Zgodba družine Marčeta

Družina Marčeta se je v Slovenijo priselila iz Bosne pred več kot tridesetimi leti. Danes triindvajsetletni Slobodan in njegov šestnajstletni mlajši brat Daniel sta rojena v Sloveniji. Leta 1991 oče in mati nista zaprosila za slovensko državljanstvo. Oče je bil proti, mati za, vendar je obveljala očetova. Leta 1993 jih je oče zapustil in odšel v Bosno, kjer je v vojni izgubil tri brate. Mati je izgubila delo že leta 1991 ob stečaju podjetja, v katerem je delala šestnajst let, in družina je zato ostala brez dohodkov. Ko je bila v začetku leta 1992 vsa družina nezakonito izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, so se vsi skupaj znašli v nevzdržnem položaju. Uslužbenka na občini je mami Staki, ko je tja odšla po nekih opravkih, enostavno vzela osebno izkaznico, prečrtala naslov stalnega prebivališča in ji razložila, da "tukaj nima več kaj iskati". Nato so ji odvzeli še otroški dodatek. Na zavodu za zaposlovanje so ji rekli, da se zaradi izgube stalnega prebivališča ne more prijaviti kot nezaposlena. Iz istega razloga so na centru za socialno delo zavrnili prošnjo za socialno podporo, ki bi ji sicer zakonito pripadala. Tu in tam so jim s kakšnim paketom hrane pomagali le pri Rdečem križu. Tudi materin pogovor s tedanjim varuhom človekovih pravic Ivanom Bizjakom je bil zaman.

Za družino so se ob slovenski osamosvojitvi začele komaj predstavljive težave. Mati samohranilka je z dvema otrokoma, takrat starima trinajst in šest let, ostala sama v občinskem stanovanju, dobesedno brez kakršnihkoli sredstev za preživljanje in celo brez bližnjih sorodnikov, ki bi jim lahko pomagali. Pomagati jim ni mogel niti nihče iz tujine. Stanovanja, v katerem so živeli, niso mogli odkupiti, zato so morali plačevati še najemnino. V Bosno, od koder se je mati izselila pred tremi desetletji, se družina kljub nemogočim razmeram, v katerih je živela, ni želela vrniti, poleg tega to niti ni bilo mogoče, ker je tam tedaj divjala vojna.

Slobodan se teh časov spominja po vsesplošnem pomanjkanju. "Bili so časi, ko nismo imeli niti za hrano, kje šele za plačilo položnic. Pogosto so prihajali tudi policisti in zahtevali od nas dokumente. Spomnim se, kako so prišli enkrat ob pol osmih zjutraj, ko sem moral v šolo. Rekli so, da moramo vsi skupaj iz stanovanja in da nas lahko takoj odpeljejo na hrvaško mejo. Zahtevali so, naj v enem tednu spakiramo, in zagrozili, da bodo prišli znova," o teh časih pripoveduje Slobodan. Mati se je tedaj kljub strahu pred izselitvijo odpravila na policijsko postajo in se pritožila komandirju postaje v Škofji Loki. Ta ji je pojasnil, da o izselitvi ne ve nič in da bo policija, glede na to, da sta otroka rojena v Sloveniji in hodita v tukajšnje šole, počakala, dokler ne bo to vprašanje rešeno v zakonih. Kljub temu so se neprijetna srečanja s policisti nadaljevala. Enkrat so policisti ustavili avto, ki ga je vozila Slobodanova prijateljica, vendar jih je tudi takrat zanimalo le to, ali ima Slobodan državljanstvo. Po grožnjah z deportacijo jih je zadovoljil šele Slobodanov odgovor, da je že oddal prošnjo za državljanstvo in da ima zato pravico do bivanja v Sloveniji.

Veliko huje je bilo to, da je mati takrat hudo zbolela. V hiši so komaj zbrali toliko denarja, da so jo odpeljali k zdravniku. Zdravnica, ki jo je pregledala, je odredila, da mora takoj v bolnišnico v Ljubljano, saj sicer ne bo preživela. Vendar otroka matere nista mogla odpeljati v bolnišnico, ker nista imela denarja, da bi ji plačala zdravljenje. Mati je brez nujne zdravniške pomoči v postelji preležala več kot dva meseca. "V vsem tem času ni jedla in pila skoraj ničesar. Nekaj vode, kakšen jogurt na silo in hrano, ki ji jo je predpisala zdravnica. Ko jo je zdravnica čez dva meseca znova videla na pregledu, ni mogla skriti presenečenja. Rekla ji je, da takšnega primera še ni imela in da je bila prepričana, da ne bo preživela," se spominja Slobodan Marčeta. Tudi ko je mati kasneje padla in si zlomila kolk, je zaradi tega, ker ji je država nezakonito ukinila zdravstveno zavarovanje, ostala brez strokovne zdravniške pomoči.

V vsem tem času so na naslov družine Marčeta prihajale položnice, tožbe za stanarino in za plačilo "prispevka" za RTV. Zmeraj znova so prihajali tudi rubežniki, vendar so odhajali praznih rok, saj se iz hiše ni dalo nič odnesti. Mati je medtem opravljala nekaj del v domačem bloku in vse bolj je za družino kljub šolskim obveznostim s priložnostnim delom skrbel še ne polnoletni Slobodan. Slobodan je takrat končal srednjo strojno šolo v Škofji Loki. Vodstvo šole mu zaradi dobrega uspeha ni zaračunalo šolnine, ki bi jo moral plačati, saj sicer ne bi mogel nadaljevati šolanja. Po uspešno končani srednji šoli se je vpisal na fakulteto za organizacijske vede. Takoj po vpisu ga je vsak semester šolanja stal 100.000 tolarjev. Prislužiti si jih je moral z delom prek študentskega servisa, zaradi neurejenega statusa pa ni mogel zaprositi niti za štipendijo. Kljub temu je uspešno končal šolanje. Zaposlil se je že, ko je bil še absolvent. Položaj družine se je nekoliko uredil šele leta 1999, ko je Slobodan dobil državljanstvo, materi in bratu pa so istega leta končno vendarle vrnili status stalnih prebivalcev Slovenije, ki je bil vsej družini nezakonito odvzet leta 1992. Danes je zadovoljen s svojim delom, vendar ne more pozabiti vsega, kar je družina preživela. Prepričan je, da bi država morala popraviti storjeno krivico. "Živeli smo kot tisti ubogi Kurdi, ki jih ujamejo na mejah. No, ti dobijo vsaj hrano in pravico do zatočišča, mi pa nismo imeli ničesar. Poznamo številne družine, ki so jih zaradi tega enostavno izselili, odpeljali na hrvaško mejo. Tisti, ki so izvajali to politiko, danes pravijo, da niso krivi, vendar to ni res, to trdijo samo zato, ker jih je strah posledic. Sedaj na ministrstvu za notranje zadeve znova zavlačujejo izvajanje odločbe ustavnega sodišča. Trdili so, da nam bodo odločbe o vpisu v register stalnega prebivalstva poslali po parlamentarnih počitnicah, zgodilo pa se ni nič. Sedaj pripravljajo še referendum o tem. Denarja za popravo nam storjenih krivic menda ni, za referendum, s katerim hočejo preprečiti izvajanje odločbe ustavnega sodišča, ga je očitno dovolj. Kljub temu pa tega, kar se nam je zgodilo, ni mogoče pozabiti. Ne samo zaradi nas, ampak zato, ker bi se kaj podobnega lahko ponovilo še komu," je prepričan Slobodan Marčeta.