Milijarde skozi okno

Državna zdravstvena zavarovalnica je imela lani 8,8 milijarde tolarjev primanjkljaja. Izgube v bolnišnicah presegajo enajst milijard. Oprema po bolnišnicah je 80-odstotno izrabljena. Čedalje več zdravil je na plačilnih ali doplačilnih listah. Čakalne vrste za nekatere zdravstvene posege so dolge tudi po več kot dve leti. Alarmantni podatki vpijejo po reformi. Toda kakšni? Nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Franc Košir je bil prepričan, da je rešitev v dvigu prispevne stopnje, se pravi, da se v zdravstveno blagajno kanalizirajo dodatne milijarde iz žepa zavarovancev. Nasprotno pa minister za zdravje Dušan Keber trdi, da je luknjo v zdravstveni blagajni mogoče v precejšnji meri zapolniti z iskanjem finančnih rezerv znotraj obstoječega zdravstvenega sistema. Argumenti za Kebrovo trditev se ponujajo kar sami. Razkritja zadnjih dveh let kažejo, da se je denar neodgovorno metal skozi okno.

Preplačane operacijske mize

Februarja letos je vodstvo Kliničnega centra Ljubljana na novinarski konferenci govorilo o poslovanju zavoda v lanskem letu. Med drugim je bilo novinarjem rečeno: "V Sloveniji bi se vsi morali zavedati dejstva, da zaradi ekonomskih možnosti država ne more zagotoviti vsega denarja, ki bi ga potrebovali. Zato so vsi izvajalci zdravstvenega varstva v naši državi dolžni čim bolj racionalno, tako strokovno kot ekonomsko, poslovati z dodeljenimi sredstvi." Hvalevredna misel je bila izrečena slabe tri mesece po tem, ko je vodstvo Kliničnega centra s podjetjem Aico med iz Radomelj že sklenilo škodljivo pogodbo o nakupu 38 operacijskih miz nemškega proizvajalca Maquet. Več kot 1,1 milijarde tolarjev vreden posel se je izkazal za popolno šlamastiko. Obsežno poročilo o upravnem nadzoru v KC, ki ga je pripravila posebna komisija pod vodstvom dr. Miroslava Končine, razkriva katastrofalno obnašanje največje zdravstvene ustanove pri nas. Generalni direktor KC dr. Primož Rode za obnovo operacijskih miz sploh ni imel ustrezne podlage, saj obnova ni bila vključena v plan nabave medicinske in nemedicinske opreme za leto 2002, ampak šele v plan za leto 2003. Vodstvo KC je z neresničnimi navedbami, da bodo le obnovili stare mize, ne pa tudi kupovali nove, zavedlo tako ministrstvo za zdravje kot urad za javna naročila, da so se z njunima dovoljenjema izognili javnemu razpisu. Zavajanje je bilo podrejeno enemu samemu cilju: da se kupčija sklene prav z določenim podjetjem, namreč s podjetjem Aico med. Posel naj bi bil potreben, ker da so operacijske mize v povprečju stare 25 let in več. V resnici pa je bilo kar devet od 38 miz starih manj kot 12 let. Potrebe, da bi vse mize zamenjali hkrati, torej ni bilo. Zadoščala bi že postopna menjava. Vodstvo KC se ob sklenitvi posla s predstavniki podjetja Aico med sploh ni resno pogajalo. Vodja pogajalske skupine KC, prim. Janez Zajec, je sicer na začetku "pogajanj" postavil pet zahtev, med katerimi pa naj bi bile po ugotovitvah komisije za upravni nadzor tri že v vzorcu pogodbe in niso imele nobene pogajalske teže. Posel je bil 13. novembra lani sklenjen v pičlih treh urah. Le dva dni pozneje je bila pri notarju že overjena pogodba o servisiranju in vzdrževanju operacijskih miz, ki sta jo podpisala Rode in direktor Aico med Igor Zabret. Pri tem je bilo v pogodbi določeno, da KC podjetju za mize plačuje 9,6 milijona tolarjev mesečno v 120 obrokih, do plačila zadnjega obroka pa mize ostanejo v lasti Aico med. KC je za mize plačal najvišje cene z Maquetovega cenika in zanje tudi ni dobil nobenega popusta. Vodstvo KC se pred nakupom miz ni pozanimalo niti o tem, ali na že obstoječe, vgrajene podstavke ni mogoče montirati miz katerega koli drugega proizvajalca, ki bi morda ponudil ugodnejši posel. Ni opravilo niti raziskave trga.

Upravni nadzor je pokazal, da bi bil posel bistveno cenejši, če bi vodstvo KC k poslu pripustilo konkurenco in izpeljalo javni razpis. Skupni prihranki za nabavo delov in sklopov operacijskih miz bi po oceni nadzornikov znašali skoraj 486 milijonov tolarjev. Če pa bi se Klinični center odločil za postopno nabavo v petih letih in se izognil stroškom financiranja, bi skupni prihranki po oceni nadzornikov znašali skoraj 606 milijonov tolarjev. Skratka, enako kupčijo bi bilo mogoče izpeljati več kot pol ceneje.

Odstop od pogodbe je praktično nemogoč. KC bi namreč ob prekinitvi pogodbe podjetju Aico med moral izplačati več kot milijardo tolarjev, kar pa se mu ne izplača. Edina rešitev, ki jo je predlagala tudi Končinova komisija, je podpis aneksa k obstoječi pogodbi, s katerim bi že dogovorjene cene operacijskih miz znižali. Zabret takšne možnosti ne izključuje.

Sporen nakup operacijskih miz je zagotovo najodmevnejša finančna afera, ki se je zdravstvu primerila v zadnjih desetih letih. Pa ne le zato, ker se je KC zaradi posla znašel pod sumom storitve kaznivega dejanja ali ker je ministrstvo za zdravje primer prijavilo tožilstvu in državnemu pravobranilstvu, pač pa zato, ker je v afero vpleten najvišji vrh ustanove, na čelu z generalnim direktorjem dr. Rodetom in strokovnim direktorjem dr. Zoranom Arnežem. Slednji sicer kakršno koli odgovornost kategorično zavrača, češ da strokovni svet, ki mu predseduje, pred sklenitvijo posla ni bil seznanjen z umazanimi podrobnostmi, kot je cena ali število miz. Koliko so člani strokovnega sveta dejansko vedeli, bo težko dokazati tudi zaradi skrivnostnega izginotja kasete, na kateri je posneta odločilna seja. Toda ne gre pozabiti, da je Arnež hkrati tudi član kolegija generalnega direktorja KC.

Očitki, češ da je Kebrov cilj predvsem čistka v vrhu KC, so ob vseh svinjarijah iz poročila naravnost smešni. Tudi če drži, da Keber, Rode in Arnež niso v prijateljskih odnosih, to pri iskanju odgovornosti nima teže. Ravno nasprotno. Nepravilnosti je toliko, da bi morali vpleteni odstopiti celo ne glede na to, kakšno odgovornost jim bo konec meseca pripisal svet Kliničnega centra pod vodstvom Mirka Bandlja. Zdravniški sindikat Fides pa gre pri iskanju krivca še dlje. Trdijo namreč, da preiskava ne bi smela zajeti samo tistih, ki so posel izpeljali, pač pa tudi tiste, ki so bili o poslu obveščeni, a niso pravočasno in ustrezno ukrepali. Med te pa štejejo tako strokovni svet kot svet zavoda KC, ministrstvo za zdravje in urad za javna naročila.

Monopol nad plenicami

Čeprav zaradi afere s plenicami ni odletela nobena glava, to še ne pomeni, da je bila škoda zanemarljiva. Nasprotno. Podjetje Merit že od leta 1992 s plenicami za bolnike z inkontinenco oskrbuje domove za ostarele in ostale socialnovarstvene zavode po državi. Uradnega podatka o tem, koliko mu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v več kot desetih letih plačal za dobavo plenic, ni mogoče dobiti, sklepamo pa lahko, da je šlo za milijarde. ZZZS je namreč podjetju Merit samo za lansko dobavo plenic plačal 684 milijonov tolarjev. Znesek sam po sebi ne pove nič, če ne dodamo podatka, da konkurenčno podjetje Tosama, ki je bilo pred kratkim izbrano na javnem razpisu ZZZS, isto količino plenic ponuja za 533 milijonov tolarjev na leto. To pomeni, da je zavod plenice vsako leto preplačal za vsaj 150 milijonov tolarjev.

Krivca za takšno odškodovanje javnega denarja ni treba iskati, ker je znan. Meritu je absolutni monopol pri dobavi plenic omogočalo vodstvo ZZZS na čelu z nekdanji direktorjem Francem Koširjem. Od leta 1996 je namreč Merit posloval na podlagi triletne pogodbe z zavodom. Ko se je pogodba leta 1999 iztekla, bi zavod moral objaviti javni razpis, na katerem bi izbral najugodnejšega ponudnika, namesto tega pa je z Meritom sklenil le aneks k obstoječi pogodbi, s katerim mu je priznal višino ponujene cene, ne da bi se v vodstvu zavoda vprašali, ali je takšna cena sploh upravičena. Kako pomembno vlogo so pri neracionalnem poslu odigrala osebna poznanstva, je težko reči. Dejstvo pa je, da je Merit tudi glavni sponzor Plavalnega kluba Merit Triglav Kranj, čigar predsednik Darjan Petrič ni ne le nekdanji plavalec, pač pa tudi svetovalec generalnega direktorja ZZZS za področje informatike. Še več. Njegov oče Drago Petrič je bil do leta 2000 pomočnik takratnega direktorja ZZZS Koširja. Direktor in lastnik podjetja Merit Borut Kranjc je očitke o povezavi med sponzoriranjem in pogodbo ZZZS sicer kategorično zavrnil, toda dejstvo je, da Merit plenice še danes dobavlja na podlagi kar sedem let stare pogodbe, in to po bistveno višji ceni, kot bi jo zavod lahko dosegel, če bi že pred leti izvedel javni razpis! Zavod se je namreč za javni razpis prvič odločil šele leta 2001. Prva dva razpisa je državna revizijska komisija razveljavila, tako da je zavod moral februarja lani začeti še tretji razpis. Merit, ki je sprva ponujal svoje storitve za ceno 705 milijonov tolarjev letno, je na tretjem razpisu ceno znižal na 590 milijonov. Postalo je namreč jasno, da brez znižanja cene ne bo mogel konkurirati ostalim ponudnikom. Na podlagi znižane cene je zavod maja lani naročilo oddal Meritu. A veselje je bilo kratkotrajno. Zaradi pritožbe treh podjetij se je razpisni postopek dodatno zapletel, na dan pa so prišle tudi nove sočne podrobnosti. Tako se je izkazalo, da sta med ponudniki razpisa kar dve podjetji, ki sta v tesni povezavi z Meritom. Prvo je podjetje Melisa iz Hrastnika, ki je za enoletno dobavo plenic zahtevalo samo 480 milijonov tolarjev. Drugo pa je podjetje Largo Medical, ki je zaradi vlaganja zahtevkov po reviziji močno zavleklo razpisni postopek in tako Meritu omogočilo, da v vmesnem času še naprej mastno služi s plenicami. Novinarji so razkrili, da je Merit pravzaprav ustanovitelj podjetja Melisa in da je bila med ustanovitelji podjetja Largo Medical tudi Vesna Kranjc, ki naj bi bila po ugotovitvah novinarjev v ožjih sorodstvenih povezavah z lastnikom Merita Borutom Kranjcem. Kljub tovrstnim mahinacijam, ki so šle na roko Meritu, je razpisna komisija pred kratkim kot najugodnejšega ponudnika izbrala podjetje Tosama, ki je plenice pripravljeno dobavljati po letni ceni 533 milijonov tolarjev. Razpis je torej razkril, da je isto količino plenic mogoče dobavljati tudi za petino nižjo ceno, kot jo je Merit leta in leta zaračunaval zavarovalnici.

Dvakrat plačan eritropoetin

Zaradi dvojnega zaračunavanja eritropoetina je bila javna zdravstvena blagajna v slabih treh letih (od aprila leta 1999 do konca leta 2001) po izračunih ministrstva za zdravje oškodovana za dobrih 570 milijonov tolarjev. Zaradi pomanjkljivega nadzora zdravstvene zavarovalnice afera z eritropoetinom zelo verjetno ne bi bila razkrita, če ne bi nanjo s prstom pokazal kar sam minister Keber. Ministrstvo so namreč februarja leta 2002 zdravniki dveh regijskih bolnišnic opozorili, da nekatere bolnišnice kršijo določilo področnega dogovora tako, da svojim dializnim bolnikom izstavljajo recepte za eritropoetin, ki ga bolniki dvignejo v lekarnah izven bolnišnic. Tako so bolnišnice prihranile strošek za zdravilo, ZZZS pa je zdravilo plačal bolnišnicam v ceni dialize in nato še drugič lekarni za recept. Keber je zahteval ukrepanje ZZZS, ker pa se ta več mesecev ni zganil, se je odločil za upravni nadzor v vseh dvanajstih dializnih centrih v državi. Na dan so prišli šokantni podatki. Ugotovljeno je bilo, da so v nekaterih bolnišnicah, predvsem v Celju, Murski Soboti in na Ptuju, obstajale "velike in sistematične kršitve", ki niso bile posledica naključnih odločitev posameznih zdravnikov, pač pa načrtne politike vodstev zavodov. Še posebej je pri kršitvah izstopala celjska bolnišnica, saj je ministrstvo samo pri njej ugotovilo za 95 milijonov tolarjev odškodovanja zdravstvene blagajne. Čeprav je eritropoetin s funkcije direktorja Splošne bolnišnice Celje odnesel dr. Sama Fakina, zgodba še zdaleč ni končana. Zaradi suma neupravičenega zaračunavanja eritropoetina so celjski kriminalisti februarja letos na okrožno državno tožilstvo v Celju vložili kazensko ovadbo zoper odstavljenega direktorja Fakina ter predstojnico oddelka za dializo, koprski kriminalisti pa so takšne ovadbe maja letos vložili proti direktorju izolske bolnišnice Tomažu Gantarju in še trem zdravnicam dializnega oddelka.

Bodo padale glave?

Končni izračun treh afer kaže žalostno podobo: ZZZS je dobavljene plenice v desetih letih preplačal vsaj za 1,5 milijarde tolarjev. Z napačnim predpisovanjem eritropoetina je bila zdravstvena blagajna oškodovana za več kot 500 milijonov tolarjev. Kupčijo z operacijskimi mizami pa bo Klinični center v prihodnjih desetih letih preplačal za skoraj 606 milijonov tolarjev, če z dobaviteljem ne bodo sklenili aneksa k pogodbi. Samo s temi aferami je javni blagajni povzročena škoda v višini najmanj 2,6 milijarde tolarjev. Posli niso bili izvedeni naključno ali po neumnosti, pač pa so jih glavni akterji izpeljali zavestno in premišljeno. Vsak preplačan ali stran vržen tolar pa bi lahko koristno uporabili za potrebe bolnikov. Za skoraj 606 milijonov tolarjev, ki bi jih KC lahko prihranil pri nakupu operacijskih miz, bi lahko plačali 3800 operacij sive mrene ali pa več kot 200 operacij na odprtem srcu! Domnevati gre, da so afere plenice, eritropoetin in operacijske mize zgolj vrh ledene gore. Sindikat Fides je ob tem izjavil, da je vse več problemov v zdravstvu posledica dolgoletne zgrešenosti kadrovanja in molka na najbolj odgovornih mestih. Treba si bo končno priznati, da se korupcija v zdravstvu ne začne in konča pri viskijih ali modrih kuvertah, pač pa korenine sežejo bistveno dlje, tudi na področje nabave zdravstvenega materiala, bolnišnične opreme in zdravil. Edino jamstvo, da se tovrstne zgodbe ne bi ponavljale, sta razkritje in kaznovanje tistih, ki so za škandalozno rabo javnega denarja odgovorni.