Zvonik in minaret

Minila sta dva tedna in na odprto pismo, v katerem slovenski škofi opozarjajo na domnevno nestrpnost proti verujočim, je javno odgovoril le Matjaž Hanžek. Užaloščenih škofov pa ni najbolj prizadel molk vladajočih institucij. Odgovor institucionaliziranega borca za človekove pravice je bil namreč popolnoma drugačen, kot je vsaj javno pričakovala RKC. Namesto da bi Hanžek stopil na njihovo stran in nedvoumno obsodil kakršnokoli nestrpnost do (pravo)verujočih, je RKC vrnil rokavico. Na kratko, po njegovem mnenju bi moralo biti pismo naslovljeno na sicer ne ravno ugledni Urad za verske skupnosti. Hanžek je še dodal, da je dobil več pritožb zaradi nestrpnosti RKC kot pa zaradi nestrpnosti do katoliških vernikov, in nazadnje izjavil, da so "izrazi nestrpnosti do RKC pogosto odgovori na nestrpne izjave do drugih družbenih skupin, ki jih izrekajo visoki predstavniki RKC. Zato bi bilo nujno, bolj kot obsojanje drugih in klicanje na pomoč mednarodnih institucij, da bi RKC poskušala vzpostaviti strpen dialog z drugimi in drugačnimi". Matjaž Hanžek je še, tako mimogrede, v javnost frcnil informacijo, da je 6. septembra 2001 pisal ljubljanskemu nadškofu Rodetu. V pismu, naslovljenim s Spoštovani nadškof dr. Rode, je zapisal: "Na vas se obračam z željo po sodelovanju. Tako cerkev kot Urad varuha si prizadevata za izboljšanje življenjskih razmer ljudi z reševanjem tako njihovih osnovnih težav kot tudi odpravljanjem kršitev in zlorab na različnih področjih. Z večjim pretokom informacij med institucijama o tovrstnih kršitvah bi tako vi kot mi imeli tudi večje možnosti za njihovo rešitev in posledično za odpravljanje različnih oblik diskriminacij". A zgodilo se je, da Hanžek na pismo ni dobil odgovora. Namesto njega se je čez dve leti oglasila Komisija za pravičnost in mir in ombudsmana obtožila lenobe. Kar je smešno, škofje na eni strani javno karajo ombudsmana, ker naj bi molčal ob v nebo vpijajočih nestrpnostih, po drugi strani pa ne odgovarja na varuhove pobude. Ker so odgovorni pri nadškofiji na službeni poti, se je RKC za zdaj zavila v molk. Namesto molčečih pa sta na Hanžkove izjave odgovorila neki drugi skupini, poimenovani Civilna družba za demokracijo in pravno državo ter Združenje za demokratizacijo javnih skupin. V njunem imenu sta govorila Vinko Vodopivec in Janez Jerovšek. Jerovšku se zdi Hanžkovo mnenje napačno, ombudsman naj bi zamenjal stališča in dejanja, Vodopivec pa bi ga poslal celo pred sodnika. Če varuh razume stališče RKC kot nestrpnost, "bi moral biti za to sodno preganjan", je Vodopivec jezno zabrusil zbranim novinarjem

Medtem ko si RKC z različnimi taktikami poskuša izboljšati moč in vpliv, pa se neka druga verska skupnost ukvarja z bistveno bolj eksistencionalnimi problemi. Recimo z gradnjo božje hiše. Zgodba o džamiji v Ljubljani je že tako blizu konca, da se zdi, da do začetka gradnje verskega centra manjka le še nekaj mesecev. Mestni urbanisti so že skoraj pripravili predlog odloka o spremembi urbanističnega dokumenta, ki naj bi bil podlaga za gradnjo islamskega verskega in kulturnega centra na lokaciji med Cesto dveh cesarjev in Malim grabnom. Celotna površina predvidenega kompleksa naj bi bila velika približno 14.800 kvadratnih metrov, na njej pa bili poleg džamije še molilnica za ženske, manjši hotel, učilnice, mrtvašnica in servisni prostor. V predlogu urbanističnega dokumenta naj bi bila tudi natančno določena maksimalna možna višina objekta (8 metrov), s 16-metrskim "dovoljenim višinskim poudarkom". Kljub načeloma "dobri" volji ljubljanskih urbanistov pa se je njihovo delo vseeno zavleklo. Najprej so čakali na vodovarstveno soglasje agencije za okolje, saj je prostor, predviden za verski center, na t. i. razlivni površini. Poleg problematike poplavne ogroženosti južnega dela Viča pa je imel oddelek za urbanizem v MO Ljubljana veliko posla tudi s pisanjem odgovorov na pripombe, ki so jih posredovali bogaboječi državljani ob javni razgrnitvi urbanističnih načrtov. Med njimi se je recimo znašlo vprašanje, zakaj bo MO Ljubljana dovolila gradnjo skladišča za mudžahide. Zaradi nenavadno velikega števila pripomb, odgovori nanje so sedaj "v zadnji redakciji", naj bi bila dokončen dokument in ostalo gradivo za sejo Mestnega sveta pripravljena predvidoma oktobra. Nato bo o džamiji na oktobrski ali novembrski seji odločal ljubljanski mestni svet.

Poleg arhitekturnega natečaja, ureditve lastniške dokumentacij in končne pridobitve gradbenega dovoljenja projekt džamija torej še čaka na najmanj eno politično odločanje. Kakšen bo rezultat, je seveda težko napovedati. Mestni odbor Nove Slovenije se je oglasil že minuli teden. V sporočilu za javnost so opozorili na islamobudni članek z naslovom Minaret nad križi, ki je izšel v avgustovskem Glasu islama, sandžaški varianti Družine. Nova Slovenija se sicer odločno strinja, da imajo islamski verniki na podlagi slovenske ustave pravico do svoje verske skupnosti. A vseeno previdno dodajajo, da "kot zgledni državljani ali legalni prebivalci Slovenije ne bi smeli verniki, ki pripadajo islamski skupnosti, naleteti na večje težave z večinskim narodom naše države, če bodo spoštovali slovenske običaje, tradicijo, zgodovino in naše prizadevanje za zagotovitev človeških vrednost svobode, demokracije in enakosti vsem prebivalcem naše države". Izjava, ki je na prvi pogled spravljiva, med vrsticami pa skriva obtožbe in strah pred neznanim.