Evropska tožilka

Ker ima Barbara Brezigar formalno višji položaj od svoje protikandidatke, se zdi Drnovškova odločitev skorajda že pričakovana. Takšna izbira se zdi razumljiva tudi zato, ker bi bil odhod Brezigarjeve v tujino sprejemljiv ne zgolj za del opozicije, temveč tudi za vladajočo koalicijo in nekatere njene najbližje sodelavce. Njeni politični nastopi niso naleteli na odobravanje ne v tožilskih vrstah ne v vladi, kjer so na javno politično delovanje vrhovne državne tožilke gledali z nejevoljo, kljub temu pa z nobeno potezo iz poraženke na predsedniških volitvah niso želeli narediti žrtve. Če bi jo predsednik Drnovšek predlagal za omenjeni položaj, bi pred javnostjo hkrati pokazal - tako je slišati v krogih predsednikovih svetovalcev - svojo nadstrankarsko vlogo. Njenega odhoda pa bi se razveselili tudi nekateri v vrhu demokratov.

Formalno obe kandidatki izpolnjujeta vse pogoje. Glede izobrazbe razlik ni, višja državna tožilka Malči Gabrijelčič pa je v tem pogledu pred Barbaro Brezigar verjetno celo v prednosti, saj za razliko od Barbare Brezigar poleg angleščine govori tudi francosko. Prednost Barbare Brezigar pred njeno tekmico je predvsem v formalno višjem položaju in dejstvu, da je vodila posebno tožilsko skupino, vendar je glede na njeno delo na tem področju vprašanje, če slednje sploh pomeni prednost. Na mestu vodje posebne tožilske skupine se je Brezigarjeva res ukvarjala tudi s primeri, ki so imeli mednarodni pomen, vendar je sočasno posebna tožilska skupina pod njenim vodstvom v svoje roke z obrazložitvijo, da želi raziskovati "organizirani kriminal", okrožnim tožilstvom takoj odvzela okoli 100 zadev, nato pa brez utemeljenih strokovnih obrazložitev in tudi v nasprotju z zakonodajo zavrgla zelo pomembne ovadbe, na primer tiste v brniški orožarski aferi in v zadevi Depala vas. V teh primerih o svojih zavržbah Barbara Brezigar ni obvestila niti kriminalistov, ki so podali ovadbe, kar je bila očitna kršitev zakona. S tem pa je naredila največjo uslugo predvsem Janezu Janši in tistim politikom, ki so jo pozneje, že leta 2000, postavili kot kandidatko na svojo strankarsko listo in jo podprli tudi na predsedniških volitvah.

Strokovne napake je Brezigarjeva delala tudi, ko je še delala na okrožnem državnem tožilstvu, leta 1995. Tedaj v vpisnik ni vpisala revizijskih poročil, ki so se nanašala na lastninjenja. V uradnem zaznamku, ki ga je 11. 12. 1995 naredil vodja tožilstva Gorazd Fišer, je zapisano, da ga je 4. 12. 1995 okrožna državna tožilka Jožica Boljte Brus opozorila, da je pri nastopu svoje funkcije ugotovila, da "se revizijska poročila prejšnje SDK oziroma sedanje Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki so prihajala na tukajšnje tožilstvo od 23. 6.1993 dalje (gre za revizije v zvezi z lastninjenjem), niso vpisovala v noben vpisnik in je evidenco o prejetih revizijskih poročilih samoiniciativno vpisovala delavka v kazenski pisarni, gospa Jana Langerholc". Kasneje je bilo ugotovljeno, da je šlo za zadeve, ki so bile zložene v omaro in ki so, kot je bilo razvidno iz “majhnega rumenega listka” s podpisom Brezigarjeve, pripadali Barbari Brezigar, ki je v tem primeru očitno ravnala vsaj malomarno. Tožilci so namreč državni uslužbenci, ki spisov, ki jih dobijo v roke, vsekakor ne morejo spravljati v zasebne mape. Niti v Sloveniji niti v državah Evropske unije tožilci ne smejo delati na opisan način, saj je odlaganje spisov v zasebne mape lahko prvi korak na poti v korupcijo. Največja slabost kandidature Barbare Brezigar pa je seveda njeno izrazito politično delovanje. Politično angažiranje državnih tožilcev in sodnikov je namreč v evropskih državah povsem prepovedano ali pa je predmet zelo ostrih in natančnih omejitev. Če bi bila Brezigarjeva izbrana za slovensko predstavnico v Eurojustu, bi se soočila s spoštovanjem pravil, ki jih je s svojimi pristranskimi odločitvami in političnim angažiranjem kršila že v Sloveniji.

Predsednik države, sodni svet in poslanci bi imeli pri odločanju o izbiri slovenskega kandidata v Eurojustu seveda lažje delo, če bi se pri tej oceni lahko oprli tudi na strokovni nadzor dela vseh tožilcev, ki ga že od septembra lani pripravlja posebna skupina nadzornikov po nalogu generalne državne tožilke Zdenke Cerar. To delo še vedno ni končano, čeprav je pregled že v zadnji fazi in bi bil lahko pripravljen že v kratkem času. Vsekakor pa ni dvoma o tem, da vsi, ki odločajo o kandidatu za slovenskega predstavnika v Eurojustu, ne bodo preprosto pred izbiro med dvema bolj ali manj enakovrednima kandidatoma. Če bo v Haag odposlana Barbara Brezigar, potem bo to jasno sporočilo ne samo slovenski javnosti, pač pa tudi organom Evropske unije, da se v Sloveniji pristranskost tožilcev in njihovo politično angažiranje v nasprotju z evropskimi načeli ne le dopuščata in tolerirata, temveč celo nagrajujeta.