Legalizacija etničnega čiščenja

Na ministrstvu za notranje zadeve pripravljajo osnutek novega zakona o stalnem prebivanju tujcev, državljanov drugih držav nekdanje SFRJ, v Republiki Sloveniji, ki naj bi dokončno odpravil vprašanje izbrisanih. Vendar prvi osnutek zakona kaže, da je do konca zgodbe še zelo daleč. Že na tej stopnji namreč tako pomembno izkrivlja vsebino aprilske odločbe ustavnega sodišča, da bo zakon skoraj nemogoče popraviti v skladu z njo.

Kot je znano, je bilo aprila letos ministrstvu za notranje zadeve naloženo, da mora nezakonito izbrisanim "po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji" in nezakonitosti odpraviti z novim zakonom v šestih mesecih. Izigravanje odločbe ustavnega sodišča ministrstvo sedaj izvaja tako, da je dopolnilne odločbe v nasprotju s sodbo ustavnega sodišča vezalo na sprejetje zakona, vanj pa vneslo nove pogoje, s katerimi je bistveno omejilo možnost vrnitve statusa nezakonito izbrisanim. Povedano preprosto: stalno prebivališče je bilo odvzeto vsem izbrisanim, kolektivno, v enem samem dnevu, vrnjeno pa jim bo po žličkah, počasi, po ponovnem pisanju prošenj, preverjanju in ugotavljanju izpolnjevanja različnih dodatnih pogojev, ki jih uvaja osnutek omenjenega zakona. Bistvena značilnost tega zakona je predvsem legalizacija posledic nezakonitega administrativnega etničnega čiščenja.

Polnjenje "pravne praznine"

Na to je prvi javno opozoril že Matevž Krivic, pravni zastopnik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki je po analizi osnutka zakona na nedavni skupščini društva ugotovil, da poskuša v času parlamentarnih počitnic "minister Bohinc s potvarjanjem odločbe ustavnega sodišča spet izigrati izbrisane". Krivic je opozoril predvsem na "vsebinsko zavajanje", ki si ga je vlada v osnutku zakona privoščila z dvema "prevarama", skritima v njem. Prva napaka sedanjega osnutka zakona naj bi bila, da - po besedah Matevža Krivica - "ignorira prvo točko odločbe ustavnega sodišča", po kateri je bil leta 1992 status stalnega prebivalca Slovenije nezakonito odvzet vsem izbrisanim. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je zakon o izbrisanih iz leta 1999 "v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja". Pričakovati je bilo, da bo novi zakon to nezakonitost popravil, ker je ustavno sodišče jasno zahtevalo takojšnjo vrnitev nezakonito odvzetega statusa vsem 18.305 izbrisanim. Namesto tega pa najnovejši predlog zakona pri vračanju pravic izbrisanim postavlja dodatne pogoje "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji", ki so v nekaterih pogledih še slabši kot podobni pogoji v zakonu o tujcih. Zato ostaja neurejen predvsem status tistih "izbrisanih", ki so bili prav zaradi "izbrisa" začasno prisiljeni oditi ali so jih zaradi izbrisa izgnali v tujino. Po mnenju Matevža Krivica je ta zakon "narejen za izigravanje odločbe ustavnega sodišča".

Druga velika napaka zakona je, da je napisan tako, kakor da ustavno sodišče v letošnji odločbi "zahteva" najmanj leto odsotnosti iz države za izgubo statusa stalnega prebivalca. Povedano drugače, kdor je bil iz države, potem ko je bil izbrisan, odsoten več kot leto, naj bi bil po predlogu strokovnjakov z notranjega ministrstva upravičeno izgubil stalno prebivališče. Matevž Krivic vztraja, da "to ni pravično do tistih, ki so morali za več kot eno leto zaradi nezakonitosti države to zapustiti ali so bili iz nje odstranjeni". V tem pogledu so izbrisani v slabšem položaju kot drugi tujci, ki so imeli možnost v tujini bivati tudi dlje časa, ne da bi izgubili status, če so o tem obvestili pristojni organ. Izbrisani pa seveda sploh niso mogli nikogar obvestiti o odhodu iz države, ker jih je država ali zavestno izgnala ali pa jih po odhodu niti ni več pustila na svoje ozemlje. O nezakonitih izgonih policija sploh ni vodila evidence, saj je notranje ministrstvo ustavno sodišče uradno obvestilo, da s podatkom o tem, koliko državljanov drugih republik je bilo prisilno odstranjenih iz države, "ne razpolaga", ker "takrat veljavni zakon o tujcih ni predpisoval vodenja takšne evidence".

Zato se po mnenju pravnega zastopnika izbrisanih "s temi določbami onemogoča, da si tisti, ki so bili prizadeti zaradi prisilne izselitve zaradi nezakonitega ravnanja države, uredijo status v Sloveniji".

Dodatna neskladnost z odločbo ustavnega sodišča je v tem, da upravni organi doslej niso izdali še niti ene dopolnilne odločbe o statusu stalnega prebivalca izbrisanim, čeprav bi jih morali izdati takoj. Šestmesečni rok ni bil določen za izdajanje odločb, pač pa za popravo zakona. Ministrstvo za notranje zadeve v nasprotju z zapovedjo ustavnega sodišča zavaja javnost z izjavami, ki dajejo vtis, da je ta rok določen za izdajo "ugotovitvenih odločb". Te bi morali na notranjem ministrstvu pravzaprav izdati že po starem zakonu iz leta 1999, ker je ustavno sodišče ugotovilo, da bi že v skladu s tem zakonom o "izbrisanih" ministrstvo moralo dovoljenjem za stalno prebivanje "dati učinek ugotovitvenih (deklaratornih) odločb", ki lahko pomenijo le "ugotavljanje njihovega pravnega statusa oziroma stalnega prebivanja in ga ne morejo na novo ustanavljati". Ministrstvo torej nima "še dva meseca" časa, pač pa je z delom že štiri leta v zamudi.

Ministrstvo za notranje zadeve je v omenjenem predlogu zakona poskusilo z različnimi prijemi izvotliti bistvo odločitve ustavnega sodišča. V ta namen je izkoristilo predvsem tisti stavek v odločbi ustavnega sodišča, po katerem na podlagi spoštovanja načela enakosti "odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni podan". Ministrstvo je to interpretiralo tako, da naj bi se po novem za "prekinitev" dejanskega življenja tujca v Republiki Sloveniji štelo, če je "tujec po 26. 2. 1992 zapustil Republiko Slovenijo za obdobje, daljše od leta dni v neprekinjenem trajanju," ali pa "več kot štirikrat v trajanju dlje kot 90 dni neprekinjene odsotnosti v posamičnem letu" oziroma "zaradi preselitve v tujino in se je izselil iz stanovanja, v katerem je do tedaj prebival," in če se je "izselil v državo svojega državljanstva zaradi trajne združitve z družinskimi člani, ki v Republiki Sloveniji nikoli niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča". Stalno prebivanje pa bodo sočasno lahko pridobili tisti izbrisani, ki bodo dokazali absurdno možnost, da jih je po izbrisu (ko so po 26. 2. 1992 izgubili vse pravice in dokumente) "poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije" (!!??) ali če je bil tak tujec "zaposlen na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji". Pravice naj bi bile vrnjene tudi tistim, ki jim je bil "izrečen ukrep prisilne odstranitve" iz države, razen tedaj, kadar je bil ta ukrep izrečen kot kazen ali kot "varstveni ukrep odstranitve tujca iz države". Sedanji predlog zakona je torej popolnoma pozabil na upravičene razloge za odsotnost iz države, ki jih navaja tudi ustavno sodišče - "pobeg pred deportacijo" in večletno bivanje zunaj Slovenije, zapustitev Slovenije zaradi zaposlitve, pridobitve statusa begunca in podobno.

V Strasbourg?

Na vse te "različne položaje", zaradi katerih bi bila nujna dobronamerna obravnava zakonodajalca, je notranje ministrstvo preprosto pozabilo. "Pozabilo" je tudi na to, da bi zakon zapustitev Slovenije zaradi izbrisa moral upoštevati kot upravičeno, ne pa kot neupravičeno odsotnost. Ustavno sodišče je zapisalo, da "razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva," in da je zato, ker so se "državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih položajih," treba "predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje". Ministrstvo za notranje zadeve je sedaj to "pravno praznino" zapolnilo, vendar s skrajno restriktivnimi določili. Namesto da bi bil status "izbrisanih" tujcev ugodnejši od statusa drugih, "navadnih" tujcev, je dejansko slabši. Moralo pa bi biti prav nasprotno, saj dovoljenje za stalno prebivanje, izdano državljanom drugih republik, po mnenju ustavnega sodišča "ne more imeti enakega pravnega učinka, kot ga ima dovoljenje za stalno prebivanje, izdano tujcu". Razlog za to je v "posebnem položaju" teh posebnih "tujcev", ki so status izgubili zaradi neustavne "pravne praznine", vendar svojega statusa dejansko niso spreminjali. Popolnoma neurejen ostaja tudi status apatridov, prebivalcev brez državljanstva.

Zanimive so še nekatere druge podrobnosti zakona. Osnutek je popolnoma v skladu z zahtevo "devetnajsterice", ki je pozvala k izigravanju odločbe ustavnega sodišča in vztraja pri "posebnem poglavju", ki bi "določilo način in postopek izdaje dopolnilnih odločb", ter zahteva vzpostavitev novih "evidenc", v katerih bi se "zbirali vsi podatki, relevantni za izdajo dopolnilne odločbe". Notranje ministrstvo namreč vztraja pri napačnem stališču, da "praksa neposrednega izdajanja individualnih upravnih aktov na podlagi odločb ustavnega sodišča v Sloveniji ni izoblikovana". Predvideva se tudi zaposlitev "11 dodatnih delavcev", ki naj bi pregledali "približno 23.000 spisov". Predlog zakona ne spregovori niti besede o kakršnikoli popravi krivic, pač pa samo suho navaja "mnenje pristojnih ministrstev", da glede odškodnin "uveljavljanja upravičenj za nazaj materialna zakonodaja ne omogoča".

Iz vsega zapisanega je jasno, da je novi zakon, ki ga kujejo v ministrstvu za notranje zadeve, zavit predvsem v predvolilni celofan in da ga pišejo politiki, ki razmišljajo od danes do jutri. Takoj po 23. oktobru bodo zato izbrisani pred novo dilemo - ali znova zahtevati še tretjo odločbo ustavnega sodišča - saj bo ta lahko prav tako izigrana - ali pa te igrice s slovensko vlado končati s tvegano, a bolj bolečo in učinkovitejšo bitko v Strasbourgu.