Osamljenost v času okupacije

Ameriški general Peter Pace, drugi mož najmočnejše vojske na svetu, je hodil po prostrani ploščadi novomeške vojašnice in si zelo resnobno ogledoval razstavljene eksponate. Bilo je tik pred 1. novembrom, vse je bilo sivo, namestnik načelnika združenega poveljstva ameriške vojske pa si je ogledoval minomet, transportno vozilo valuk, ki je plod znanja slovenskih mojstrov, transportno vozilo humvee, ki je zraslo na ameriških tleh, Zodiakov čoln, opremljen z vesli in 40-konjskim motorjem, sredi ploščadi pa so inženirci sestavljali pontonski most. General je pozorno opazoval, ali bo vojakom, opremljenim z oranžnimi čeladami, uspelo premostiti namišljeno reko. Potem je general stopil še za govorniški pult, kljub zoprno hladnemu vremenu je spregovoril nekaj toplih besed o gostoljubnosti, izredni pripravljenosti in veselju, ki ga navdaja, ker se bomo kmalu srečali v Natu. Kaj pa Irak, gospod general? "Kako vidite vlogo slovenske vojske v Iraku?" nas je zanimalo.

Kot da bi general izpustil nekakšen khm. "Khm. To je pa totalno vaša suverena odločitev," je odgovoril in dodal, da v koalicijskih silah sodelujejo vojaki 46 držav, to koalicijsko sodelovanje pa je namenjeno predvsem iraškemu ljudstvo. Iraškemu ljudstvu je namreč treba poslati sporočilo, da z njimi držijo tudi druga ljudstva tega sveta, je ogovoril. "Sicer je pa to suverena odločitev slovenske vlade," je ponovil.

Ko je general Pace govoril pod streho platnenega šotora, se je zdelo, da drugi mož ameriške vojske energije res ni trošil za to, da bi slovenske sogovornike prepričeval, naj tudi slovenske enote odkorakajo proti Iraku. Štiri metre dolg gumijast čoln, ki so mu ga tik pred tem razkazali, bi bil ob forsiranju Tigrisa najbrž preveč ranljiv. In zdelo se je, da je pontonski most bolj alpske sorte; z njim lahko inženirci elegantno premostijo alpske reke, Evfrat pa bi bil preširok zalogaj.

Pred slabim letom dni, novembra 2002, ko so se članice in kandidatke za članstvo v Natu zbrale v Pragi, je bila na meniju drugačna porcija. Tedaj je slovenska diplomacija pristopila k papirju, ki je govoril o pripravljenosti za sodelovanje v mednarodni koaliciji, ki bo Irak prisilila k razorožitvi. Februarja je slovenska diplomacija ponovila pripravljenost za sodelovanje v mednarodni razoroževalni koaliciji. Potem, ko so ameriške oblasti sklenile državam, ki izražajo pripravljenost za sodelovanje v koaliciji, prispevati nekaj milijonov USD pomoči, slovenske oblasti javno niso kazale navdušenja, da bi slovenski vojaki silili iraške, naj odvržejo orožje za množično uničevanje. Ker je bila Slovenija tik pred referendumom o vstopu v Nato, hkrati pa je čakala, da odločitev o širitvi Nata potrdi tudi ameriška zakonodajna oblast, je spomladi slovenska politika čivkajoče nakazovala, da je prišlo pri obljubi o slovenskem sodelovanju v mednarodni koaliciji, ki bo s silo razorožila Sadama, do manjšega nesporazuma. V kakšni mednarodni koaliciji, ki bi se ukvarjala z Irakom, bi sicer sodelovali, vendar naj bi bila ta vsaj simbolično vodena iz New Yorka, torej iz sedeža Združenih narodov, ne pa iz Washingtona.

Pred dobrim tednom dni je vlada sprejela sklep, ki do neke mere ustreza obljubi, da bomo sodelovali v nekakšni mednarodni koaliciji, hkrati pa naj bi bilo to sodelovanje pokrito s čepicami Združenih narodov: slovenski policijski inštruktorji bodo svoje znanje, ki so ga v preteklosti že prenesli na policiste Kosova, BiH in Vzhodnega Timorja, prenesli na bodoče iraške policiste. Slovenska policija naj bi v Jordanijo, kjer bodo potekali treningi iraških policistov, na začetku leta 2004 poslala pet inštruktorjev, njihov mandat pa naj bi trajal leto dni. Hkrati bo slovenska vlada petim iraških podjetnikom omogočila šolanje na Mednarodnem centru za promocijo podjetništva, kjer izvajajo program MBA.

Je s tem sodelovanje slovenske države v naporih mednarodne skupnosti, da razoroži Sadamov režim, končano? Ne povsem. Nevladna organizacija Slovenska filantropija, ki obstaja od leta 1992 in se ukvarja predvsem s vzpodbujanjem prostovoljstva, je v zadnjem desetletju na območju nekdanje SFRJ z organizacijo psihosocialne pomoči zlasti otrokom opravila ogromno delo. Dejavnosti, ki jo je Slovenska filantropija izvajala na območju nekdanje SFRJ, bodo deležni tudi iraški otroci. Projekt psihosocialne pomoči otrokom bo tekel v okviru Ustanove Skupaj. Ustanova Skupaj, ki sta jo ob Slovenski filantropiji ustanovili še slovenska vlada in mestna občina Ljubljana, denar pa je prispevala tudi avstrijska vlada, se bo tako na nek način pridružila ITF, mednarodni fundaciji, ki jo je ustanovila vlada, ukvarja pa se z razminiranjem in pomočjo žrtvam min. Tudi Ustanova Skupaj ne bo dirjala po Iraku in razoroževala iraških nosilcev orožja za množično uničevanje, pač pa bo pomagala otrokom.

Zdi se torej, da se je slovenska vlada za zdaj izmotala iz zadrege, ki jo je povzročila pred letom dni izrečena obljuba o sodelovanju v mednarodni protisadamovski koaliciji.

Morda se je slovenska oblast iz male zadrege izmotala tudi zato, ker se je medtem v mnogo večji zadregi znaša ameriška oblast: orožja za množično uničevanje, zaradi katerega je tudi slovenska diplomacija izrazila pripravljenost za sodelovanje v mednarodni koaliciji, ni nikjer.

Ko je visoki gost iz združenega poveljstva ameriške vojske gostoval med dolenjskimi grički, pri navajanju razlogov, zakaj je sodelovanje v mednarodni koaliciji nekaj dobrega, ni bil najbolj natančen. Za Američane sodelovanje drugih držav ni pomembno zato, da bi iraško ljudstvo izvedelo, kako Iračane podpirajo tudi druga ljudstva planeta. Sodelovanje drugih držav je pomembno zato, da osamljenosti ne bi čutila ameriške čete. Okupator se počuti prijetneje, če ni osamljen.