Zgodba Saše Milenkovića

Saša Milenković se je rodil leta 1972 v Prokuplju, v Srbiji. V Slovenijo se je doselil, ko je imel komaj pet let. Obiskoval in končal je OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani. Njegova mati ter njen mož in očim Saše Milenkovića sta bila v Sloveniji zaposlena kot “civilista, zaposlena v JLA”. “Za vse to obdobje lahko rečem, da smo bili normalna, dobro situirana, meščanska družina,” se danes spominja Saša Milenković.

Po osnovni šoli se je vpisal na Srednjo šolo za strojništvo v Ljubljani (SŠS). Bil je uspešen tudi kot športnik in je Slovenijo večkrat zastopal na tedanjih zveznih in mednarodnih tekmovanjih. Leta 1991 je končal zadnji letnik SŠS in se odločil, da gre najprej na morje in nato še na dvotedenski obisk k bratrancem v Srbijo. Politika ga ni zanimala. Vendar je deset dni po prihodu v Bačko Palanko, mestece na meji med Hrvaško in Srbijo, ugotovil, da se je nepričakovano znašel sredi spopadov, ki so med hrvaškimi in srbskimi enotami potekali tudi v okolici Vukovarja in na celotnem mejnem območju med republikama. Potnega lista s seboj na potovanje ni vzel, ker takšnega razvoja dogodkov seveda ni pričakoval. Zaradi popolne zapore cest se je v Slovenijo lahko vrnil šele februarja 1992. Prošnje za slovensko državljanstvo zato v kratkem roku, ki ga je postavila država, ni oddal.

Če mu Slovenija, ki je medtem razglasila svojo samostojnost, zaradi “pravne praznine” medtem ne bi odvzela tudi pravice do stalnega prebivališča v Sloveniji, vse to niti ne bi bilo tako tragično. Nenapovedani odvzem statusa stalnega prebivalca pa je imel za Sašo Milenkovića prav zato, ker se je zanj zgodil v tako zelo nesrečnem trenutku - ko je ravno končal šolanje, ko je bil pred pomembnimi življenjskimi izbirami in še ni bil zaposlen - katastrofalne posledice. Kako zelo katastrofalne, je ugotovil šele na občini, kjer so mu za dodelitev državljanstva ponudili formular, v katerem so bili zapisani veliko težji pogoji, ki sicer veljajo za tujce, ki se želijo iz tujine preseliti v Slovenijo. Čeprav je Saša Milenković v Sloveniji preživel vse svoje življenje in se tukaj šolal, tega dejstva namreč ni mogel uporabiti kot olajševalne okoliščine v prošnji za slovensko državljanstvo.

Tudi ostali pogoji za dodelitev državljanstva so se v primeru Saše Milenkovića pogosto medsebojno izključevali in jih je bilo povsem nemogoče izpolniti. Za prestop iz statusa “tujca brez statusa”, v katerem se je znašel čez noč, v status “državljana” bi Saša Milenković moral imeti stalno zaposlitev in trajen vir dohodka. Vendar ga brez urejenega statusa seveda nihče ni smel in ni mogel zaposliti. Čeprav je stalno bival v Sloveniji, bi za urejanje svojega statusa moral imeti tudi veljaven tuj dokument in v njem slovenski vizum za bivanje. Za to je bilo treba oditi v tujino, vendar mu v občini, kjer je bil rojen, potnega lista sploh niso želeli izdati z obrazložitvijo, ker ima “stalno prebivališče v Sloveniji”.

Saša Milenković se je na podlagi svoje stare osebne izkaznice v Ljubljani kljub temu še uspel vpisati na Fakulteto za šolstvo in šport. Že septembra pa je moral priložiti potrdilo o državljanstvu - tega pa ni imel. Šolanje je moral zaradi nerazumne zahteve države zato prekiniti. “Svet se mi je porušil. Ostal sem dobesedno `na prepihu', brez možnosti za zaposlitev, študij in možnosti za normalno življenje. Nisem hotel, da bi mi kdo kaj dal, hotel sem samo možnost, da si izborim nekaj, vendar sem jo izgubil. Po socialni lestvici je bil to v roku treh let padec z vrha na samo dno. Osebne travme in travme cele družine bi lahko opisal v celi knjigi. Prišlo je že do tega, da smo jedli le enkrat dnevno. Sprijaznjen s položajem, kot v nekem polsnu, sem delal vse mogoče, da bi si prislužil kakšen tolar. Opravljal sem različna dela. Raznašal sem časopise in reklame, prodajal revije na križiščih poleti in pozimi, opravljal selitve. Časov, ko je bila mesečna karta za avtobus ali žeton pravi luksuz, ne bom nikoli pozabil,” se spominja Saša Milenković.

Vse to je imelo svoj vpliv tudi na razmere v družini. Mati in očim sta izgubila službo in nove nista mogla dobiti. Očim je konec leta 1994 zbolel, kar je bilo mučno za vse v družini, ker mu niso mogli nuditi zdravstvene pomoči. Da bi lahko preživeli, so si pričeli sposojati denar, ki je neprestano kopnel. Saša se je v strahu pred policijo pogosto zadrževal doma, v mesto pa je ne glede na vreme odhajal izključno peš. Leta 1993 je dobil poziv, da naj se zglasi na Mačkovi. Pravi vzrok za poziv je Saši postal jasen šele, ko mu je vodja oddelka na uradu za tujce Marjan Kompara z užitkom preluknjal njegov potni list in osebno izkaznico. Starša sta pod pritiskom vsakodnevnih težav poleti leta 1996 prodala stanovanje, pustila trideset let življenja v Sloveniji, za seboj porušila vse mostove in se odselila. Sašev očim je leta 1999 umrl v 51. letu starosti, mati pa še zmeraj živi v njej tujem okolju.

Saša je potni list nekdanje ZRJ prek veleposlaništva dobil šele leta 1994. Ko je nato odšel v Srbijo na obisk k staršem, so ga policisti na mejnem prehodu zaradi povsem praznega potnega lista zasliševali o tem, “kje je bil”, in ga na koncu pustili iz države z grožnjo, da naj kar gre, ampak da naj tudi “pazi” na to, “kdaj se boš lahko vrnil”. Incidenta ni vzel resno, toda ko se je poskusil vrniti v Slovenijo, so mu na slovenskem konzulatu v Budimpešti zavrnili prošnjo. Enaka zavrnitev ga je čakala tudi v Skopju. Sredi Makedonije je ostal praktično brez denarja. Prenočil je v parku pred konzulatom, v strahu, da se nikoli ne bo več vrnil v Slovenijo.

V naslednjih letih mu je “v presledkih” celo uspelo pridobivati delovni in bivalni vizum, vendar so bili dohodki njegove življenjske sopotnice pogosto premajhni glede na kriterije, ki jih je določila država. Na ministrstvo za notranje zadeve je medtem vlogi za državljanstvo leto za letom prilagal nove dokumente in dokazila. Iz rojstnega kraja, v katerem ni bil dvanajst let in kjer sploh ni živel, je moral prinesti potrdilo o nekaznovanju. Po sedmih letih je urejanje prošnje prepustil odvetniku. Ta je za teden dni zamudil enega od rokov za dopolnitev prošnje. Država se je odzvala promptno in njegova prošnja, ki je bila osem let v obravnavi na policiji, je bila v naslednjem tednu zaradi zamude roka že zavrnjena.

Najsrečnejši trenutek v njegovem življenju je bilo rojstvo otroka, vendar je bila sreča “prepletena z zaskrbljenostjo, kaj lahko svoji novi družini omogočim”. Pozitivno rešena odločba o pridobitvi statusa stalnega prebivalca mu je bila izdana šele julija leta 2002. Več kot desetletje prepozno. Desetletje, v katerem so njegovi vrstniki končali fakultete, se zaposlili in napredovali v službah. Saša Milenković pa se je po desetletju krčevitega boja za preživetje v Sloveniji znova znašel na začetku. Danes so on in njegovi, kot pravi, “povprečna slovenska družina”, a brez svetle perspektive. Z družino živi kot podnajemnik, vendar Saša Milenković kot “tujec” še zmeraj nima možnosti za stalno zaposlitev. Priznava, da je zaradi vsega, kar je preživel, zagrenjen in od države, čeprav podpira prizadevanja Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, ne pričakuje kaj posebnega. Spomini na zadnjih deset let življenja v samostojni Sloveniji bodo zanj za zmeraj ostali mračni. “Le kdo mi bo sedaj vrnil deset let življenja? Pozabiti skušam, kje in kaj sem prestajal,” pravi Saša Milenković.