Volk v ovčji koži

Prejšnji petek se je točno opoldne na Krekovem trgu, v galeriji Družina, zgodil nenavaden dogodek. Nenavaden ne samo zato, ker se Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci oglaša zgolj nekajkrat na leto, navadno ob dogodkih in odmevih, ki se ji zdijo pomembni za slovensko državo, njene prebivalce in njih duše. Nenavaden predvsem zaradi vsebine odprtega pisma, ki so ga predstavili na tiskovni konferenci. Največja, najvplivnejša in najmočnejša verska skupnost je zastokala, da je žrtev nestrpnosti, da se RKC šibi pod pogostimi in nestrpnimi napadi, ki jih verniki zelo boleče občutijo. Anton Stres, predsednik komisije in mariborski pomožni škof, ki je pred kratkim vernike pozval, naj ne kupujejo ob nedeljah, saj naj bi bilo to sporno tudi zaradi spoštovanja človekovih pravic, je zažugal, da bodo odprto pismo poslali v vednost apostolskemu nunciju, veleposlanikom in komisarju za človekove pravice pri Svetu Evrope, in pozval državne organe, naj zaradi "nestrpnosti, ki daleč prekaša vse druge v naši državi", vendarle naredijo nekaj potez. Naj jo recimo obsodi varuh človekovih pravic ali predsednik republike, vlade ali pa naj jo obsodijo vsaj mediji. "Bojimo se, da se bo to še stopnjevalo, kdor seje veter, žanje vihar." Neposreden povod za nenavadno pismo sta bila dva dogodka - mehka teroristična akcija Marka Breclja v Kopru in "oskrunitev cerkve na Kumu", ki naj bi si jo bila privoščila skupina Laibach. Komisija je v pismu omenila še z grafiti zapackan Marijin spomenik v Portorožu, zažgan križ v Strunjanu in brezjansko Marijo, ki pestuje podgano. Kljub očitkom pa so slovenski škofi ponudili tudi roko sprave. Vzroki za domnevno naraščajočo versko nestrpnost naj bi bili znani. Prvi naj bi bil ta, da razmerja med državo in cerkvijo še niso urejena, drugi, da v slovenskih šolah ni verouka, in tretji, da so slovenski mediji do cerkve cinični, neprofesionalni in pristranski.

Temeljno sporočilo pisma je torej, da v Sloveniji vlada nestrpnost do verujočih. Da so slovenski katoliki žrtve brezdušne družbe, totalitaristične vladavine postkomunističnih strank in lahek plen podivjanih medijev. Če pustimo ob strani svojevrsten način političnega boja, ki si ga je privoščil Marko Brecelj, ovijanje zvonov je navsezadnje poseg v tujo lastnino, pa tudi čustva nekaterih vernikov so bila z zadušenim zvonjenjem legitimno prizadeta, in domnevno satanistično mašo Petra Mlakarja, ki pa to sploh ni bila, trditve slovenskih škofov preprosto ne držijo. Umetniški ekscesi, nočno grafitiranje zidov in javno kritiziranje RKC nikakor niso institucionalizirane ali pa prikrite oblike nestrpnosti, iz katere bi se lahko razvil cerkvenofobni požar. Takšna dejanja tudi niso izraz neznosnega stanja duha, večina med njimi je ali odzivanje na politično delovanje RKC in njeno ideološko držo ali pa zgolj pobalinski vandalizem, ki ga morajo preiskati in kaznovati za to pristojne ustanove. Trditi, da takšne oblike "nestrpnosti" prekašajo vse druge v državi, pa je najmanj smešno. Znanstvene raziskave kažejo, da so Slovenci nestrpni do Romov, do tujcev, do homoseksualcev, do pripadnikov islama, da so nestrpni do samskih žensk, da pa niso nestrpni do ljudi, ki so jim podobni, ki izvirajo iz podobnih kulturnih okolij. Podobno ugotavlja tudi varuh človekovih pravic. V zadnjem poročilu o spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji je sicer omenjen zažig Strunjanskega križa, v tistem starejšega datuma tudi naslovnica plošče skupine Strelnikoff, vendar varuh obema dogodkoma ne posveča veliko pozornost. Ravno nasprotno, v poročilu za leto 2002 kršitve na področju verske svobode niso povezane predvsem z RKC, ampak z (ne)gradnjo džamije, pri kateri gre za "prikrito diskriminacijo". Verjetno ni naključje, da gradnji džamije nasprotuje tudi nadškof Rode, ki je državne organe nekajkrat "opozoril", naj bi bila džamija tudi politični center. Poleg težav, ki jih imajo pripadniki islamske verske skupnosti, je Hanžek večkrat omenil še nenavadne težave pri registraciji verskih skupnosti. Vladni urad je šele po internacionalizaciji problema in po grozečem Bandljevem pismu pognal nerazložljivo ustavljeno birokratsko kolo registracije. Seveda pa s tem postopkom RKC nima nikakršnih težav, saj je na seznamu uradno prijavljenih verskih skupnosti zapisana pod zaporedno številko ena. A Hanžek ni edini, ki preučuje versko svobodo v Sloveniji. Ameriški State department vsako leto pripravi poročilo o spoštovanju verskih svoboščin za vsako državo posebej. Tudi vestni Američani nestrpnosti do RKC v Sloveniji niso posvečali pozornosti, so pa zapisali, da ni čutiti ravno toplih odnosov med večinsko katoliško cerkvijo in tujimi misijonarskimi skupinami, recimo mormoni, ki so za RKC agresivni proseliti. Jasno, nove in drugačne verske skupnosti bi lahko ogrozile monopol na verskem trgu.

Kdo je zares nestrpen?

Vendar je v pismu o nestrpnost vseeno nekaj resnice. V Sloveniji dejansko obstaja nestrpnost do drugačnih, le da je eden izmed povzročiteljev te nestrpnost ravno katoliška cerkev. Zadnje izjave nadškofa Rodeta so recimo že takšne. Tako je v intervjuju za TV Slovenija navajal tretjo Mojzesovo knjigo, staro nekaj tisoč let, v kateri je homoseksualnost označena kot "gnusoba". Nadškof je še potrdil, da bi slovenska RKC takoj suspendirala duhovnika, ki bi se solidariziral s homoseksualci ali pa bi se deklariral za enega od njih. Pri obravnavanju homoseksualnosti Rode očitno ne pozna nobenega usmiljena, in to čeprav so njegovi ekumenski bratje, predstavniki episkopalne cerkve, potrdili imenovanje škofa, ki je javno priznal svojo homoseksualnost. Še hujši spodrsljaj si je Rode privoščil, ko je komentiral koprske dogodke. Po njegovem naj bi bila med vzroki za domnevno nestrpnost do RKC na Primorskem tudi narodnostna sestava prebivalstva. "Tu je veliko priseljenega prebivalstva," je grmel pravični, "ki se počasi integrira." Nadškofova logika je skoraj perverzna, RKC je na Koprskem pod udarom, ker tam živi veliko tujcev, ki ne poznajo naše kulture, ki so neasimilirani, ki nimajo občutka, kaj so napadi na krščanske simbole, in jih zato tudi ne obsodijo. Če pa bi v Kopru živeli zgolj Slovenci, tisti kleni in pravoverno religiozni, bi bilo drugače. A Rode se pri tem še ni ustavil, pri zavračanju istospolnih zakonskih zvez je recimo zatrdil, da bi te destabilizirale družino in zakonsko skupnosti. Namesto da bi država spodbujala "monogamno dosmrtno skupnost", kot je tradicionalno družino kasneje v pojasnilu nadškofovih izjav zlovešče označil Janez Gril, poskuša pravno izenačiti drugačne skupnosti, ki v očeh RKC nimajo moralne vrednosti in jih zato obsoja. Rodetov greh nestrpnosti je jasen, RKC poskuša delovati proti državljanskim in človekovim pravicam istospolno usmerjenih ljudi. Seznam Rodetovih nestrpnih izjav pa se tukaj še ne konča: v intervjuju za hrvaški Glas koncila je izjavil, "da je večina ustavnih sodnikov, ki jih je imenoval prejšnji predsednik Kučan, nekdanjih komunistov, nevernih in zatorej nenaklonjenih cerkvi". Rode je s to izjavo potrdil, da misli, da na strokovno odločanje ustavnih sodnikov vpliva veroizpoved. Tisti, ki spoštujejo nauke RKC, naj bi bili pravi ustavni sodniki, oni drugi pa nepravi. El komandante je še zagrozil, da bo, če mesto Ljubljana pred Stolnico postavi sporen spomenik, po Radiu Ognjišče pozval ljudi, naj pridejo demonstrirat, zraven pa prepričljivo dodal, da "imamo pa v rezervi še druga sredstva". Druge nadškofove zgodbe so znane: vseskozi kriminalizira ateizem, zavrača splav in ustvarja vtis, da je RKC v Sloveniji zapostavljena. Premišljene Rodetove izjave imajo jasno začrtan namen, s tem ko nadškof utrujen tarna nad domnevno krivičnim družbenim položajem RKC in hkrati napada drugače misleče, ustvarja razmere, v katerih se površnim opazovalcem zdi, da ima prav. Da drži, da je položaj RKC slabši kot v komunizmu in da je poslanstvo današnje RKC očistiti razvrednoteno družbo, v kateri se razraščajo permisivna zakonodaja, spolna anarhija in moralna izpraznjenost. "Naša dolžnost, naše zgodovinsko poslanstvo je, da jih zavestno živimo in brez strahu uveljavljamo na mestu, kamor nas je postavila božja previdnost," je povedal na Brezjah in dodal, da naloga ni lahka. V nasprotnem naj ne bi bila vprašljiva samo lepša prihodnost, ampak celo preživetje.

Na Rodetove izjave in na očitke Komisije Pravičnost in mir se je najprej odzval Forum za levico, dan kasneje pa minister Gaber. Po njegovem so cerkvene izjave o šolskem sistemu v Sloveniji nekorektne. "Velika mera sprenevedanja je potrebna, da se lahko to trdi, in veliko poenostavljanja, če se stvari postavljajo na tak način," je rekel in dodal, da verouk ne bo rešil in ne more rešiti vseh težav. "Če se z nestrpnostjo ocenjujejo druge institucije, govori o ljudeh, češ da so nemoralni, ker niso verni, oziroma se o ljudeh govori tako, da zaradi tega skorajda niso ljudje, se težave ne rešujejo, ampak se seje veter." Ostri Gabrov odgovor ni nepričakovan, eden od najpomembnejših, če že ne najpomembnejši cilj slovenskega metropolita je vpeljava verouka med šolske predmete. Cilj je seveda legitimen; če se je RKC odločila, da se bo s tem povečala njena vloga, je tako tudi prav. Vendar pa trditev, da je za večino družbenih težav krivo "pomanjkanje ustrezne verske vzgoje", spada na začetek prejšnjega stoletja. In zdi se, da se vrh slovenske RKC s svojimi nestrpnimi izjavami in pravoverno reevangelizacijo bolj kot z naprednimi teologi spogleduje s škofom Mahničem in z njegovim ločevanjem duhov. Taktika je zelo enostavna, v družbi, kjer so sami krivi za marsikatero nestrpno držo, se ostro odzivajo na nekaj ekscesov, se iz volka preoblečejo v ovco in iz nekaterih dejanj ustvarijo proticerkveno zaroto. In to z namenom, da bi čim lažje in čim hitreje dosegli svoje cilje: vpeljali verouk, z državo sklenili sebi všečno pogodbo in disciplinirali neubogljive medije. Vprašanje je le, ali so si za končno zmago izbrali pravo pot.