Zaslišanje ministra in padec akademije

V četrtek zjutraj je bil v Ljubljani tak turoben dan. Z meglo in običajno zimsko depresijo. Minister Rupel se je, obdan z dvema odvetnikoma, bližal sodni palači, v njej pa ga je čakala še ena odvetnica. Pred preiskovalnega sodnika je torej stopil z izdatno, skoraj grozečo odvetniško pomočjo. Kot kakšen O. J. Simpson. In to kljub temu, da je osumljeni minister o diplomatski akademiji govoril, da je zgodba enostavna, tako preprosta, da bi se lahko o njej tožilci odločili v nekaj urah, ne pa da so o ovadbi razmišljali pol leta. Rupla so pred preiskovalnim sodnikom zagovarjali Danijel Starman, koprski odvetniški mag, Boris Grobelnik, ki zastopa oškodovance v aferi Zbiljski gaj, in Carmen Dobnik. Kljub turobnemu jutru pa je bil zunanji minister prešerno razpoložen, pred zaslišanjem novinarjem sicer ni namenil besede, a videti je bilo, da se soočenja s sodnikom veseli. "Jaz zaupam v sodišče in bom seveda počakal, da se stvar kot pri vsakem državljanu reši tako, kot je z zakonom predvideno. Meni je bilo očitano, da sem izrabil svoj položaj, dejansko pa so drugi izkoristili moj položaj," je pred tedni napovedal v gostilniškem pogovoru v Klubu Nove revije. Točno ob devetih je ministra v sodni palači torej čakal preiskovalni sodnik Boris Papež, ki odloča o tožilčevi pobudi o uvedbi preiskave zoper zunanjega ministra. Dimitrij Rupel je namreč osumljen kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil pri ustanavljanju diplomatske akademije. Zgodba je znana, zunanji minister je odobril materialna zagonska sredstva za nastajajoči visokošolski zavod, na katerem naj bi se izobraževali uslužbenci zunanjega ministrstva in na katerem naj bi poučeval tudi sam. Ruplu grozijo sankcije po 261. členu kazenskega zakonika.

Zaslišanje zunanjega ministra ni trajalo dolgo, po kakšnih 45 minutah se je Rupel pri stranskem vhodu zbasal v službeni BMW in ušel četici razjarjenih novinarjev, ki so nestrpno čakali na njegovo izjavo. Ministru naj bi se mudilo na zasedanje zunanjih ministrov zveze Nato in pristopnic, ki se je v četrtek začelo v Bruslju. Pozneje, daleč od slovenske pravne realnosti, je Rupel na bruseljski tiskovni konferenci le izjavil, da zadeve ne želi komentirati, "to pa z mojim delom ali z zvezo Nato nima nobene zveze. Preživel sem že marsikaj, pa bom tudi to". Zgolj za spomin, minister Rupel je v slavnih pisarijah, poimenovanih Izvensodni proces, afero diplomatska akademija povezal tudi s svojim zavzemanjem za vstop Slovenije v Nato.

Če se je Rupel izmaknil medijski pozornosti, pa so bili bolj zgovorni njegovi odvetniki, iz sodišča so prišli v polni, troedini zasedbi. "Preiskovalni sodnik je pač sledil zahtevi za preiskavo, zagovor je bil kvaliteten, moram reči, da je bilo v moji praksi zelo malo tako dobrih sproščenih zagovorov. Potrdilo se je tisto, kar je gospod Rupel ves čas govoril, da želi pred sodnike, da želi povedati resnico, in odvetniki smo prepričani, da bo resnica zmagala in da v Sloveniji še obstaja pravna država," je novinarjem povedal Starman, globoko prepričan o svojem prav. Rupel naj bi bil na zaslišanju dobre volje in izjemno dobro razpoložen. "Verjamemo, da bo zadeva končana že v tej fazi, ker dejansko ni nobenih elementov za vložitev preiskave. Ni protipravnosti in ni utemeljenega suma, da je bilo očitano dejanje storjeno," je dodala odvetnica Dobnikova.

Občutek za pravičnost

Minister in trije odvetniki so očitno še zmeraj prepričani, da jih čaka lahek posel, da je absurdno, da se je diplomatska akademija sploh prebila do predkazenskega postopka, in da bo na koncu zmagala ministrova resnica. Preiskovalni sodnik naj bi zavrnil zahtevo za preiskavo, z njo pa naj bi se strinjal tudi zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Sum kaznivega dejanja, ki ga je zaznal tožilec, naj bi bil torej napačen, prenapihnjen, proces zoper Rupla pa naj bi se končal, še preden bi se sploh začel. Popolna zmaga torej. Kljub optimizmu pa se vseeno zdi, da postopek proti zunanjemu ministru ni tako preprost. O sumu zlorabe položaja so namreč najprej govorili mediji, potem jim je prikimal direktor urada za preprečevanje korupcije, nato še državni tožilec. Za zdaj je minister v zgodbi o diplomatski akademiji izgubil vse bitke.

Na Ruplovo zagato pa opozarja tudi nekaj drugih malenkosti. Danijel Starman si je med pravniškimi razlagami privoščil tudi politično izjavo. Po njegovem je postopek proti Ruplu "gotovo zaušnica slovenski politiki in samostojnemu pravosodju, še posebej državnemu tožilstvu". Starmanove izjave pa so zelo podobne ministrovemu razmišljanju, ki ga je v zadnjih mesecih plodno objavljal na internetu. Rupel je namreč kar nekajkrat ponovil, da so se nanj spravile sile preteklosti, da je kriv, da je živ, in da je afera diplomatska akademija političen konstrukt. Hkrati je večkrat okrcal tožilstvo, ki naj bi bilo neodvisno, nestrokovno in ki naj bi imelo težave z razumevanjem pravičnosti. Očitno se Rupel še zmeraj ne zaveda, česa je pravzaprav osumljen. Zloraba položaja namreč ni le pridobitev premoženjske koristi, ampak tudi kaj drugega. Recimo obljuba proračunskih materialnih zagonskih sredstev za nastajajoči visokošolski zavod, ki še ne obstaja in na katerem bi v polnem delovnem času poučeval tudi sam. Dejstvo, da Rupel za sum kaznivega dejanja krivi politiko, le pomeni, da je površno prebral kazenski zakonik, da kakšnega kategoričnega imperativa ne omenjamo. Če bi bilo Ruplu in njegovim odvetnikom resnično v interesu, da bi oprali domnevno krivičen madež na svetli podobi velikega osamosvojitelja, bi se bolj kot za opustitev preiskave zavzemali za začetek kazenskega postopka. Osumljeni namreč opravlja vlogo ministra in minister lahko samo s svojo podobo, funkcijo, retoričnim šarmom, ki mu pomaga vešča trojica odvetnikov, vpliva na odločitev o začetku ali koncu postopka. Če pa bi minister svoj prav zagovarjal na javnem sojenju, na katerem bi nastopile priče, dokumenti, pogodbe, v katerem bi končno odločitev sprejel sodni senat, bi bila v primeru oprostilne sodbe Ruplova zmaga večja, močnejša, čistejša. Da političnega kapitala ne omenjano. A očitno je, da so Ruplovi odvetniki ubrali drugo pot. V primeru, da bi se preiskovalni sodnik odločil za začetek preiskave, so namreč že napovedali pritožbo.

Korpulentne napake

V težave pa ni padel le zunanji minister, ampak tudi ljudje, ki so ga prepričali, da je odločitev za diplomatsko akademijo pametna poteza. Pravna fakulteta - Diplomatska akademija (PFDA) namreč ni opravila testa pred Svetom za visoko šolstvo. A na začetku je kazalo popolnoma drugače. Miha Pogačnik, soavtor projekta diplomatska akademija, je bil konec aprila zelo prepričljiv. Na tiskovni konferenci, ki jo je zaradi Penkove ovadbe sklical jezni Rupel, je mladi strokovnjak za mednarodno pravo gromko poudaril, da je bilo v pripravo projekta novega visokošolskega zavoda vloženih "več kot stotine, če ne na tisoče raziskovalnih ur", o čemer priča tudi korpulentnost elaborata. A stvari so se začele zapletati, predlagatelji najprej sploh niso izpolnjevali pogojev za vložitev prošnje, ko pa so se po nekajkratnem poskusu vendarle prebili mimo formalnih ovir in se soočili z ocenjevalci, jih je resorna strokovna komisija dobesedno raztrgala. "Komisija je ugotovila več bistvenih pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti in pri tem vlogo temeljito preoblikovati," so ocenjevalci zapisali v tristranskem poročilu. Poleg nedoslednosti, na katere smo že aprila opozarjali pri Mladini, so omenili še kopico novih. Predlagateljem korpulentnega elaborata so očitali, da so se zmotili že pri imenu, saj je "izraz akademija rezerviran za področje umetnosti". Pri kadrovskih zahtevah so ugotovili pomanjkanje kritične mase predvidenih lastnih učiteljev, na PFDA naj bi večinoma učili posamezniki, ki imajo že dovolj pedagoškega dela drugje. V svojem mnenju je komisija zapisala tudi, da so definicije študijskih področij narejene na očitno povsem napačnem razumevanju mednarodne klasifikacije, da obstaja očitno protislovje med konceptom oblikovanja triletnega študijskega programa za pridobitev visokošolske izobrazbe ter nagrajevanjem tega programa na višji zahtevnosti stopnji. Zmotil jih je tudi nejasen kreditni sistem, pomanjkanje določil o kriterijih za izbor kandidatov v primeru omejitve vpisa, zaradi nejasnosti in pomanjkljivosti vloge pa so predlagateljem ustanovitve nesrečne PFDA celo priporočali študij ustreznih virov. A to še ni vse, najhujši očitek korpulentnemu elaboratu je mnenje komisije, da je nekaj odstavkov v vlogi "dobesedno in nekritično" prepisanih iz vlog drugih predlagateljev. Osnutki študijskih programov so "praktično kopija komisiji že poznanih vlog". PFDA, visokošolski zavod, ki bi slovenski diplomaciji pomagal do boljšega strokovnega znanja, naj bi torej nastal tudi s kopiranjem. Preprosto "copy-paste". Zaradi strokovnega mnenja pa so naivne postale tudi izjave Dimitrija Rupla. Zunanji minister in njegovi tiskovni predstavniki so projekt diplomatske akademije namreč ves čas opravičevali s trditvami, da je bil prejšnji program na FDV slab, da je novi usklajen s standardi, ki veljajo v drugih evropskih državah, da je ponujeni program "zelo privlačen", da je primerljiv s programi diplomatske akademije na Dunaju, na Malti in v Londonu. Iz PFDA bi se lahko razvil celo samostojni slovenski diplomatski univerzitetni center, iz katerega bi nastalo, če bi mu bile rojenice naklonjene, celo mednarodno akademsko središče. "Minister je bil informiran, da PFDA uživa zaupanje Sveta za visoko šolstvo," je Rupel zapisal še konec oktobra. A zgodilo se je ravno nasprotno. V petek se je Svet za visoko šolstvo pričakovano strinjal z mnenjem strokovne komisije, predlagatelji imajo sedaj samo še dva meseca časa, da neuspelo vlogo spremenijo in poskusijo še enkrat. V drugo ne bodo imeli več popravnega izpita. Obramba neuspešnih ustanoviteljev PFDA pa je zelo podobna obrambi, ki jo uporabljajo minister in njegovi odvetniki. Tudi PFDA naj bi bila žrtev medijskega pritiska. "Javne diskvalifikacije pomenijo neposredni poskus vplivanja na odločitev neodvisnih državnih organov," so recimo zapisali v nekem sporočilu za javnost. Podobno se je tudi zunanjemu ministru zapisalo, da "tožilstvo s pomočjo nekaterih medijev ustvarja pritisk in otežuje odločanje Sveta za visoko šolstvo". Tudi tokrat so, podobno kot pri ovadbi zaradi domnevnega kaznivega dejanja, krivi drugi.

Preiskovalni sodnik naj bi svojo odločitev sprejel v "razumnem roku". Če se bo odločil za uvedbo preiskave, ne bodo na potezi le odvetniki in tožilci, ampak tudi premier Rop. Ta je namreč pred tedni napovedal, da se bo, če se bo zoper zunanjega ministra začel kazenski postopek, z Dimitrijem Ruplom temeljito pogovoril. Kar z drugimi besedami pomeni, da bi bil pripravljen sprejeti njegov odstop. In minister Rupel? Ne glede na odločitev preiskovalnega sodnika bi lahko priznal, da so ga snovalci nesrečne PFDA malce zavedli, da pa to v nobenem primeru ne vpliva niti na njegovo politično niti na njegovo pravno odgovornost.