Pri Pogorevčevi kapeli

Vršilec dolžnosti šefa slovenske policije Marko Pogorevc svoje naklonjenosti cerkvi ni nikoli zares skrival. Že pred nekaj leti, ko je opravljal medijsko bistveno manj izpostavljeno funkcijo direktorja tacenske policijske šole, se je rad pohvalil, da je njegova institucija edina izobraževalna ustanova, ki je s cerkvijo v dobrih odnosih. Ko je kasneje prevzel funkcijo prvega slovenskega policista, je nekaj maš obiskal v slavnostni uniformi in sprožil žolčne prepire o ločenosti cerkve od države. Seveda njegova dejanja niso bila neopažena, Marko Pogorevc si je hitro prislužil sicer posredno, a vseeno dovolj eksplicitno pohvalo nadškofa Franca Rodeta. Tako je slovenski metropolit v intervjuju za POP TV povedal, da je v demokratičnih in pravnih državah sicer popolnoma nepomembno, kdo je direktor policije, a da je Marko Pogorevc "korekten in ne dela nobene diskriminacije med vernimi in nevernimi. Je tam, kjer mora biti, kjer je njegova dolžnosti in njegova pravica, in mislim, da če pride kdo drug na njegovo mesto, če bo človek demokracije in prava, bo tako delal kot Marko Pogorevc." Ljubezen je obojestranska, Pogorevc je Rodetu v podobnem intervjuju vrnil, da med ljudmi ne vlada nezaupanje v policijo, lahko pa gre za nezaupanje v pravno državo. "Gre konec koncev tudi za stanje duha, ki smo ga slišali in ki smo mu priča, in tudi civilna družba, tudi ljubljanski nadškof je opozarjal na to, pa se norčujemo iz takšnih pripomb oziroma opozoril." Obojestranska naklonjenost med prvim možem RKC na Slovenskem in prvim slovenskim policistom ima globoke korenine. Mladi Pogorevc in malo starejši Rode sta sodelovala pri organizaciji papeževa obiska pri nas, prvi policist pa je bil najmanj enkrat na zasebni avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. V Vatikanu Pogorevc pozna tudi Štefana Faleža, prvega pooblaščenega predstavnika Slovenije pri Svetem sedežu in starosto slovenske diplomacije, ki naj bi bil eden izmed najbližjih papeževih svetovalcev. Kakorkoli, versko prepričanje šefa policije je seveda njegova osebna stvar, lahko veruje v kakršnegakoli ali pa tudi v nobenega boga, ni pa nepomembno, če šef policije svojo funkcijo in prijateljske vezi izkorišča za doseganje političnih ciljev, ali nasprotno, če se verska skupnost nasloni na njegovo moč in vpliv. Čeprav je tukaj odnos seveda vzajemen. Kadar je šef policije le vernik, je samo navaden, simpatičen človek, ki recimo pomaga pri gradnji kapelice na Uskovnici ali obišče svojega starega prijatelja patra frančiškana Cirila Božiča v daljni Avstraliji.

Prekrasen dan

In takšen navaden, simpatičen državljan brez uniforme je bil minulo soboto, v letu, ko je župnija Sodražica praznovala 250. rojstni dan. Pred počitniško hišico ženine družine se je zbralo kup ljudi, ki so prišli na posvetitev kapele, takšne male simpatične kapelice s kipom sv. Gregorja, z barvnimi stekli in leseno streho, krito z bohinjskimi skodlami. Sobota je bila lepa, zjutraj so se v okolici Turjaka sicer še vlekle megle, a ob enajstih, ko se je posvetitev kapele začela, je na pobočja v okolici Ribnice že sijalo sonce. Marko Pogorevc je bil dobre volje, oblečen v džins je pozdravljal sorodnike in znance in nič ni bilo videti, da ga skrbi petkov nočni pripetljaj v Hrastniku, ko so se njegovi fantje lotili sina trboveljskega župana Baroviča. V Zamostecu, majceni vasi, ki leži le nekaj metrov pred Sodražico, je bilo na vaškem nogometnem igrišču parkiranih kar nekaj avtov. A ne preveč, morda kakšnih dvajset, pa tudi pod cesto in gospodarskim poslopjem jih ni bilo ravno sto. Posvetitev Pogorevčeve kapelice je bila pravzaprav oseben dogodek, prišli so širša in ožja družina, prijatelji, znanci, kakšni sosedje, ki so kukali izza ceste, in nihče drug. Kljub vsemu je bila sobota v Zamostecu nekaj posebnega, na posvetitev se je namreč pripeljal nadškof Rode in ne zgodi se ravno vsak dan, da slovenski metropolit blagoslovi kapelico prvega policista. Pravzaprav se ne zgodi vsak dan niti to, da nadškof sodeluje pri posvetitvi kapelice ali kakšnega drugega verskega objekta. Francu Rodetu se je blagoslov Pogorevčeve kapelice zdel očitno dovolj pomemben, da se je odpravil v Zamostec k svojemu policijskemu prijatelju. Malo pred enajsto je bilo na Pogorevčevem travniku kakšnih 150 ljudi, pod gospodarskim poslopjem so vabile mize in otroci so se razposajeno preganjali naokoli. Pogorevčeva kapela, pravzaprav kapela, ki jo je dala sezidati njegova žena, je votivna. Sezidana je v zahvalo, tako kot podobne zahvalne kapelice, znamenja, cerkve, križi in drugi opomniki božje volje, ki jih je v Sloveniji še veliko. Pravi razlog za postavitev kapele je torej pobožna hvaležnost. Sredi avgusta je namreč v Kanadi pristalo letalo, na krovu katerega je bila tudi mati Pogorevčeve žene. Nekaj minut po pristanku je pol severnoameriške celine doživelo električni mrk in telefonskega klica o varnem pristanku v Slovenijo ni bilo. Ko se je Bush potrudil in hitro razglasil, da za temo ni kriv teroristični napad, v Evropi marsikdo ni verjel njegovim besedam. Tako je bilo tudi pri Pogorevčevih. Zato se je žena prvega policista zaobljubila, da bo, če se mati varno vrne z one strani luže, v zahvalo postavila kapelico. Takšno lepo kapelico, posvečeno sv. Gregorju, ki je v okolici Sodražice zelo priljubljen svetnik in ki so ga na pomoč večkrat uspešno poklicali tudi drugi Pogorevčevi sorodniki. Sv. Gregor je pomagal, mati se je vrnila iz Kanade in v dobrem mesecu je na travniku ob hiši zrasla kapelica. Metropolit je prišel točno, odet v nadškofovsko opravo, s škrlatom na glavi in po rodetovsko ponosen je stopil med zbrane ljudi na travniku. Ljudje so hvaležno prisluhnili, najprej Pogorevčevi ženi, ki je povedala zgodbo o nastanku kapelice, potem gruči ubranih vaških pevcev in pevk z milim repertoarjem pobožnih pesmi in nazadnje še Rodetu. Nadškof je bil židane volje. "Danes blagoslavljamo to novo kapelico. Po naši deželi je toliko znamenj in kapelic in vsako znamenje pričuje o veri, ki jo v svojem srcu nosijo hvaležni verniki, in govori o njihovem zaupanju v boga." Med kratkim obredom je bi resen, a ne preveč, vernikom pa je priporočil: "Prihajajmo semkaj k sv. Gregorju, mojstrsko je izdelan, in mogoče včasih pomolimo, prosimo za božjo pomoč in se tudi sami priporočimo bogu." Po molitvi in berilu je nadškof z vejico poškropil kapelico in svetnikov kip, pevski zbor pa je dodal še eno o Mariji in Jezusu. A nadškof kljub vsej strogosti in milobi, ki je v soju jesenskih žarkov žarela z njegovega obraza, ni bil prva zvezda obreda. Prehitel ga je razposajeni policistov sin. Eden izmed zaščitnih znakov sv. Gregorja je poleg knjige in škofovske palice tudi golob, včasih kot simbol Svetega duha ali kot simbol miru. Malemu Pogorevcu je pripadla čast, da je, sicer ne ravno bele golobice, ampak vseeno takšnega poskočnega in visokoletečega goloba vrgel v zrak, da je razširil krila in poletel nad dolino oznanjat ljubezen, harmonijo, božjo slavo in mir vsem ljudem na Zemlji. Za njim je v zrak poletel še eden. Marko Pogorevc je bil vseskozi malce zadržan, pri obredu in programu sicer ni sodeloval, je pa iz prve vrste ponosno in zadovoljno opazoval dogajanje pred kapelico. Podobno je bilo z njegovimi prijatelji, od tistih znanih obrazov, ki si s Pogorevcem delijo televizijske kadre, sta se pojavila le Andrej Anžič in Peter Jambrek.

Blagoslovitev se je končala hitro, brez resnično velikih besed, pač tako, kot takšnemu dogodku pristoji. Nadškof je, čeprav se mu je gotovo mudilo k naslednji obveznosti, popoldne ga je recimo v Kranju čakala maša ob 1700. obletnici smrti treh svetnikov, malce poklepetal z ljudmi, pohvalil mojstre pevce, stisnil nekaj rok in vseskozi govoril, kako lep dan je. "Poglejte," je rekel neki ženski in se ozrl po okoliških hribih, "a ni prekrasen in lep ta svet!" Potem se je počasi poslovil. A to seveda ne pomeni, da je bilo s tem zabave konec. Po obredu so se mize napolnile z dobrotami in s pijačo in začel se je čisto pravi žur. Gostje so gotovo "dolgo v noč peli", kakor je prej napovedala Pogorevčeva žena, in ne dvomimo, da je bilo tisto, kar je šinilo niz grla, okusno in slastno. Morda se je malo zapostavljeno čutila le nekaj metrov oddaljena stara kapelica, ki je noč prečula osamljena in tiha. Nadškof se je mimo nje peljal z avtom.