hrano pa se je začel izvajati šele ob koncu leta 1996. Hkrati pa so Irak preiskovali inšpektorji Združenih narodov, ki so nadzirali, kaj se dogaja z iraškim orožjem za množično uničevanje. Iračani so oktobra 1998 prekinili vsakršno sodelovanje z inšpektorji, po odhodu inšpektorjev Združenih narodov pa so ameriške in britanske sile udarile po mestih, kjer bi se lahko skrivalo iraško atomsko, kemično ali biološko orožje. Združeni narodi so imeli s prvo inšpekcijo, ki je v imenu mednarodne skupnosti nadzirali iraško orožje za množično uničevanje, manjšo zadrego. Del ekipe Združenih narodov je namreč delal za ameriško obveščevalno službo.

Ob koncu leta 1999 so Združeni narodi oblikovali nov mehanizem, ki naj bi bdel nad iraškim orožjem za množično uničevanje. Vendar so Iračani šele ob koncu leta 2002, po resnih grožnjah, dovolili, da inšpektorji Unmovica, kakor se je imenovala ekipa izvedencev Združenih narodov, vstopijo v Irak. Kljub temu, da iraška stran ob sodelovanju z inšpektorji ni kazala posebne gorečnosti, so ti lahko delali. Inšpektorji, katerih bagdadsko pisarno je vodil slovenski izvedenec Miroslav Gregorič, so tako odkrili manjše zaloge bojnega strupa iperita, od iraške strani pa so zahtevali tudi uničenje raket al-samud. Iračani so tako ob prisotnosti inšpektorjev Združenih narodov uničili več deset kosov raket, ki so lahko letele okrog 140 km daleč. Rakete al-samud so bile eno zadnjih bolj zmogljivih iraških orožij. 5. februarja letos je ameriški državni sekretar varnostnemu svetu Združenih narodov predstavil indice, ki naj bi dokazovali, da Irak še vedno skriva orožje za množično uničevanje. Neodvisnim analitikom se je zdel nastop ameriškega državnega sekretarja cirkusantski, razstavljeni "dokazi" pa so se jim zdeli trhli. Diplomatom vzhodnoevropskih držav pa se je zdel nastop tako briljanten, da so v posebni izjavi peli hvalo "prepričljivim dokazom". Tudi slovenska diplomacija je podpisala papir, ki je pel hvalo "prepričljivim dokazom". To ravnanje je bilo problematično, saj so vzhodnoevropske države s tem, ko so hvalite "prepričljive dokaze" ameriških obveščevalnih služb, škodile kredibilnosti inšpektorjev Združenih narodov, ki so delali na terenu, torej tam, kjer naj bi se orožje za množično uničevanje nahajalo. Američani in Britanci so do sredine marca 2003 ponavljali, da imajo prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje. Hans Blix, vodja inšpektorjev Združenih narodov, je na začetku marca pohvalil Iračane, češ da ti končno pospešujejo in izboljšujejo sodelovanje s terenskimi inšpektorji. Hkrati pa je opozoril, da inšpektorji potrebujejo še nekaj mesecev, da bi lahko dokončno preverili, ali Irak še ima orožje za množično uničevanje. Inšpektorji dodatnega časa niso dobili. Sredi marca so se morali iz Iraka umakniti, ker so Američani in Britanci sklenili udariti. 20. marca so ameriške rakete poletele nad Irak.

Kakšno vlogo so torej pred vojno odigrali Združeni narodi? Najprej so Irak omehčali z upravičenimi ducat let trajajočimi sankcijami. Med lanskim novembrom in letošnjim marcem so inšpektorji Združenih narodov uničevali zadnje zmogljivejše iraške raketne sisteme. Februarja letos so Združeni narodi Američanom posodili govorniški oder, na katerem so ti predstavili "prepričljive dokaze" o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje. Inšpektorji Združenih narodov sicer niso našli orožja za množično uničevanje, kljub temu pa so ameriške in britanske sile prav zaradi tega orožja udarile po državi, ki so jo inšpektorji Združenih narodov tik pred tem razoroževali. Če dejavnosti Združenih narodov, ki se tičejo Iraka, seštejemo, ugotovimo, da kakšne posebne priljubljenosti v Bagdadu ne morejo imeti. Če so Iračani morda pozabili na ducat let trajajoče sankcije, niso mogli pozabiti na dejstvo, da so tik pred tem, ko so Američani nad Irak poslali svoje rakete, inšpektorji uničili zadnje zmogljivejše iraške rakete, al-samude.

Enotnost vlade in opozicije

Dejstvo, da so ameriško-britanske sile brez kritja mednarodnega prava napadle državo, ki so jo Združeni narodi tik pred tem razoroževali, lahko povzroči moralni bankrot Združenih narodov. Verjetnost moralnega bankrota je toliko večja, ker ameriško-britanske sile do danes niso našle orožja za množično uničevanje, ki je služilo kot alibi za napad. Ob nevarnosti moralnega bankrota pa je zanimiva drža slovenske politike. Slovenska diplomacija je objavila večje število izjav, v katerih poudarja, da bi se morala mednarodna skupnost z Irakom ukvarjati prek mehanizmov Združenih narodov. Takšno stališče je primerno. Res pa je, da je slovenska diplomacija primerno načelno stališče sama postavljala pod vprašaj. Kot rečeno: prvič je stališče, da naj se z Irakom ukvarjajo Združeni narodi, postavila pod vprašaj, ko je podpisala izjavo vzhodnoevropskih držav, ki pravi, da je ameriški državni sekretar predstavil prepričljive dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje. V času, ko je slovenska diplomacija pristopila k omenjenemu stališču, so namreč inšpektorji Združenih narodov na terenu še raziskovali, kaj je z orožjem za množično uničevanje. Res je sicer, da je februarska izjava na nekaterih mestih omenjala mehanizme Združenih narodov, vendar je inšpektorje Združenih narodov, ki so v tistem času preiskovali iraška skladišča, obravnavala zgolj kot žrtve iraške prevare.

Drugič pa je slovenska oblast primerno načelno stališče postavila pod vprašaj, ko je predsednik republike dr. Drnovšek ob razglasitvi konca večjih vojaških operacij 12. aprila letos ameriškemu predsedniku Bushu poslal pismo z izrazi globokega spoštovanja, v katerem se je povsem izognil omembi Združenih narodov. "Vojna v Iraku je končana," je zapisal ter dodal: "Marsikdo v svetu je dvomil v njeno upravičenost. Mnogi pa smo bili prepričani, da je bilo potrebno razorožiti režim Sadama Huseina, čeprav smo upali, da se je mogoče izogniti vojni. Vi ste bili prepričani, da je to nujno storiti v interesu nacionalne varnosti in v interesu človeštva." Že aprila je Drnovšek posebej podčrtal, da "je tudi Republika Slovenija pripravljena po svojih močeh pomagati pri humanitarnih akcijah," ki bi pomagale normalizirati razmere v Iraku, vendar niti na tej točki ni zapisal, da bi humanitarna akcija morala potekati prek Združenih narodov. Pomenljivo je torej, da je slovenska diplomacija ves čas ponavljala, da mora mednarodna skupnost iraški problem reševati prek mehanizmov Združenih narodov, v najbolj pomembnem pismu, torej v pismu slovenskega predsednika predsedniku ZDA Bushu, pa je to stališče izostalo.

Aprilsko stališče, da je Slovenija pripravljena po svojih močeh pomagati pri humanitarnih akcijah, je julija nadgradil vodja slovenske diplomacije dr. Rupel, ko je omenil, da obstajajo načrti za sodelovanje manjšega števila slovenskih vojakov oziroma policistov v Iraku, ki bi skupaj z danskimi enotami prispevali k stabilizaciji dela Iraka. Predsednik vlade Anton Rop pa je kmalu zatem povedal, da bi bilo prav, če bi pri stabilizaciji razmer v Iraku, če bo sprejeta ustrezna odločitev varnostnega sveta, sodelovale tudi enote iz Slovenije. Julija se je zdelo, da vlada, če bi se odločila za napotitev slovenskih enot v Irak, z glavnino opozicije ne bi imela večjih težav. Predsednik SDS Janša je v drugi polovici julija dejal, da bi bilo prav, če bi se Slovenija pridružila "mednarodnim prizadevanjem za stabilizacijo razmer v tej državi". Sicer pa je Janša julija izrazil prepričanje, da je bila zavezniška operacija v Iraku "moralno upravičena". Dejstvo, da orožja za množično uničevanje zavezniške sile niso odkrile, pa ga ni motilo. Šlo naj bi namreč za poskus, da bi "akcijo za nazaj diskreditirali z obtožbami, da še niso našli orožja za množično uničevanje". Sam Sadamov režim naj bi bil namreč najstrašnejše orožje za množično uničevanje.

Vabljeni v Bagdad

Neposredno po terorističnem napadu na bagdadski sedež Združenih narodov se je v varnostnem svetu začela diskusija, ki naj bi pripeljala do tega, da bi Združeni narodi v Iraku igrali pomembnejšo vlogo. Že na začetku avgusta pa so se pojavile tudi špekulacije, kako naj bi izgledale bodoče mednarodne sile. Ameriška agencija UPI je tako zapisala, da bi Slovenija v mednarodne sile, ki bi delovale pod poljskim poveljstvom, prispevala 82 vojakov. Bolj svež zemljevid, ki ga objavlja BBC, namesto Slovenije omenja Slovaško. No, dejstvo je, da so pred napadom na bagdadski sedež ZN najvišji slovenski predstavniki izražali pripravljenost za sodelovanje v mednarodnih silah, po napadu pa stališča o napotitvi slovenskih enot niso predstavili.

V tem trenutku pa se zastavlja predvsem vprašanje, kako razdeliti pristojnosti med okupacijskimi silami, ki jih vodijo ZDA, ter morebitnimi mednarodnimi silami, ki bi delovale pod okriljem Združenih narodov. Poenostavljeno: Američani bi v Iraku želeli videti enote, ki bi pomagale nositi breme. Vendar ob tem niso pripravljene razpravljati, kako bi v Iraku s preostankom sveta delili oblast.