Ropovo obotavljanje

V Sloveniji je bil srečen dan, iz Bruslja je prišlo sklepno poročilo o pripravljenosti Slovenije za vstop v EU in premier Rop je na tiskovni konferenci povedal, kako je zadovoljen in kaj Slovenijo čaka v naslednjih mesecih. A novinarje je zanimalo nekaj drugega. Rop je vprašanja o kolegu Ruplu sicer pričakoval, a ne toliko in ne samo takšna. Ko so ga na tiskovni konferenci novinarji večkrat pozvali, naj se neha izmotavati in naj le pove, kaj si misli o aferi diplomatska akademija, kaj si misli o Ruplovih paranoičnih izjavah in kako razume njegov pogled na neodvisnost tožilstva, je premier le priznal, da so nekatere izjave ministra "nenavadne". Seveda je v eni sapi hitro dodal, da minister dela dobro, uspešno, celo odlično, da v naslednjih mesecih Slovenijo čaka nekaj pomembnih zunanjepolitičnih ciljev in da je ocena ministra odvisna od njegovega dela v vladi. Nato je, po eksplicitno zastavljenem vprašanju s stisnjenimi zobmi in mrkega pogleda le izjavil tisto, kar so novinarji pričakovali od premiera pokončnega formata. "Če bi bila proti Ruplu v zvezi z diplomatsko akademijo uvedena sodna preiskava, pričakujem, da se bo zunanji minister do tega opredelil, z njim pa bom opravil razgovor in sprejel odločitev." V nediplomatski govorici to pomeni, da premier v primeru uvedene preiskave od osamosvojitvenega ministra le pričakuje odstop. In da bi preiskovalni sodnik preiskoval ministra v odstopu. Izjava, ki je seveda pričakovana, pa čeprav se je za hip zdelo, da je vladno kadrovanje v rokah preiskovalnega sodnika in ne ministrskega predsednika. Zgodba o diplomatski akademiji tako ni razkrila le Ruplove samovšečnosti, njegovega poistovetenja z državo, njeno zlato preteklostjo in še bolj zlato prihodnostjo, ampak tudi premierove neodločnost. Po eni strani je Rop ministra namreč hvalil, po drugi pa mu je žugal s političnim slovesom. Tudi če je diplomatska akademija po premierovem mnenju premajhen ali celo prenapihnjen greh prvega izmed osamosvojiteljev, pa je Ruplovo razumevanje ločitve oblasti in obtoževanje temnih sil preteklosti, ki naj bi vplivale na delo vlade, takšno, da bi si minister Rupel samo zaradi takšnih izjav zaslužil vsaj resen opomin ministrskega predsednika. Če vlado na takšen način opsujejo opozicijske stranke, je to seveda razumljivo, celo del slovenske politične kulture, če pa se nanjo spravi "vlada v vladi proti vladi", pa to spominja na čase težavne koalicije in ljudskega podpredsednika.

Seveda je Ropovo izmotavanje opazil tudi Janez Janša, opozicijski politik, ki ni ravno goreč kritik zunanjega ministra. Ravno nasprotno, zaradi diplomatske akademije je obtožil vladajočo stranko, da v njej divjajo frakcijski boji in da lahko notranji viharji škodujejo ugledu Slovenije. Pravzaprav se je postavil na Ruplovo stran: "Žal gre tu za spopad glede funkcije, ki predstavlja državo tudi navzven, zato je še toliko bolj občutljiva." Janši se zdijo napadi na Rupla, tako kot se zdijo tudi zunanjemu ministru, nevarni za državo. "Vidi se, da je v LDS tudi zelo močna frakcija, ki brani zelo specifičen liberalni interes Fakultete za družbene vede, tako da oni pravzaprav predstavljajo neko stranko v stranki, in gre tudi za to, da se s temi spopadi ustvari situacija, kakršne ni v nobeni primerljivi evropski državi. V tem trenutku ni v Evropi nobenega primera, kjer bi bil katerikoli minister v kazenski preiskavi in kjer bi se vlada s tem okoristila in kjer bi tudi njegova stranka dajala dvomljive izjave." Dejstvo, da naj v Evropi ne bi bilo nobenega ministra, proti kateremu je uvedena kazenska preiskava, je v Ruplovem primeru nepomembno. Minister je še zmeraj v predkazenskem postopku, drži pa, da množica evropskih ministrskih kolegov odstopa tako pred kot tudi med postopkom, pa še to ne zmeraj. V sosednji Italiji se s sodiščem sooča celo premier, a še zmeraj vodi vlado in s svojimi uredbami poskuša vplivati na sodni proces. Kdaj in kako naj bi minister odstopil, ni toliko stvar upravičenosti suma ali teže kaznivega dejanja, ampak politične kulture. A Janša je imel v zagovarjanju Rupla nekaj tudi prav, ministrova stranka bi se morala odločneje opredeliti do pisanj in dejanj svojega člana. Če ne drugače, bi lahko Ropa zaskrbelo, zakaj se eden izmed njegovih najpomembnejših ministrov odkrito spogleduje z opozicijo. V parlamentarni demokraciji ni ravno navadno, da ministra, ki je zašel v predkazenski postopek zaradi zlorabe pooblastil, brani opozicija, njegov premier pa mu zadržano žuga. V prijateljstvu med Janšo in Ruplom pa je zanimiva in verjetno le slučajna še ena malenkost: predsednik njunega odbora za Nato, ki je bil ustanovljen med referendumsko vročico, je bil Miha Pogačnik, pravnik, ki se je zavzemal tudi za ustanovitev sporne diplomatske akademije. In če že omenjamo Nato, preiskava proti Ruplu naj bi bila po Janševem prepričanju povezana tudi z Ruplovim zavzemanjem za članstvo v Natu.

V LDS so Janševe navedbe o frakcijskih bojih seveda zanikali. Po mnenju Gregorja Golobiča naj bi bile Janševe obtožbe neresne, rezultat uspehov, ki jih (tudi na zunanjepolitičnem področju) dosega slovenska vlada. LDS naj bi bila enotna kot še nikoli. Kako je stranka zares enotna, pa se bo pokazalo na ponedeljkovem sestanku njenega sveta. V predlaganem dnevnem redu sicer ni vprašanj o morebitni Ruplovi politični odgovornosti, zato pa se lahko zunanji minister sam odloči, da bo stranko pozval, naj razmisli o njegovi usodi.

Po nekaterih predvidevanjih bo preiskovalni sodnik ministra Rupla zaslišal v začetku decembra.