Strogo zaupne zlorabe

Na sojenju v zvezi z razstrelivom, podstavljenim pod avto poslanca Zmaga Jelinčiča, je ljubljansko okrožno sodišče nekdanjega poveljnika odreda za hitre intervencije specialne brigade Moris majorja Ladislava Troho, ki ga je civilno tožil predsednik SDS in nekdanji obrambni minister Janez Janša, dvajsetega novembra letos znova spoznalo za krivega. Troha mora javno preklicati neresnične trditve, Janši pa povrniti stroške postopka in plačati milijon od zahtevanih treh milijonov tolarjev odškodnine zaradi izjav, ki jih je v zvezi s tem dal za dnevnik Večer. Januarja 2001 je dejal, da je Janša v času, ko je bil obrambni minister, pripadnikom enote Moris naročil, naj pod avto poslanca in predsednika SNS Zmaga Jelinčiča podstavijo razstrelivo, ki je eksplodiralo zgodaj zjutraj 13. aprila 1993.

Osem let po tem dogodku se je major Ladislav Troha odločil, da za časopis Večer spregovori o storilcih, ki naj bi bili podtaknili razstrelivo. Kot trdi, je dal takratnemu poveljniku Morisa Antonu Krkoviču neposredna navodila za izvedbo takratni obrambni minister Janez Janša sam, akcijo pa so izpeljali morisovci Robert Suhadolnik, Darko Njavro in Davorin Osolnik. Namen akcije naj bi bil prestrašiti Jelinčiča, saj so ga imeli za "rušilca brigade in ministra". Na prvem sojenju je Troha vztrajal, da mu je Anton Krkovič povedal, kako je Robert Suhadolnik tisto noč pod Jelinčičevim avtom “prižgal čik”, da je sodeloval tudi Davorin Osojnik in da je vse skupaj naročil Janša, da bi Jelinčiča zastrašil. Krkovič naj bi mu bil tudi rekel, da “preiskava ne bo huda”, ker bo že Janša vse uredil prek Lojzeta Peterleta, ki je bil takrat predsednik SKD, notranji minister pa je bil član njegove stranke Ivan Bizjak. Vse priče Janeza Janše, med drugim tudi Anton Krkovič in Darko Njavro, so kasneje na sodišču trdile, da z eksplozijo pod poslančevim avtom nimajo nič in da Trohova izjava ni resnična. Nazadnje je sodnica odločila v prid Janezu Janši. Vendar proces še zmeraj ni konča. "Pojoči major", ki že doslej ni bil zadovoljen z nepristranskostjo sodnice, se bo pritožil zoper sodbo. Na proces pa bi morda lahko vplivala tudi nekatera nova dejstva, ki jih razkrivamo v nadaljevanju članka.

Nekateri dodatni dokazi namreč kažejo, da je bilo prikrivanje resnice o teh dogodkih del veliko bolj zapletenega načrta, v katerem je nekaj tožilcem s pristranskim vodenjem postopkov uspelo kriminalistom preprečiti, da bi organizatorjem podstavitve bombe pod avto Zmaga Jelinčiča nedvoumno dokazali krivdo. Povsem enako so nekateri tožilci - predvsem Barbara Brezigar in Tomaž Miklavčič - ravnali v primeru Depala vas, v zvezi s pismi Civilne iniciative in pri raziskovanju kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili ovadeni predvsem pripadniki ministrstva za obrambo in najožji sodelavci Janeza Janše. Višje javno tožilstvo v Ljubljani je tako na primer 7. junija 1994 tedanjemu generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču poslalo “zaprosilo za pravno mnenje”, v katerem mu je predlagalo, naj zaradi pristranskega ravnanja Tomaža Miklavčiča nekatere primere, ki so mu bili zaupani, izroči drugemu tožilstvu.

V uvodu je zapisano, da podpisani višji tožilec Pavle Dolenc Antonu Drobniču pošilja “strogo zaupni predlog Ministrstva za notranje zadeve RS štev. 0221/1-Z 21-63/94 z dne 24. 5. 1994 s prilogami” in predlogom, naj glede ovadb zoper pripadnika ministrstva za obrambo Mitjo Kunstlja zaradi ponareditve dokumentov ter zoper Darka Njavra in druge v zadevi Depala vas “določi namesto Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani drugo temeljno javno tožilstvo z območja naše krajevne pristojnosti”. Sledi obrazložitev. “Na podlagi okoliščin, ki so navedene v predlogu, MNZ zaključuje, da je bil javni tožilec Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani Tomaž Miklavčič v usmerjanju in koordinaciji pri raziskovanju okoliščin in odgovornosti za domnevna kazniva dejanja pripadnikov MO RS in kriminalistične službe MNZ očitno pristranski. Zaviral naj bi bil razčiščevanje sumov kaznivih dejanj pri pripadnikih MO RS, na drugi strani pa je neobjektivno nastopal zoper pripadnike ONZ. Čeprav ga je MNZ zaprosilo za pomoč in podporo v prisluškovalni aferi, pri ugotavljanju identitete pisca sporočil 'civilne inicijative', pisca sporočila 'pošteni policisti', ni v teh primerih ničesar ukrenil v smeri koordinacije aktivnosti za razčiščenje sumov, da so storilci v MO RS, zaradi česar smiselno ONZ niso mogli proti volji vodilnih v Ministrstvu za obrambo raziskati nekaterih kaznivih dejanj. V izjavi, ki je bila objavljena v Delu dne 29. 3. 1994 v rubriki Prejeli smo, je Tomaž Miklavčič javno potrdil, da ga moti, da so organi za notranje zadeve brez njegove vednosti nadaljevali zbiranje informacij še po vložitvi ovadb zoper pripadnike Ministrstva za obrambo. Po drugi strani je v časopisu Republika z dne 21. 4. 1994 ONZ očital, da ga niso obveščali o svojih odkritjih v zadevah, ko so podali ovadbi zoper neznane storilce za podtaknjeni eksploziv pod avto Zmaga Jelinčiča in zoper pisca sporočil s podpisom 'civilna inicijativa', " piše v dopisu Višjega tožilstva v Ljubljani. Ker Višje tožilstvo v Ljubljani ni bilo obveščeno o nobenih ukrepih Temeljnega javnega tožilstva (teh sploh ni bilo, enako pa je kasneje ravnala Barbara Brezigar, vse dokler ni leta 1997 in 1998 vseh ovadb preprosto zavrgla) in zaradi “znanega dejstva, da je med menoj in Tomažem Miklavčičem komuniciranje zelo redko in ne ravno dobro”, je Pavle Dolenc menil, da “ne bi bilo primerno, da o predlogu ONZ odloča naše javno tožilstvo”. Zato je Antonu Drobniču predlagal, naj “o tem odloča vaše tožilstvo”.

Izid je znan. Kmalu nato je bila ustoličena “posebna tožilska skupina”, ki v vseh opisanih primerih ni storila nič, zaradi česar so ovadbe za kazniva dejanja preprosto zastarale. Tomaž Miklavčič kljub jasno navedenim kršitvam nikoli ni bil poklican na odgovornost. Povsem na koncu je delo kriminalistov predvsem v primeru Depala vas preprosto izničila še Barbara Brezigar z neutemeljenimi zavržbami ovadb. Generalni državni tožilec Anton Drobnič se je upokojil, tožilec Pavle Dolenc pa je postal sodnik Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Ruandi (ICTR). Tomaž Miklavčič je bil za svojo pristranskost nagrajen z diplomatskim položajem v Argentini, danes pa dela na ministrstvu za okolje in prostor; je inšpektor Gradbenega inšpektorata v Ljubljani.