Triumf represije

Tistega veselega torka je direktor policije lebdel. In bil je tako samozavesten, da je - oprostite izrazu, a boljšega slovenščina ne premore - napizdeval vse po vrsti. Medije, politike, izvršno in zakonodajno vejo oblasti ter odvetnike. "Vi veste, da ste novinarji pisali in poročali o tem, kot da je celotna koroška policija nesposobna, podkupljena, povezana z nekaterimi naročniki," je prvi mož policije navijal ušesa celotnemu medijskemu cehu.

In potem je za uhlje zgrabil politike: "Tudi nekateri politiki so predvsem to jemali za svojo priložnost promocije," je žugal. Politiki bi morali, tako direktor, "utrjevati zaupanje v policijo". Kdo od politikov vam je nagajal, je zanimalo novinarski dvojec, ki je krmaril skozi nemirne vode TV Dnevnika. "To pa sami analizirajte, kateri so bili najbolj glasni," je odgovoril prvi policist.

Potem je po smrčku kresnil izvršno oblast. "Razne usmeritve, ki smo jih dobivali za delo policije, niso pripomogle k boljšemu razpoloženju v policiji," je frcnil, podton pa so razumeli le bolje obveščeni.

In na koncu je prišel na vrsto še odvetnik: "Žalostno (...) je, da se nekateri postopki selijo na ulice in nekateri odvetniki, ki so imeli v primeru koprskega podžupana drugačno mnenje, v primeru župana pa spet drugačno, to izkoriščajo..." Ko ga je novinar vprašal, ali misli na odvetnika Starmana, je policist odgovoril, kot da za Starmana skorajda še ni slišal: "Mislim, da je to ta."

Postavimo tale dobrih 660 besed dolgi rafal, ki ga je predstojnik policije nažgal v TV Dnevniku, pod mikroskop. OK, to, da šef policije napizdeva medije, je stvar politične folklore, ki se je v teh krajih zaredila pred desetletji. Če šef policije ne bi renčal na medije, bi bil to znak, da je z mediji nekaj narobe.

Kaj pa politiki? Kdo je bil tisti, ki naj bi si s tem, ko je bil najbolj glasen, celo zadevo izrabljal za lastno promocijo? Empirično preverljivo dejstvo je, da je o zadevi Petek daleč največ govoril Mirko Zamernik, predsednik parlamentarne preiskovalne komisije. Vendar Zamerniku v opisu del in nalog piše, da se mora ukvarjati z zadevo Petek. In dodatek k osnovni poslanski plači dobi ravno zato, ker vodi preiskovalno komisijo, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj je bilo v zadevi Petek z učinkovitostjo policije in tožilstva. Sklep, da se mora politik Zamernik ukvarjati z zadevo Petek, je sprejel parlament. Če se poslanec Zamernik ne bi ukvarjal z zadevo Petek, bi kršil odlok, ki je bil objavljen v Uradnem listu. To bi bil hud prekršek. Torej policist poslancu očita ravnanje, ki je edino dopustno?

Vendar Zamernik ni edini politik, ki jih je tistega veselega torka dobil po nosu. Prvi mož policije se je obregnil ob "razne usmeritve", ki jih je dobivala policija in ki "niso pripomogle k boljšemu razpoloženju". Kdo je dajal policiji "razne usmeritve"? Usmeritve - tudi o zadevi Petek - je policiji dajal notranji minister Rado Bohinc. To, da notranji minister policiji daje usmeritve, določa zakon. Zakon o policiji pravi, da ministrstvo za notranje zadeve "določa razvojne, organizacijske, kadrovske in druge temeljne usmeritve za delo policije." Hkrati ministrstvo ta notranje zadeve "usmerja in nadzoruje izvajanje nalog policije". Kaj je smisel zakonske določbe, ki pravi, da ministrstvo usmerja policijo? Za kratkim načelom, da minister kot civilna oseba usmerja poslovanje policije, organizacije, v kateri službujejo uniformirani in oboroženi uslužbenci z znatno količino zakonskih pooblastil, se skrivajo dolga poglavja iz učbenikov politične filozofije. Tako kot je francoski politiki Clemenceau izrekel, da je vojna veliko preresna reč, da bi jo zaupali vojakom, so policijska pooblastila veliko preresna reč, da bi jih zaupali policajem. Tako kot mora biti vojska pod civilnim nadzorom, mora biti pod civilnim nadzorom tudi policija. Gre za občutljivo ravnotežje. Če policija nima civilnega nadzornika in če si sama postavlja pravila in cilje, govorimo o policijski državi. Če civilni nadzornik ukazuje policiji in jo zlorablja za politične cilje, govorimo o političnih zlorabah policije. Načelo, da minister usmerja delo policije, po eni strani preprečuje, da bi se politik vmešaval v konkretne policijske odločitve. Pač, minister policaju ne more ukazovati, komu konkretno naj pod nos pomoli alkotest. Po drugi strani pa načelo, da minister usmerja policijo, onemogoča policijsko samovoljo. Če minister reče, da je prioriteta boj proti alkoholu v prometu ali boj proti korupciji, mora policija to navodilo upoštevati. Minister v zadevi Petek ne bi smel izdati ukaza, naj policija zgrabi osebo N.N., hkrati pa ima zakonito pooblastilo, da policiji naloži, naj določeno zadevo obravnavajo kot prioritetno. Če minister v najbolj odmevni zadevi ne bi izdal usmeritev, bi storil prekršek, saj je po zakonu dolžan usmerjati izvajanje nalog policije. Prvi mož policije se torej pritožuje, ker je minister storil tisto, kar mu nalaga Uradni list.

Direktor je na politiko naslovil še en očitek: morali bi "utrjevati zaupanje v policijo", a tega niso storili. Če prav razumemo, je bil očitek naslovljen na abstraktnega politika, ne na kakšno določeno osebo. Je naloga politikov res v tem, da utrjujejo zaupanje v policijo? Zakonodaja politikom ne nalaga dolžnosti, naj utrjujejo zaupanje v policijo. Ravno obratno bi lahko trdili. Ustava v tretjem členu govori o delitvi oblasti. To, da so veje oblasti druga do druge nekoliko skeptične, je bolj v skladu z ustavo kot domislica, da bi morala ena veja oblasti utrjevati zaupanje v drugo vejo oblasti. Na vsak način pa bi bilo v nasprotju z načelom delitve oblasti, če bi, denimo, zakonodajna veja pod preprogo pometala nesnago, ki jo naredi izvršna veja oblasti. Sklepamo lahko torej, da ustava delitvi oblasti na tri veje zapoveduje ravno zato, da bi ena veja oblasti nadzirala drugo vejo. Nadzor in utrjevanje zaupanja pa nista v najboljši rimi. Če bi, denimo, zakonodajna veja oblasti utrjevala zaupanje v izvršno vejo oblasti, hkrati pa bi obstajalo kar nekaj indicev, da izvršna veja ne posluje odlično, bi bilo takšno utrjevanje zaupanja v nasprotju z načelom, ki je natisnjeno na prvi strani ustave.

In odvetnik? Zakaj se je policist razžalostil zaradi ravnanja odvetnika? Policija je pridržala koprskega župana Popoviča, preiskovalni sodnik pa je odredil, da mora Popovič ostati v priporu. Ob odločitvi, da bo župan ostal v priporu, je obstajalo nekaj znakov, da ta ukrep morda ni nujno potreben. In kje je tu odvetnik Danijel Starman? V zadev Popovič je Starman zagovornik Slavka Ferčka, direktorja koprske Komunale, ki je bil pridržan krajši čas. Prvega policista pa je ravnanje odvetnika razžalostilo zato, ker je Danijel Starman ob koncu leta 2000 policiji posredoval dokument, ki naj bi govoril o domnevno spornem ravnanju tedanjega koprskega podžupana Branka Kodriča. Policija je potem Kodriča zgrabila in zdaj čakamo na sodni epilog. Leta 2000 je Starman s policijo sodeloval kot državljan. Prejšnji teden pa se je kot odvetnik udeležil zborovanja, na katerem je nekaj sto ljudi podprlo priprtega župana. Starman je želel javno opozoriti, da po njegovem prepričanju priporni razlog za župana Popoviča ni utemeljen. Hkrati je Starman na koprskih ulicah prebiral zanimivejše člene zakona o kazenskem postopku. To, da je Danijel Starman pompozen odvetnik, je znano. Vendar je spektakel včasih del odvetniškega poklica. Odvetnikova dolžnost je, da stori vse za svojega klienta. Če ima država, ko preganja kazniva dejanja, na voljo četo tožilcev, nekaj tisoč policistov z najrazličnejšimi pooblastili in denar iz državnega proračuna, ima osumljenec na drugi strani le odvetnika. In če država, ko preganja hipotetičnega osumljenca, uporabi prisluškovalne naprave, spektakularne aretacije in ukrep pripora, je naloga odvetnika, da tudi sam stori vse, da bi zavaroval ustavne pravice svojega klienta. In odvetnik Starman je pač sklenil, da bo ustavne pravice svojega klienta zavaroval tako, da bo javno govoril o sumu kršitve procesnih garancij. Spotoma pa bo občinstvo razsvetljeval s prebiranjem zakona o kazenskem postopku. Ker Starman ve, kako se pritegne pozornost, je na zborovanju pač nastopil odet v odvetniško togo. O estetskih dimenzijah Starmanovega početja lahko razpravljamo: morda se komu res ne zdi lepo, da nastopa odet v odvetniško togo. A tu ne gre za estetiko. Neizpodbitno je, da so odvetniki na svetu zato, da storijo vse za zaščito ustavnih pravic svojih klientov. Z javnim nastopom je odvetnik Starman storil zgolj to, da je opozoril na dejstva, ki kažejo na možne kršitve ustavnih pravic.

Predračun

Seštejmo, kaj nam je v TV nastopu povedal policijski šef. Kdo vse ga moti? Kaj vse ga moti? Motijo ga novinarji. Motijo ga parlamentarci, ki preiskujejo početje policije. Motijo ga politiki na splošno, ker namesto, da bi utrjevali zaupanje v policijo, sledijo ustavnemu načelu delitve oblasti. Moti ga minister, ker policiji določa usmeritve. Moti ga odvetnik, ker javno opozarja na odločitve, ki morda kršijo ustavne pravice njegovega klienta. A kot rečeno: odlok, da morajo parlamentarci ob zadevi Petek organom pregona pogledati v drobovje in ugotoviti, kaj vpliva na njihovo učinkovitost, je bil objavljen v Uradnem listu. Načelo o delitvi oblasti na tri veje je bilo objavljeno v Uradnem listu. Zakon o policiji je bil objavljen v uradnem listu. Zakon o odvetništvu pravi, da ima odvetnik "pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa". Ta zakon je bil, logično, objavljen v Uradnem listu. Policijski funkcionar se torej pritožuje, ker politik, poslanec, minister in odvetnik počno reči, ki so jim naložene z akti, objavljenimi v Uradnem listu.

In kaj bi se zgodilo, če politiki, poslanci, ministri in odvetniki ne bi spoštovali Uradnega lista? Kakšen družbeni in politični ideal nam je med nekaj minut trajajočim nastopom skiciral policijski direktor? Policija ne bi bila pod nadzorom parlamentarcev? Civilni minister naj ne bi usmerjal policije? Zato pa bi se politiki ukvarjali s tem, da bi krepili zaupanje do policije? In ko bi policaji osumljence privedli pred sodnike, se odvetniki ne bi borili za pravice svojih klientov? Mediji? Mediji kakopak ne bi motili idile. Verjamemo lahko, da bi se policija počutila imenitno. Vendar bi bila to družba policijske samovolje. Je bila torej vsota, napisana na predračunu, ki nam ga je izstavil direktor policije, ko je objavil novico, da so se napadalci na Mira Petka znašli za zapahi, primerna?

Rokodelci in naročniki

Predvsem pa: ob kakšni priložnosti je direktor generalne policijske uprave izstavil predračun, ki predpostavlja zmanjševanje parlamentarnega, civilnega, odvetniškega in medijskega nadzora nad policijo. Ko je onega veselega torka nastopil na javni televiziji, je govoril - kot navadno - tekoče, retorično spretno, brez zapletanja. Skoraj vsi stavki, ki jih je stresal v mikrofon, so imeli rep in glavo. Potem pa ga je voditelj Boštjan Anžin vprašal, ali so med aretiranimi tudi naročniki. Prvi policist je odgovoril dobesedno takole: "Po mojih podatkih so aretirani v primeru napada na novinarja Petka." Hm. Kaj naj bi to pomenilo? So aretirani tudi naročniki? Odlični govornik je nekaj zamomljal. "Po mojih podatkih so aretirani v primeru napada na novinarja Petka."

Če prav razumemo, je bil smisel dolgotrajne policijske preiskave v tem, da bi policija zbrala dokaze o naročnikih. Ko je tistega veselega torka ob 19.00 generalna državna tožilka Zdenka Cerar nastopala v informativni oddaji POP tv, je na vprašanje, ali so bili prijet izvajalci, napadalci ali naročniki, odgovorila: "Na to vprašanje vam ne bi odgovorila. 48 ur bo poteklo do takrat, ko bo dana ovadba in v njej bodo navedena imena in tudi izvršitvene oblike dejanj vsakega posameznika. Zagotavljam pa, da imamo osebe, ki so fizično izvršile napad." Dve uri kasneje je generalna državna tožilka na javni televiziji odgovorila tudi na vprašanje, ali so pridržani rokodelci ali naročniki: "Trenutno imamo prijete izvajalce."

Torek torej še ni bil dan za veliki triumf. V torek so bili pridržani rokodelci. Predračun, ki nam ga je ob tem izstavil Marko Pogorevc, pa je bil vendarle vrtoglavo visok.