Prekleti šiht

"Prekleti šiht! Zgodaj zjutraj, ko se odpravljaš od doma, ni lepših besed na tem svetu," zatrjuje skoraj 40-letna Sevničanka. Seveda, če šiht imaš. V službi je preživela 18 let, potem se je za strojem poškodovala in so ji priznali telesno poškodbo tretje stopnje. Ko se je ponesrečila, je bila za določen čas zaposlena pri manjšem zasebniku. Plače resda ni dobila že šest mesecev, ni pa niti pomislila, da delodajalec zanjo ne plačuje prispevkov, kot je, recimo, obvezno zavarovanje. Še med bolniškim dopustom ji je poslal odločbo, da ji ne bo podaljšal zaposlitve. "Moja invalidnina znese 48.000 tolarjev. Počutim se pozabljeno od vseh, manjvredno ... In vsakič, ko slišim, da so tu okrog Sevnice spet odpustili več delavk, vem, da imam še manj možnosti, da me bo kdo zaposlil."

Težko bi jo imeli za črnogledo. Že kar nekaj časa poslušamo, da se brezposelnost v Sloveniji zmanjšuje, vendar pozitivni trendi na trgu niso tako izraziti, da bi nas lahko navdajali z velikim navdušenjem. Stopnja brezposelnosti je bila po letu 1995 od 7 do 8 odstotkov, leta 2001 pa se je resnično znižala na neverjetnih 6,4 odstotka, vendar ne smemo pozabiti, da so leta 1999 spremenili vodenje evidence registriranih brezposelnih. Do takrat so brezposelne, vključene v javna dela in izobraževalne programe, vodili kot nezaposlene, po letu 1999 so jih premaknili v rubriko 'zaposleni', nas opozarjajo strokovnjaki v Poročilu o človekovem razvoju Slovenije 2002/2003 (urednici Jana Javornik in Valerija Korošec, 2003). Strokovnjaki nas seznanjajo tudi s tem, da množičnejše zaposlovanje brezposelnih ni mogoče zaradi njihove strukture, ki se najbolj kaže v dolgotrajni brezposelnosti, vztrajno velikem deležu brezposelnih brez izobrazbe, neugodna pa je tudi starostna sestava brezposelnih. V zadnjih dveh letih je odstotek dolgotrajno brezposelnih nekoliko manjši, navsezadnje tudi oni dočakajo upokojitev, delež brezposelnih brez izobrazbe pa ves čas vztraja pri 47 odstotkih.

Izmozgana in brez plače

Potem so tu še vsi tisti - le kdo bi jih prešteval -, ki si vsako jutro rečejo prekleti šiht, se odpravijo v službo, trdo delajo ali pa na delovnem mestu zgolj čakajo na delo, odvisno od tega, v kakšnem stanju je njihovo podjetje, in na koncu meseca ne dobijo plačila. Recimo zato, ker rešujejo podjetje.

"Tri mesece čakaš na plačo, potem dobiš 15.000 tolarjev, čez 14 dni pa še 20.000 tolarjev, ker pač rešuješ podjetje," pove brezposelna Marta Mlakar, ki je dolga leta delala v zdaj že pokojnem, nekoč pa cvetočem domžalskem podjetju Univerzale. "Ko je podjetje drselo v stečaj, so delavke doživljale strahotne travme. Nekatere so shujšale za 10 kg. Ne veš, ali boš še kdaj dobil službo, niti kakšno ... Domov hodiš tako izčrpan, da si niti juhe iz vrečke ne moreš skuhati. To je tako nizkotno, potem pa niti minimalne plače ne dobiš."

Iz sindikata so jo potolažili, da bo videla, kako ji bo šele hudo, ko bo ostala ne le brez plače, temveč tudi brez službe. "Zdaj mi je pa dobro, ko sem vsa izmozgana in brez plače?" je bilo njeno vprašanje. Sindikati jim gredo toliko na roke, da so lahko delavci - pravzaprav delavke, večina med njimi je tako ali tako žensk - prek njih vložili terjatve, saj so ostali tudi brez odpravnin. "Morala bi dobiti 892.000 tolarjev odpravnine. Nikoli je ne bom videla v tej naši socialni in pravni državi," je prepričana.

Priljubljen nasvet sindikalnih delavcev, ki ga je Marta Mlakar večkrat slišala, je, da obstajajo zakoni, ki naj bi jih varovali: "Izborite si, da se bo uprava po njih tudi ravnala."

Konec 90. let je podjetje Univerzale zašlo v velike dolgove in na sodišču so začeli postopek za uvedbo prisilne poravnave, ki se je vlekel neskončno dolgo, kar je za seboj potegnilo še večje dolgove. Po 14 mesecih je prisilna poravnava uspela. "To pa pomeni, da ostane v podjetju 95 delavcev, več kot 100 pa jih je v treh dneh dobilo sklep o prekinitvi delovnega razmerja in napotnico za zavod za zaposlovanje," je Marta Mlakar maja 2001 zapisala v domžalskih Novicah. "Nekateri od teh delavcev so prišli v tovarno 15-letni in so delali v njej 20, nekateri celo 30 let, sedaj pa so dobili odpoved. Večina delavcev je v Univerzale vložila certifikate, saj so nam rekli, da bo s tem več možnosti za zaposlitev. V tistih boljših časih smo nakupili veliko rekreacijskih objektov na morju, v planinah in v zdravilišču in vse smo kupili tako, da smo delali ob prostih sobotah, večkrat smo se odrekali regresu ali delu regresa, zdaj pa je vse to izničeno," še piše.

Tistim 95 delavcem, ki jih niso vrgli na cesto, se ni godilo najboljše: plačo so jim najpogosteje izplačali v dveh ali treh obrokih, pri tem sta dve tretjini delavcev prejemali minimalno plačo, o regresu ni bilo niti govora. Ampak tega so bili že vajeni.

Vodilne delavce čaka praviloma drugačna pot, namigne Marta Mlakar. "Leta 2000 je bil predsednik uprave Milan Marolt, bil pa je tudi predsednik nadzornega odbora Triglava. Ko smo se že potapljali, so ga sprejeli za svetovalca pri Abanki. Potem je šlo z Univerzalom samo še navzdol. Zamenjali smo še tri direktorje." Vodilni delavci so za svoje neodgovorno ravnanje praviloma nagrajeni tako, da odidejo na boljše in si le nekoliko izmenjajo stolčke, je še prepričana.

Marta Mlakar je stara 46 let in ima 28 let delovne dobe. V Univerzalu je preživela zadnjih 18 let kot tekstilna tehničarka. Zdaj, ko so tudi njej stisnili v roke delavsko knjižico, se usposablja za knjigovodsko-računovodske posle. Zaradi neučakanosti si šolnino plačuje sama, ker se je začela dodatno izobraževati, preden je bila tri mesece prijavljena na borzi. "Šele po treh mesecih na borzi lahko povprašaš, kakšne možnosti imaš," razloži. Septembra ima izpite. Prošenj za novo službo je oddala za cel fascikel: "Otroka sta že odrasla, zato bi zdaj imela največ časa, da bi hodila v službo," je prepričana.

In zdaj so odpustili oba

V Poročilu o človekovem razvoju Slovenije 2002/2003 ugotavljajo, da je bila do leta 1996 brezposelnost moških večja kot brezposelnost žensk, saj je bila na začetku tranzicije bolj prizadeta industrija s pretežno moško delovno silo. Po letu 1996 pa podatki iz ankete o delovni sili, pa tudi podatki o registrirani brezposelnosti kažejo večjo brezposelnost med ženskami.

Labod iz Novega mesta je še vedno cvetoče tekstilno podjetje, vendar delavke nimajo prav veliko od tega. Številne so že odpustili, te dni jih bo na cesti še 167, njihovo delo bodo opravljale šivilje v Romuniji, na Poljskem ... V Novem mestu jih bo za stroji ostalo le 73.

Sedimo v majhni sejni sobi v upravnem prostoru. Ves čas imamo neprijeten občutek, da nekdo prisluškuje. Delavke, ki pripovedujejo o agoniji, ki jih spremlja že vse od 2. septembra lani (za nekatere se vleče že dve leti, odkar so zaprli obrat v Trebnjem), ko so zvedele, da zanje kmalu ne bo več dela, vabijo skrivnostnega gosta, naj stopi na plan. Rade bi mu vse povedale v obraz, pa kdorkoli že je. Nihče se ne prikaže. Pogovor se vseeno ne ustavi. Njihovi stavki so kratki in jasni. Pomembna so le dejstva. Njihova imena pač ne, so prepričane ...

"Na dan mamine smrti, 2. septembra, sem zvedela, da bom odpuščena."

"Mislila sem, da bom tu dočakala pokojnino. Moralo ti zbijejo na tla. Počutiš se ničvrednega. Štiriindvajset ur na dan si na preži, kje te bodo povozili."

"Moralno sem popolnoma dotolčena. Imajo nas za norca."

"Samo to si želim, da grem čim prej stran, raje danes kot jutri. Potem ti pa še rečejo, da ni več prave storilnosti."

"Zdaj so razmere katastrofalne, vse smo živčne, saj vemo, da bomo v kratkem brez službe, pa moramo delati trikrat na teden nadure in še marsikatero soboto."

"Nimam moža, da bi mu rekla, daj mi jurja. En otrok je že doštudiral, ampak on je zase v službi."

"Moj mož je že na zavodu in ne dobi niti tolarja nadomestila."

"Mož dela 25 let v Labodu, jaz 21, imava šoloobvezna otroka in zdaj so oba odpustili."

Sindikalna zaupnica razloži, da sta sindikat in uprava sklenila dogovor - pravzaprav je direktor to celo sam predlagal -, da zaradi humanosti ne bodo odpuščali obeh zakoncev. Zdaj se tega ne držijo. "Pri odpuščanju naj bi upoštevali delovno dobo, zdravstveno stanje, socialno stanje in izobrazbo, vendar nimam občutka, da se tega držijo. Preveriti ne morem, ker mi ne dovolijo vpogleda."

Povprečna starost delavk v proizvodnji je okrog 40 let. Na novo niso nikogar zaposlili že vsaj 10 let. Za novo službo potrebujejo zdravniško spričevalo, vendar so prepričane, da ga nobena ne bo dobila, saj imajo zaradi dela vse deformirane hrbtenice.

"Kdo bo vzel v službo 45-letno žensko?" se sprašujejo.

Veliko stvari si ne znajo razložiti. Delavke, ki so delale v Trebnjem, ne vedo niti približno, zakaj so popolnoma prenovili obrat, tik preden so ga zaprli; garderobo, kjer so se leta bale, da si bodo polomile noge, ker je bila tako zanemarjena, so končno razsvetlili in obložili celo s keramičnimi ploščicami. Zdaj so vse skupaj do tal porušili, ker bo tam Mercator odprl novo trgovino. Omenjajo grožnje in pritiske uprave: "Grozijo nam, da če bomo šle na bolniško, ne bomo dobile odpravnine, ker bo podjetje moralo plačati kazni za zamudo, saj ne bomo izpolnili naročila."

Oseminšestdeset delavk je bilo začasno na čakanju od novembra do maja. Mlajše so dobile nove službe. Starejše si niti ne predstavljajo, da bi delale drugje. Občutek imajo, da so zgradile tovarno, bolelo jih je že, ko so začeli prodajati počitniške domove ... Ko so drug za drugim dočakali stečaj hčerinski obrati, so vseeno naivno upale, da bo matica ostala nedotaknjena.

"Sploh ne vem, kaj bom zdaj!"

Pošiljajo nas naokrog kot kurbe

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje izvaja med drugim tudi program, "ki je namenjen izenačevanju možnosti zaposlovanja in pospeševanju zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb v podjetjih in pri drugih delodajalcih". V ciljno skupino, ki ji je namenjen ta program, so uvrstili tudi delavke črnomaljskega podjetja W.A.M. Tricots, ki je šlo v stečaj 22. maja letos. Zato naj bi podjetja oziroma podjetniki, ki bi jih zaposlili, dobili 'nadomestitev dela plač' zanje: za šest mesecev 200.000 tolarjev, za eno leto pol milijona tolarjev, za dve leti milijon tolarjev, če pa bi jih zaposlili za nedoločen čas, celo milijon in pol. Delavke bi morale biti navdušene, pa niso. Program ima zanko: "Če udeleženec ali izvajalec programa krši pogodbo o subvencionirani zaposlitvi, je dolžan vrniti prejeta sredstva." In tega se vse bojijo. Pa ne le tega.

"Zaposliti nas hočejo le zasebniki, ki ne morejo preživeti in računajo na našo subvencijo. Pri njih so delovne razmere obupne. Pogosto imajo v temni garaži tako natrpane stroje, da se niti premakniti ne moreš. Delavka potem ne sme ves ta čas zapustiti službe, ker mora sama vračati denar. Če odkloniš ponujeno službo, ti subvencijo zmanjšajo," razložijo.

Novembra so dobile prve informacije, da bodo podjetje mogoče zaprli, februarja so že verjele, da bo res tako, čeprav so imeli precej naročil, 1. marca so jih osem že odpustili, preostalih 39 je še delalo do stečaja. (Mimogrede: direktor je bil že 1. aprila v drugi službi, tako da so ostale same.) Osem delavk, ki niso vključene v ta program in jim torej ne pripada subvencija, je še vedno brez službe, njih kličejo celo domov.

"Še isti dan, ko sem ostala doma, mi je že ob enajstih zvečer telefonirala privatnica, da bi me vzela v službo. Nič nisi vreden. Niti vprašajo nas ne, kaj si želimo, takoj so nas začeli šibati naokrog."

"Smo kot kurbe," se ena izmed njih cinično zasmeji.

"Neki privatnik je odpustil nosečo delavko, ki je bila zaposlena za določen čas, samo zato, da je lahko vzel v službo te, ki jim pripadajo subvencije."

"Sodelavka ima dvojčka, stara tri leta, enega otroka v drugem razredu, mož pa dela v štirih izmenah. Ko so jo poklicali na pogovor in je omenila, da ima otroke in da bi zato težko sprejela delo v izmeni, so ji na zavodu hladno odvrnili, da to ni noben izgovor."

Bivše sodelavke se pogosto srečajo in premišljujejo, kaj lahko sploh naredijo. "Zdaj poleti še gre, ko imajo otroci počitnice."

Pa tudi zdaj ne gre.

"Brez volje sem. V začetku sem mislila, da bom hišo pospravila pa delala na vrtu ... Otroci hočejo na morje," omeni ena izmed njih.

"Nismo navajene biti doma, prej smo delale vsako soboto. Na mesec smo imele po 80 nadur."

"Kje bomo dobile denar za šolo? Marčno plačo smo dobile 6. maja, od takrat pa le enkratno pomoč od sindikatov v znesku 17.000 tolarjev, čeprav so obljubili 50.000 tolarjev."

Nekatere so bile do leta 1995 zaposlene v propadlem tekstilnem podjetju v Adlešičih. Še 'vedno čakajo' odpravnino, ki jim pripada po vseh zakonih. Zdaj so ponovno ostale brez dveh plač in pol, sorazmernega dela regresa, plačanih nadur in odpravnine. Iz jamstvenega sklada bodo dobile 300.000 tolarjev, od podjetja nič.

"Stroje so prodali na licitaciji v dveh minutah po neverjetno nizki ceni in jih odpeljali v Bosno," se spominjajo.

"Sploh nočem razmišljati. Nikoli si nisem mislila, da bom doživela kaj takega," nenadoma ostro konča pogovor najstarejša med njimi.

Paket Rdečega križa ni šok

Sonja Križnar je v tekstilni industriji delala 32 let. Pri 15 letih je zapustila vas v Poljanski dolini in prišla v mesto v službo; našla jo je v Kroju Škofja Loka, priznanem in kakovostnem podjetju, razloži. "Od sredine 90. let je šlo samo še navzdol."

"Od tam nas je 160 delavk odšlo v Loko Pro. Stečaj nas je dočakalo 120. Ko so mlajše ženske videle situacijo, so si službo poiskale drugje. Takrat so še dobile odpravnino," pove. Zdaj ima v rokah odločbo sodišča, da ji je Loka Pro dolžna 1.800.000 tolarjev, in kartico Rdečega križa, da ji pripadajo paketi.

"Zame paket Rdečega križa ni bil šok, ker sem že lani napravila ta korak in odšla na center za socialno delo. Marsikatera sodelavka je vztrajala pri tem, da ne bo zaprosila zanj, potem ji je bilo pa žal."

"Jamstveni sklad nam je dal 315.000 tolarjev, skoraj vsem enako. Januarja smo dobile 35.000 tolarjev za november lanskega leta in 30.000 tolarjev socialne podpore. Sindikat je dal vsaki 7000 tolarjev in uredil, da smo bile oproščene sodniške takse, ko smo vložile za stečaj. Povezal se je tudi z Rdečim križem, da smo dobile pakete."

"Težko je bilo februarja in marca, ker nismo navajene osem ur sedeti brez dela. To je res muka," se spominja. "In potem se prikaže gospod in nas vpraša, ali bi delale zastonj. Počutile smo se kot sužnje v Afriki. Stroje pa so počasi odvažali v Makedonijo."

Prepričana je, da je država popolnoma nesposobna. "Če ne plačam položnic, takoj dobim opomin. Lastnik ni plačeval svojih obveznosti in mu ne morejo stopiti na prste. Poleg tega dobro živi in bo spet lahko odprl novo podjetje ..."

"Prve tri mesece, ko sem brez službe, dobim iz zavoda za zaposlovanje 50.000 tolarjev, potem pa še devet mesecev po 43.000 tolarjev. Samo položnic imam na mesec za 72.000 tolarjev. Moja prva misel zjutraj je, katere položnice lahko plačam, katere lahko odložim ..."

Položnice plačujeva iz otroških doklad

"Kdor tega ne poskusi, ne ve, kako grozno je," preprosto reče Marta Dolinar. "Ne mine minuta, da ne bi premišljevala o službi. Ven so vrgli invalide in celo porodnice. Kdo ve, kaj čaka naju?"

Marta in Jože Dolinar živita v hribovskem naselju Loke, ki leži južno od Tabora v Savinjski dolini. Od vsega začetka, Marta je imela 17 let, ko se je zaposlila, sta delala v Tekstilni tovarni Prebold, ki se ponaša s skoraj 160-letno tradicijo. V najboljših časih, to je bilo pred 15 leti, je bilo zaposlenih 1800 delavcev, zdaj jih je 340. Lani so jih odpustili 150, tudi nosečnice in invalide, res pa je, da so jim izplačali odpravnine. Letos so se konec julija preostali delavci pogajali za majsko plačo, regresa niso prejeli še niti lanskega. Plače so tako in tako že precej časa minimalne (kadar sploh so), delavci dobivajo pakete Rdečega križa, sindikati so jim dali enkratno pomoč 10.000 tolarjev. V Savinjski dolini je skoraj nemogoče najti novo službo, saj gre le Juteksu dobro, so prepričani domačini.

"Oba imava že čez 40 let, z več kot 35 leti si že prekoračil ..." Marta Dolinar ne konča stavka. Saj ni treba.

"Ko so bili otroci majhni, sva si rekla, bova že stisnila, in sva delala v treh izmenah, zdaj pa plačujeva položnice iz otroških doklad. Colnge so bile vedno slabe, ampak so bile redne."

"Zdaj hodiš na šiht, pa ne veš, ali boš kaj dobil ali ne. Od Rdečega križa sva oba dobila pakete. Po eni strani ti je nerodno, ampak če vidiš, da nimaš kje vzeti, potem pride še suša ..." razloži Marta Dolinar. "Osemnajstletna hčerka še študira, sin je končal prvi letnik srednje šole, kjer se bo izučil za peka, najmlajša obiskuje četrti razred osnovne šole. Vse bova naredila, da otroci končajo šolo," zatrdi.

Slovenija nas je zapustila

V največjem razcvetu, ko je še veljalo, da je denar doma tam, kjer se starši oblačijo v Muri, otroci pa v Jutranjki, je bilo v Konfekciji Jutranjka zaposlenih tudi 1500 delavcev. Zdaj jih je ostalo le še 180. Na en sam dan so jih odpustili več kot 100.

"Nekega nesrečnega torka so nas odpustili 131, od tega pet moških. Vse druge smo bile ženske. Koliko solz je preteklo, koliko groženj je bilo slišati," se spominja modna modelarka iz Sevnice, ki je prepričana, da je Posavje popolnoma odrezano od Slovenije. "Kot da nas je zapustila."

"Trideset let sem delala, zdaj grem pa namesto v službo na obisk k mami," razloži. V delu je uživala, bilo je kreativno in v njem je našla smisel življenja. Čeprav je bila njena plača precej časa le 10.000 tolarjev višja od plače snažilke - tudi približno ne misli, da bi ta imela previsoko -, ni nikoli razmišljala, da bi zamenjala službo. Izpopolnila se je v modeliranju z računalniškim programom: "Stara sem 47 let, imam izkušnje in nobenih možnosti, da bi opravljala svoj poklic."

"Najprej sploh nisem dojela, kaj se dogaja. Šele čez nekaj dni je prišlo za menoj. Zjutraj sem vstajala, pa mi ni bilo treba nikamor ... Kaj bodo z nami ženskami? Rada bi, da bi kakšna poslanka preživela en mesec tako, kot ga preživimo cotarji, oziroma tako, kot smo ga do zdaj. Kaj šele bo, saj ni denarja za odpravnine! Mama me tolaži, da sem pametna in da bom že preživela. Hm, to ni dovolj. Plačati moram položnice, da bi si pa še kaj več privoščila, si ne upam niti pomisliti."

Kdo jih bo pa vzel v službo?

"Na tem koncu, v teh glupih Halozah ni nobenih možnosti za zaposlitev," trdi Majda Planinc, ki je bila 14 let zaposlena v Planiki v Majšperku. V tem času se je izučila za čevljarko, delala je tudi kot mojstrica šivilja. Pred enim letom so obrat zaprli. "Naj mi samo kdo reče, da je tu delo. Kidričevo Boxmark in pa privatniki, pri katerih veš, da te bodo vzeli le za tri mesece."

"Ko smo leta 1987 dobili Planiko, smo bili zelo srečni. Zaposlili so nas nekaj več kot 400 delavcev. Prepričani smo bili, da je to naš kruh, naša prihodnost, in si niti v sanjah nismo predstavljali, da bi lahko Planika kdaj propadla," še pove. Pred zaprtjem jih je bilo za stroji le še 120.

"Na koncu je bilo zelo kruto. Zadnjih 14 dni so tekle solze ..." se spominja. "Trinajstega junija ob pol treh so nam povedali, da se obrat zapira. Najprej so rekli, da je vse skupaj samo začasno, čez nekaj dni smo zvedeli, da ga bodo dokončno zaprli."

"Od vseh delavk - delavcev je bilo le deset - nas je bilo samo 46 zaposlenih za nedoločen čas. Sodelavkam, ki so bile sprejete za določen čas, so takoj prekinili delovno razmerje, teh 46 pa je bilo šest mesecev na čakanju, šest mesecev pa so imeli odpovedni rok."

Povprečna starost delavk je od 30 do 40 let, sedem jih je tik pred upokojitvijo. "Le kdo jih bo vzel v službo?" se sprašuje.

Majda Planinc se ne strinja z zguljeno trditvijo, da je delovna moč pri nas predraga. "Povprečna plača šivilje je 80.000 tolarjev, in to je dobra plača. Naše šivilje so dobivale le 70 odstotkov. Naj mi kdo reče, da je to predrago! Tudi dela je bilo dovolj, če ga le ne bi začeli izvažati v Bosno in Črno goro." Ne more verjeti, da je lahko proizvodnja v oddaljenih krajih cenejša glede na to, kako daleč je treba voziti material. Prepričana je, da se računica ne izide, če k temu prištejemo še dnevnice tehnologov, kontrolorjev, popravilo napak, saj so kljub vsemu v Sloveniji delavke precej bolj izkušene. To vprašanje je upravi večkrat postavila, odgovora ni dobila nikoli.

Ko po 36 letih dela nimaš več svojega denarja

Kot trdijo strokovnjaki v Poročilu o človekovem razvoju Slovenije 2002/2003, je Slovenija z izdatki, ki jih nameni za socialno varnost, zelo blizu evropskega povprečja. Po podatkih za leto 2000 namenja za socialno varnost le 0,7 odstotne točke manj sredstev kot povprečna država evropske petnajsterice. Poglejmo, kaj to pomeni za družino Ravnikar iz Trbovelj.

Anton in Cvetka Ravnikar imata dva hendikepirana otroka, ki sta že dolgo polnoletna, vendar so jima zaradi bolezni do smrti dodelili skrbništvo staršev. Cvetka prejema 78.000 tolarjev pokojnine. Do leta 1991 se je vozila na delo v steklarno Hrastnik, potem so ji dokupili nekaj let in jo upokojili tudi zato, ker je delovni invalid. Zadnjih pet let je njeno delo potekalo v štirih izmenah.

Anton je dobil odpoved 20. septembra 2001. Osemindvajset let je bil zaposlen v trboveljski Mehaniki.

"Tovarno smo gradili z lastnimi sredstvi, brez kreditov, kupovali smo stroje, kupovali smo garsonjere na morju ... V rokah imam odločbo za odpravnino, ki znaša 1,5 milijona, denar moram iztožiti. Leto in pol sem dobival nadomestilo od zavoda za zaposlovanje, in sicer tri mesece 70 odstotkov plače, druge mesece 50 odstotkov, kar je zneslo 55.000 tolarjev na mesec," pojasni. "Zdaj sem zavarovan po ženi, zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojnino, socialna podpora mi ne pripada. Na zavodu naju obravnavajo, kot da živiva sama, za dva pa ima žena preveliko pokojnino. Žalostno je, da pri 56 letih nimaš svojega dohodka," doda.

Anton Ravnikar je prepričan, da je prestar, da bi ga kdorkoli še vzel v službo: "Do 30. leta še imaš možnost, potem ne več."

Nekoč sem naletela na priročnik, ki je izšel v 30. letih prejšnjega stoletja Življenje se začne pri štiridesetih. Vsebine se ne spomnim, mogoče knjige sploh nisem prelistala, saj se mi je zdel dovolj spodbuden že naslov. Vse sogovornice, ki so 'sredi najlepših let' ostale na cesti, so prepričane, da so prestare, da bi se lahko prepustile upanju na novo zaposlitev. Najstarejša ima 45 let! O svoji usodi so bolj ali manj vse zelo težko spregovorile. Večinoma so želele ostati neimenovane.