Zgodba družine Baralić

Mirjana Ostojić se je decembra 1953 rodila v Zagrebu, vendar le zaradi tega, ker so takrat preurejali brežiško porodnišnico, zato sploh ni vpisana v hrvaške rojstne knjige. V Brežicah je preživela vse življenje, se v Sloveniji šolala in si v drugem nadstropju hiše svojih staršev uredila dom. Leta 1976 se je prav tako v Brežicah poročila s pilotom, podporočnikom Ivanom Baralićem. Ivan je bil pilot v JLA in je bil poslan na službovanje v Brežice oziroma na letališče Cerklje, edino vojaško letališče v Sloveniji. Tam je Ivan preživel vsa leta do leta 1991 in letel večinoma z galebi in jastrebi, kasneje pa tudi z migi in orli. Zakonca sta imela v Sloveniji izdane osebne dokumente in prijavljeno stalno bivališče. Leta 1989 so Ivana, ki je bil takrat že komandant aviobrigade, iz Cerkelj poslali na dodatno dveletno šolanje v Beograd. Šolanje se je končalo junija 1991.

Iz Beograda je odšel, to je ugotovil šele veliko kasneje, na zelo usoden dan - 25. junija 1991. Železniško vozovnico z obveznim obrazcem "K-15" hrani še danes. Potoval je z dvema kolegoma. V Dobovi so izstopili in se peš napotili proti Brežicam, kjer so ga čakale soproga Mirjana, štiriletna hčerka Maša in šestletna hčerka Ivana. Po dvesto metrih jih je ustavila policijska patrulja. Zahtevala je dokumente. Ko so pokazali vojaške legitimacije, so dobili ukaz, naj počakajo, že čez nekaj minut pa se je prikazal policijski kombi. Vsem trem so policisti z lisicami vklenili roke na hrbtu in jih potisnili v marico.

Tako je Ivan Baralić postal eden od številnih vojnih ujetnikov. Preselili so ga v mračne zapore v Krškem in nato naprej na Dob pri Mirni. Na zaslišanju je povedal, da ne želi v nobeno "republiško vojsko", ker je bil prepričan, da bo to pripeljalo do prelivanja krvi. Soprogi je uspelo obiskati ga šele skupaj z nekaterimi tujimi televizijskimi novinarji, ki so jih spustili v zapor. Ivan je ostal zaprt vse do konca spopadov med TO in JLA 3. julija. Ivan je bil nato s helikopterjem preseljen na zagrebški Pleso. Tam je takoj dobil povelje za premik v Banjaluko, a je v mestu ostal samo dva meseca, ker je bilo medtem odločeno, da se morajo oficirji, ki po rodu niso iz BiH, vrniti v svoje republike. Ivan se je vrnil v Beograd in do upokojitve leta 1996 ostal pilot Vojske Jugoslavije. Ves čas je ostal v isti uniformi. "Bil sem verjetno zadnji pilot, ki je v pokoj odletel z vojaško uniformo, na kateri sta bila še zmeraj zastava s peterokrako in grb SFRJ s plamenicami, saj so vsi drugi že nosili nove uniforme," se spominja Ivan Baralić, ki danes z družino živi v Beogradu. Prebivajo v majhnem stanovanju, kupljenem s posojilom, ki ga bo Ivan vračal 40 let. Njegova hiša, avto in stvari, ki so jih tedaj kupili, so še danes neuporabljene v Brežicah, ker je bil Ivanu Baraliću vstop v Slovenijo prepovedan. Še danes spijo na posteljnih vzmetnicah. Službeno stanovanje v Sloveniji je namreč že leta 1989 vrnil, ker si je uredil stanovanje v tastovi hiši in ga tudi opremil. Vendar je bil Ivan Baralić, čeprav nad Slovenijo ni niti letel vse od leta 1989, že 8. julija 1991, ko je soprogi v Brežice prinesel zdravila, nezakonito izgnan.

A to ni bila edina krivica, ki se je zgodila njemu in njegovi družini. Zaradi njegovega poklica in ker je ostal pilot še nekaj let, do upokojitve, je bila z izgonom iz Slovenije kaznovana vsa družina. Ko so ga konec julija 1991 v Beogradu obiskale žena in mladoletni hčerki, ki sta vse od rojstva živeli v Brežicah v domači hiši, jim država nikoli več ni dovolila vrnitve domov. Na tedaj na novo vzpostavljeni meji so najprej brez razloga zavrnili njihov vstop, nato pa jih leta 1992 brez njihove vednosti še izbrisali iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Po mnenju Matevža Krivica, ki družino Baralić zastopa v postopkih pred slovenskimi organi, je prav njihova zgodba “eden najbolj škandaloznih primerov izbrisanih”. Pravni zastopnik izbrisanih meni, da v vsej tej zgodbi “manjka samo še cinizem, da so tudi te tri ženske de facto izgnali zato, da so jim omogočili `združitev družine' z izgnanim očetom v Beogradu - tega cinizma doslej še niso izustili.”

No, pravzaprav so ga že. Ko je dvanajst brežiških žena leta 1994 pisalo poslancem državnega zbora in prosilo za pomoč pri združevanju družin, jim je odgovorila predsednica komisije za peticije Irena Oman. V odgovoru je zapisala, da se komisija strinja s pojasnilom ministrstva za notranje zadeve. “Sočasno pa je bilo opozorjeno na še vedno obstoječo možnost skupnega bivanja družine na ozemlju druge republike, kar nikomur ni preprečeno,” je tedaj brez sramu zapisala Irena Oman in s tem ločenim družinam z mladoletnimi otroki povsem odkrito, z dokumentom in žigom državnega zbora, predlagala, naj zapustijo domovino.

Nič drugače se ni odzval minister Ivo Bizjak, tedaj notranji in danes pravosodni minister. Bizjak je v dopisu ženam oficirjev preprosto zapisal, da je Slovenija njihovim soprogom “na nevsiljiv način dala možnost, da se odločijo, ali zapustijo državo in s tem družino ali ne,” ker bi se ti ljudje v odločilnem trenutku ob osamosvajanju države, v kateri so nekateri živeli “tudi 30 let, ... lahko odločili drugače”. Že čez leto dni se je Ivo Bizjak, takrat ombudsman, pričel ukvarjati s krivicami in opozarjati na težave in kršitve, ki jih je pomagal soustvarjati, ko je bil še notranji minister.

Izgon iz Slovenije je najbolj prizadel Ivanovo soprogo Mirjano. Ko je bila vsej družini onemogočena vrnitev v domačo hišo v Brežicah, si je morala povsem na novo organizirati življenje. Otroci so bili prisiljeni prekiniti šolanje v Sloveniji in ga nadaljevati v Beogradu. Mirjani slovenski organi niso dovolili vstopa v Slovenijo kljub dokazom, da ima na svoje ime v zemljiški knjigi že od leta 1980 vknjiženo hišo, kjer prebiva. Leta 1992 je poskusila dobiti vizum za vstop v Slovenijo na meji, vendar so ji policisti vstop zaradi nezakonitega izbrisa zavrnili. Deset let je zato vsa družina v Beogradu živela v podnajemniškem stanovanju. Vsi so sicer vložili prošnje za državljanstvo, vendar so bile zavrnjene zaradi zamude, ki pa je seveda nastala prav zaradi zavrnitve vstopa v Slovenijo. Na občini so zavrnili celo prošnjo za državljanstvo, ki jo je v hčerinem imenu želela pravočasno vložiti njena mati. Dovoljeno jim je bilo le, da redno plačujejo prispevke za hišo.

Mirjana je zaradi postopka pred delovnim in socialnim sodiščem leta 1993 kljub temu znova poskusila vstopiti v Slovenijo. Imela je srečo. “Policist se je čudil, zakaj želim vizum, ko pa sem slovenska državljanka. Rekla sem mu, da nisem in da drugače ne morem vstopiti. `No, danes pa boste!' je rekel policist in mi udaril žig v potni list in nato izdal vizum.” Tako je Mirjana prvič po izgonu vstopila v Slovenijo. Vendar ji policija še celo lani in letos ni dovolila, da bi ostala ob umirajočem očetu. Ob pomoči Matevža Krivica ji je država bivanje podaljšala le za 21 dni. Nato je morala sredi decembra 2002, pred očetovo smrtjo, Slovenijo zapustiti. Ker domače hiše, so jo policisti odpeljali celo v dom za odstranjevanje tujcev v Ljubljani. Na veleposlaništvu na Madžarskem ji je uslužbenec Kapušin podaljšanje vizuma zavrnil z besedami, da “za srbsko kurbo ni podaljšanja vizuma”. Vrnila se je lahko šele 15. januarja 2003, tri dni po očetovi smrti, da bi se udeležila pogreba, vendar je bila znova prisiljena kmalu zapustiti Slovenijo. Tudi pojasnilo, da po očetovi smrti teče zapuščinska razprava, slovenskih uradnikov ni prepričalo, da je izgon Mirjane Baralić globoko krivičen in neutemeljen. Pri tem, da je bil komandir policijske postaje v Brežicah celo njen sošolec, s katerim sta skupaj drgnila šolske klopi in ima hišo zraven njene.

Najhuje je bilo to, da je Mirjana Ostojić že pred letom 1990 po sedemnajstih letih dela hudo zbolela in je bila zaradi epilepsije v postopku za invalidsko upokojitev. A postopki v zvezi z invalidnino - to je huda in dodatna kršitev pravic Mirjane Baralić - še vse do danes niso končani, čeprav trajajo že trinajst let. Formalno je še zmeraj “začasno brezposelna”, vendar ni nikoli dobila nobene denarne pomoči, prav tako ne v prvem postopku že določene invalidnine, do katere je bila upravičena, in to samo zato, ker je bila “izbrisana”. Nekaj let pravzaprav sploh ni vedela, kaj se ji je zgodilo. “Da sem bila izbrisana, sem izvedela povsem po naključju, ko so mi iz zavoda za zaposlovanje leta 1996 poslali dopis, v katerem so napisali, da sem po njihovih podatkih izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.”

Samo Mirjanina zdravila stanejo okoli sto evrov na mesec, v Srbiji pa zaradi slovenske matične številke ni mogla uveljavljati svojih pravic. Nezakonit izgon iz Slovenije in izbris iz registra sta imela zanjo zelo hude posledice tudi zato, ker je to vplivalo na nadaljnje postopke glede invalidske upokojitve. Po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva se je njen postopek preprosto ustavil. Ko se je po številnih težavah postopek za določitev kategorije invalidnosti znova začel, je zdravnik Kliničnega centra v Ljubljani pregled opravil zelo na hitro, čeprav takšni pregledi navadno trajajo približno pet dni. Nazadnje je ta zdravnik, sodni izvedenec, v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da gre v Mirjaninem primeru "za urejeno gospo, ki ne izkazuje jasno starosti, črno oblečeno, s klobučkom. V nastopu je uglajena, prijetna. Je komunikativna, niti preveč zadržana niti preveč neposredna. Čustveno deluje uravnoteženo, ne deluje depresivno. Obenem se vede ustrezno nedavni smrti svojega očeta, o kateri poroča in pove, da namenoma ni želela jemati antidepresivov (pove točen datum smrti: 12. 1. 2003).” Sicer v tem primeru običajen psihiatrični in psihološki pregled sploh ni bil opravljen. “To mnenje je zame žalitev. Bi morala zato, ker sem epileptik, priti na pregled umazana in smrdeča, da bi naredila pravi vtis na zdravnika?” se sprašuje Mirjana Baralić.

Ker je na pregled prišla dovolj urejena, je zdravnik sklepal, da pač ne more biti hudo bolna. Bolezen pa se ji je od tedaj še poslabšala. Na vprašanje Matevža Krivica na sodišču, zakaj sodni izvedenec ni opravil ustreznega pregleda za epileptike, naj bi bil po Mirjaninem pripovedovanju zdravnik preprosto odvrnil, da je takšen pregled “drag za Slovenijo”. To pavšalno mnenje je sedaj v procesu ponovne presoje na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, kjer ga ob pomoči odvetniške pisarne Mitje Pavčiča, ki Mirjano uradno zastopa "pro bono" (zastonj), izpodbija Matevž Krivic, pravni zastopnik družine Baralić. Matevž Krivic na vprašanje, zakaj je ta primer vzel v osebno obravnavo, odgovarja, da to zastonj počne enako kot za "sto drugih, ki so kakorkoli našli pot do mene - le da je ta primer eden najtežjih”, predvsem “že glede samega izbrisa”.

Družina Baralić je samo ena iz množice družin, ki so bile iz Slovenije tako ali drugače nezakonito izgnane. Prav zaradi teh neciviliziranih izgonov za to družino in njim podobne ni več mogoče trditi, da gre za ljudi, "ki živijo z nami", kot so bili vsi izbrisani večkrat predstavljeni celo ob sprejemanju "tehničnega" zakona o njih. Pravkar sprejeti "tehnični zakon" o izbrisanih prav tako skoraj v ničemer ne bo popravil krivic, ki so jim bile storjene.“Ne zanimata me ne politika ne državljanstvo. O vseh politikih imam slabo mnenje. Veliko gorja mi je prizadejal tudi Milošević. Vse, kar si danes želim, so moje pravice. V Sloveniji sem preživela šestintrideset let, tu sem delala in postala invalid. Zaradi izbrisa so mi bile vse zakonite pravice odvzete in danes nekdo drug prejema denar iz moje pokojnine. Stroške, ki jih sedaj nosim iz dneva v dan, bo nekega dne moral nekdo pokriti. Bolje bi bilo, če bi se o tem lahko dogovorili z državo, toda pripravljena sem iti do konca. Če ne bo uspelo meni, bo v sporu z državo uspelo mojim otrokom,” je prepričana Mirjana Baralić - Ostojić.

Korošci proti izbrisanemu

Mežičan želi s peticijo odvzeti slovensko državljanstvo nekdanjemu izbrisanemu

Ko se je že zdelo, da nacionalistični izpadi proti izbrisanim ne morejo pasti nižje od zahteve po referendumu, so na Koroškem odprli novo fronto. Taktika, ki jo je izbral Jože Kreuh iz Mežice, pa je naravnost grozljiva. Kreuh je namreč začel zbirati podpise, s katerimi zahteva odvzem slovenskega državljanstva Marku Peraku, sokrajanu, zavarovalnemu agentu, sicer pa nekdanjemu izbrisanemu in sedanjemu podpredsedniku Društva izbrisanih Slovenije. Zakaj? Razlog je Kreuh našel v osamosvojitveni vojni in bojih za mejni prehod Holmec, ki jih zadnje čase v gonji proti izbrisanim sicer izpostavljajo veterani vojne za Slovenijo z nacionalno zavednim Srečkom Lisjakom na čelu. Kreuh trdi, da si Marko Perak slovenskega državljanstva ne zasluži zato, ker naj bi se na Holmecu kot oficir boril proti Sloveniji.

Perak, ki je bil izbrisan med majem in avgustom leta 1995, slovensko državljanstvo pa je dobil lani, je obtožbe zavrnil kot neutemeljene. A njegova pojasnila, da ni sodeloval pri napadu na Holmec, da je bil prej ranjen v koleno in da je bil tako ali tako v drugi karavli, okoli 200 podpisnikov peticije seveda ne zanimajo. Prav tako ne dejstvo, da Perak ni bil nikoli obsojen, brez pravnomočne obsodbe pa je v demokratičnem sistemu vsakdo nedolžen. Kreuh računa celo na 2000 glasov, z njimi pa namerava od ministrstva za notranje zadeve zahtevati, naj ponovno prouči odločbo, s katero je Perak dobil državljanstvo. Da bi ministrstvo Peraku odvzelo državljanstvo, je sicer praktično neverjetno, saj je državljanstvo mogoče odvzeti izključno na podlagi 26. člena zakona o državljanstvu, tistim, ki živijo v tujini, imajo tudi tuje državljanstvo in so s svojim delom škodovali Sloveniji. Kot rečeno, pa Perak živi v Sloveniji že od leta 1980, ima samo slovensko državljanstvo, obsojen pa ni bil nikoli.

A kako je sploh prišlo do bizarne koroške peticije? Spodbudil jo je prav glavni zagovornik referenduma proti izbrisanim Janez Janša. Ta je imel pred sprejemanjem tehničnega zakona v parlamentu govor, v katerem je natrosil kup nestrpnosti, poimensko pa je naštel tudi štiri "nelojalne agresorje" iz osamosvojitvene vojne, ki danes brezskrbno dihajo slovenski zrak. Poleg Marka Peraka je "razkril" še Jožeta Rotarja, Milana Gorjanca in Vasilija Milinkovića, od katerih seveda nihče ni bil pravnomočno obsojen, so imeli pa kljub temu, zanimivo, vsi težave pri pridobivanju pokojnine oziroma državljanstva "zaradi varnostnih razlogov". Podpise so na Koroškem začeli zbirati le štiri dni po Janševem razodetju. Bodo zdaj na udaru še ostali trije "agresorji"? Bo začel zbirati podpise kar vsak, ki ga motijo sosedje iz nekdanjih bratskih republik?

Sicer pa tudi nacionalistični izpadi na Koroškem niso novost. Spomnimo se leta 1993, ko je prišlo do fizičnega obračuna med nativnimi Prevaljčani in družino Tahić, ki so ga naši kleni fantje pospremili z izjavo: "Naši fantje so šli v gozd, ko je pokalo na Holmecu, muslimani pa so se poskrili." Republikanska zveza Slovenije je po incidentu na Prevaljah priredila dobro obiskan protestni shod za zaščito tamkajšnjih Slovencev pred "južnjaki", zahtevala pa je tudi uradno zaprtje južne meje.

Vanja Pirc