Zgodba Irfana Beširevića

Irfan se je skupaj z družino v Slovenijo priselil že leta 1960 in tukaj živi od svojega tretjega leta. "V Slovenijo so me prinesli še kot dojenčka, zato tudi nikoli nisem želel bosanskega potnega lista. Tukaj sem se šolal, si tukaj ustvaril družino, starše pa imam pokopane na Žalah. Oče je pokojni že triindvajset let, mati osemnajst," pripoveduje Beširević.

Njegova sestra je bila rojena v Pivki, sam pa se je po šolanju v Sloveniji zaposlil kot natakar. Imel je dobro plačo, ustvaril si je družino in živel srečno življenje. V času osamosvojitve je delal v Portorožu, v hotelu Palace. Vse se je spremenilo 31. 12. 1990, ko je bil ne po svoji krivdi poškodovan v hudi prometni nesreči. Zaradi nje je oslepel na eno oko, kljub številnim operacijam ima še danes vijake in ploščice v kolkih in številne resne zdravstvene posledice. Še večje težave so se zanj začele, ko je po osamosvojitvi Slovenije z ljubljanske upravne enote, torej z "Mačkove", dobil na prvi pogled povsem navaden poziv, naj se tam zglasi "zaradi urejanja državljanstva".

Na upravni enoti so ga vprašali, ali bo zaprosil za državljanstvo. Irfan je odgovoril, da seveda bo, da pa doslej prošnje osebno ni mogel oddati, ker je bil ves čas v bolnišnici in na okrevanju. Uradniki so zahtevali njegovo osebno izkaznico. Irfan jim je izročil osebno izkaznico, ki je bila izdana nekaj mesecev prej, 29. aprila 1991. Na drugi strani okenca so mu jo takoj vzeli, jo uničili in zgroženemu Irfanu povedali, da je od tega trenutka "izbrisan" iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Od njega so hkrati zahtevali, naj iz Bosne in Hercegovine, kjer ni nikoli živel, prinese potrdila, s katerimi bi lahko urejal status tujca. Tudi potrdilo o nekaznovanju, čeprav v Bosni nikoli sploh ni živel in bi bilo veliko razumljiveje, če bi mu takšno potrdilo izdali kar v Ljubljani, kjer je dejansko ves čas prebival.

Po izbrisu so se začeli zapleti v družini. Irfan je izgubil službo, zdravstveno in socialno zavarovanje. Z izgubo prebivališča je izgubil tudi pravico do socialne pomoči. "Šest let sem spal po parkih, po kleteh in zapuščenih avtomobilih. Tudi za kruh nisem imel. Še sreča, da so mi pomagali dobri ljudje. Spoznal sem gospoda Vida Milivojša, ki mi je zastonj dal streho nad glavo in hrano. Začele so se tudi zdravstvene težave. Na rokah in nogah imam odprte ulkuse, ki se ne zacelijo, in imam hude bolečine, zaradi katerih pogosto ne morem niti iz postelje," pojasnjuje Irfan, ki je svoje neznosno ilegalno življenje je pred organi pregona uspešno skrival deset let. Tudi zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ mu ni bil v nobeno pomoč. Irfan je vse življenje preživel v Sloveniji, v Bosni in Hercegovini nima bližnjih sorodnikov in zato nikoli ni želel pridobiti bosanskega potnega lista.

Irfan bi bil verjetno še danes ilegalec, če ga lani ne bi odkrili policisti. Maja lani so ga policisti aretirali in zaradi neurejenih dokumentov odpeljali na sodišče. To je bil njegov edini takšen stik s policijo dotlej. Sodnica je ugotovila, da Irfan Beširević ni storilec nobenih kaznivih dejanj, in ga je obsodila zgolj na denarno kazen zaradi neurejenih dokumentov. Vendar so ga policisti, čeprav je s pomočjo dobrotnikov plačal kazen, zaradi neurejenih dokumentov odpeljali na policijsko postajo Bežigrad, ga znova zaprli in nato premestili v Center za tujce za Bežigradom. "Danes si še tu, jutri pa greš v Sarajevo. Ti nisi naš," so mu rekli ob slovesu. Deportirali ga niso le zaradi posredovanja podjetnika Milivojša, ki je podpisal posebno izjavo, da bo Irfana vzdrževal in poskrbel za njegovo namestitev. Nato se je moral neprestano javljati v domu za tujce. V Sloveniji se ni mogel prosto gibati.

Februarja letos so ga znova obiskali policisti in zatrdili, da se je njegovo bivanje "izteklo" ter da ga bodo znova odpeljali v Center za tujce, tokrat v Postojno. Irfan je prosil, naj ga pustijo samo še na pregled k zdravniku. Pustili so ga, nato pa so se vrnili in drugim v prenočišču povedali, naj Irfanu sporočijo, da ga bodo čez teden dni odpeljali iz države, če si ne uredi papirjev.

Irfanu je pri vložitvi prošnje za državljanstvo pomagal Matevž Krivic. Zaradi sodelovanja v oddajah, ki so govorile o izbrisanih, tudi v hrvaški Latinici, je imel hude težave. "Poklicali so me nekateri člani družine, tudi sorodnik, ki je znana osebnost, me zmerjali in se mi dobesedno odpovedali, ker naj bi bil sramotil Slovenijo. Kljub temu sem še zmeraj prepričan, da za to, kar se mi je zgodilo, nisem kriv. Ko sem prinesel potrdila o tem, da sem bil v bolnišnicah, bi mi morali omogočiti, da oddam vlogo za državljanstvo. Borim se samo zato, da bi lahko znova živel tako, kot sem nekoč. Da bi lahko mirno šel po cesti in me ne bi bilo strah, da bo prišel mimo policist, da me bo preganjal in poslal nekam v tujino. Ne krivim države. Krivim pa politike, ki so omogočili ta izbris. In celo sedaj, ko sem že oddal prošnjo za državljanstvo, še zmeraj z nezaupanjem čakam, kaj se bo zgodilo. Odločba bi že morala biti napisana, kadarkoli pa vprašam, zmeraj trdijo, da bo izdana 'čez štirinajst dni'. Meni je medtem vsak dan huje," pripoveduje Irfan Beširević.