Slovenci, ogrožena vrsta

"Vidne osebe iz sveta kulture, umetnosti in izobraževanja se bodo odzvale s svojimi komentarji na aktualne dogodke," je pisalo v elektronskem vabilu na sredino tiskovno konferenco v zgradbi ljubljanske Kresije, edina težava je bila v tem, da je bila konferenca organizirana pod taktirko gospoda Mihaela Jarca, šampiona Liste za čisto pitno vodo in enega najstrumnejših nasprotnikov gradnje džamije na slovenski grudi, mimogrede pa v ljubljanskem mestnem svetu tudi avtorja nedavnega briljantnega predloga, da bi se v svrho nenasitne malhe po imenu ljubljanski proračun posebej obdavčili vsi lastniki psov.

Gospod Jarc, ki nam ga je sklop fotografij v prejšnjem Mladinamitu predstavil tudi kot prvovrstnega žurerja in pravo pravcato trubaško vrtavko, je tiskovko pred številčno ne ravno najbolj navdušujočo novinarsko zasedbo začel na silovito pozitivni noti, saj se je lahko pohvalil, da jim je v enajstih dneh uspelo zbrati kar 6200 podpisanih obrazcev v podporo referenduma o gradnji džamije, kar glede na čas zbiranja v resnici sploh ne bi moglo biti boljše, ko pa ima pet okenc vsega skupaj na voljo 11.100 nabiralnih minut. Časi, v katerih živimo, po mnenju gospoda Jarca niso enostavni in v igri je veliko reči, filozofi neznosne lahkosti bivanja trosijo marsikaj, ljudstvo pa je neuko, zato nam je novinarjem na srce položil, naj vendarle ne ječimo neprestano pod jarmom svojih urednikov, ki nam režejo debelino vsakdanjega kruha. Zatem je z zanosom citiral Prešernov enega od Prešernovih Ljubeznjenih sonetov, naslednje besede pa so bile vsekakor povsem njegove: "V preteklosti je bila Slovenija pod stoletno obsado turških vojakov, ki so prišli k nam s sabljo, s handžarji, zdaj pa ne prihajajo več z mečem in ognjem, temveč s svojo knjigo, ki ji pravijo Koran, v katero oni pravzaprav verjamejo in jaz to spoštujem ... Večina Slovencev, ki dobro v srcu mislijo, se je o tem vprašanju neverjetno poenotila, v zvezi z gradnjo tega megacentra smo se začeli spraševati, kdo smo, odkod smo, začeli smo iskati identiteto in korenine, vse povezovalne elemente v tem našem prečudovitem vrtu, ki mu v svetu ni para, pa bi ga radi nekateri, pa ne samo muslimani, kar počez čim hitreje razprodali!"

Da pa ne bi ves čas govoril samo on, je s seboj pripeljal tudi ugledne prijatelje, da bi predstavili vsak svoje videnje vseh nevarnosti, ki jih pomeni gradnja islamskega verskega centra na Barju. Organizator se vsekakor opravičuje za okrnjeno udeležbo dogodka - Capuder je na zdravljenju, neka profesorica orientalistka je na šolanju zunaj Ljubljane, pa tudi neki slikar je moral žal nujno odpotovati - so pa zato prišli dipl. inž. arhitekt Fedja Košir, ena izmed pobudnic referenduma Nevenka Mikuš, predsednik SNS Zmago Jelinčič, mestni svetnik SNS Zvone Penko in aktivist na terenu Drago Stražišar.

Prvi med navedenimi je besedo dobil gospod Košir in takoj na začetku poudaril, da bo njegov prispevek izključno strokovne narave na temo arhitektske estetike islamskega verstva in da je sam že pred dvajsetimi leti dovolj jasno pokazal, da se v njem ne skriva niti ščepec ksenofoba in da ne goji absolutno nobenih predsodkov (ta dogodek izpred dvajsetih let je moral biti tako legendaren, da se ga dipl. inž. arhitektu Fedji ni zdelo vredno konkretno navajati, tako da smo mu zbrani novinarji vljudno verjeli na besedo, vsaj vseh deset sekund do naslednjega stavka). V zvezi z gradnjo džamije naj bi bila strokovno problematična vrsta vprašanj, za začetek naj bi šlo za šokantno ogromno parcelo, ki je menda kar petnajstkrat večja od tiste, ki jo je islamska verska skupnost želela dobiti leta 1982 in je bila po mnenju dipl. inž. arhitekta Fedje ravno nekje primerna. "Katera slovenska kulturna institucija je kdajkoli dobila karkoli podobnega?"

Tudi lokacija je izjemna, kaj izjemna, naravnost sijajna in se bo islamska skupnost zanjo borila do konca in z vsemi sredstvi - slovenski uradniki so mislili, da muslimane porivajo nekam na obrobje, maltene na smetišče, v resnici pa so jim dali mnogo več, kot so si prosilci sprva sploh upali pričakovati. Nadalje zaskrbljeni občani ne vejo niti tega, kdo bo nosilec tega projekta - gospod arhitekt je večkrat javno pozval h konkretnemu odgovoru, a vedno brez uspeha, saj so gospodje iz islamske verske skupnosti menda vedno odvrnili, da ne vejo, kar gotovo ne more biti res! In če smo že pri tem, mufti je po časopisih govoril o petdesetih islamskih državah, ki stojijo za tem projektom, in kaj naj vendar stori peščica Slovencev proti tako očitni kulturno-družbeni premoči?! "Ne le da ne sme storiti nič, očitno ne sme več povedati niti svojega lastnega mnenja!" Kar se tiče vseh govoranc o lepoti sodobne islamske arhitekture, lahko dipl. inž. arhitekt Fedja strokovno pove, da ne gre za nič drugega kot za "nedonošeno konfekcijo".

Na tej točki se je hvaležno navezala gospa Nevenka, ki jo grozovito moti vse to mahanje s človekovimi pravicami: "Z njimi pri nas nasploh ne mahajo samo muslimani, temveč tudi lezbijke in, bom rekla, geji nasploh! To je tisto, kar počnejo tudi otroci doma - če me boš udaril, te bom prijavil!" Tudi njo so nedavno zbodle muftijeve besede v dnevnem tisku, vendar neka povsem druga izjava. Namreč Če džamije ne bo danes, bo pa zagotovo jutri. Gospa Nevenka je to vzela kot grožnjo, in sicer: "Kokodakajte kolikor čte, mi bomo svoje dosegli!" Ljudi na cesti se je blazno strah kakorkoli angažirati - "Tiho bodi, ker te imajo zaznamovanega!" -, saj je moč na televiziji ravno zdaj spremljati dokumentarce o vseh metodah orwellovskega nadzora države, ki pa je samo vrh ledene gore vseh grozot. Gospa Nevenka je novinarje in prek njih tudi vse državljane pozvala, naj mislijo s svojo glavo in naj ne gledajo zgolj oblike, temveč naj iščejo tudi vsebino. Za konec nam je, kaj drugega, postregla s citatom iz Malega princa.

Naslednji je dobil besedo prvak SNS Zmago Jelinčič, ki je na tovrstnih prireditvah praviloma med vsemi udeleženci edini dovolj inteligenten, da svojim besedam zasebno ne verjame niti pol piškave pare, in se mi zdijo zato njegovi v svrho gratifikacije lastnega psihopatskega volilnega telesa spesnjeni populistični hujskaški traktati še posebej nizkotni, tudi zato, ker je plemeniti med vsemi amaterji na tovrstnih prireditvah vedno daleč najsijajnejši govornik. Tako je bilo tudi tokrat. Po njegovih besedah so se po razpadu stare države džamije na veliko razmnožile po vsem območju nekdanje Jugoslavije, zunaj tega pojava je ostala samo Slovenija, in sicer kot člen, ki Evrope ne povezuje s temi verskimi centri. Prvega maja vstopamo v Evropo, naši politiki pa se niti približno ne zavedajo, kaj natanko to pomeni, čeprav se ista Evropa na vse kriplje trudi, da bi nam preprečila, da še poglobimo napake, ki smo jih že zagrešili. "Evropa ima grozljive probleme z muslimani, kar je evidentno tudi v Franciji, kjer je Chirac prepovedal nošnjo rut v šolah, potem ko je islamska skupnost po vsej državi zahtevala gradnjo ločenih šolskih bazenov za fante in za dekleta. V Angliji je islamska verska skupnost tako močna, da si je nakupila par gradov in ojačala njihove zidove, danes pa ne pusti vanje nikogar, celo policije ne! Navsezadnje islamske verske centre zapirajo tudi po Italiji, ker se je jasno pokazalo, da so bili to punkti Al Kaide."

Naši politiki da nam bodo govorili o netenju kali sovraštva in oholosti, prav ti politiki, konkretno ZLSD, pa so v Velenju prepovedali gradnjo rimskokatoliške cerkve! Kje, sprašuje plemeniti, kje so ob tem člani Mladega foruma, ki ponoči trosijo rdeče letake proti ksenofobiji, njihovi očetje pa so leta '90 nosili hrano in pijačo agresorskim vojakom, tako kot kolaborantje v drugi svetovni vojni?! SNS vsekakor spoštuje versko enakost, kar je brezprizivno dokazala, ko je nedavno povsem na lastne stroške prevedla Koran, nad čimer ni mufti izrazil prav nobenega navdušenja, prav nasprotno, on bi imel neprimerno raje, da bi se Alahova beseda tudi pri nas širila v arabščini. V resnici gre muftiju zgolj za to, da bi na naših tleh formiral logistično bazo za nadaljnji prodor islama, konec koncev so v Bosni številni centri za urjenje ekstremnih muslimanskih terorističnih skupin, naši politiki pa vse to mirno ignorirajo! "Če ne bomo pazili, bomo postali ekspozitura neke muslimanske države, in kar na lepem bomo morali MI sprejeti določila NJIHOVEGA obnašanja, verovanja in oblačenja! Ne vem, kaj bi rekla katera izmed prisotnih dam, če bi po Savdski Arabiji hodila brez zapovedanega pokrivala in bi jo za kazen zavezali v veliko belo vrečo in jo na trgu javno kamenjali do smrti! In naši gospodje politiki se gotovo ne bi dvignili, da bi ji kakorkoli pomagali!" Zapori v Savdski Arabiji so grozljivi in ni v njih prav nobenega govora o nobenih človekovih pravicah, pa nam bo zdaj o njih pridigal gospod mufti, ki je študiral v Sudanu, ki velja za enega najortodoksnejših in najekstremnejših muslimanskih režimov med vsemi?!

Zvone Penko je potarnal o vsej nestrpnosti, s katero se morajo spopadati on in enako misleči, ki jih samo skrbi za prihodnost, medtem ko se nad njimi izvaja nasilje tistih, ki jim vsiljujejo mnenje, da se motijo. "Če imate hišico in hočete vzdigniti štuk, morate najprej za soglasje vprašati levega in desnega soseda in greste lahko šele potem na občino, tukaj pa nam islamski mastodont vsiljuje svoje dimenzije!" Udeležba Draga Stražišarja na tej prireditvi je bila še posebej herojska, saj je aktivistova prisotnost skupek križarjev stala vsaj dvajset novih podpisov, če ne še kakšnega več. Gospod Drago je prišel strnit vtise z ulice, kjer se zdi, da je Slovenec še najmanj vredno bitje v Sloveniji, saj se veliko ljudi boji, da se jim bo zaradi njihovega podpisa zgodilo kaj hudega. "Povem pa vam, prišel je tudi ultramusliman, tak ta pravi musliman, in podpisal proti džamiji, ker on moli doma! Pravi musliman moli doma, da bi šel molit na neki morost, to mu je pa predaleč!" Veliko ljudi iz sveta muzike in gledališča naj bi izreklo podporo predlagateljem referenduma, predvsem taki, ki živijo v Portorožu, izraženega pa je bilo tudi veliko negodovanja prebivalcev Ljubljani sosedskih mestec in vasi, ki so užaljeni in zaskrbljeni nad določilom, da je to za zdaj zgolj stvar Ljubljančanov. "Zakaj lahko mufti v Sloveniji govori bošnjaški jezik? Naj ga kdo vpraša, kakšen jezik je govoril v Avstraliji, če je tudi v Melbournu lahko govoril bošnjaško? In še tole vam povem: prišla je tudi dvaindevetdesetletna gospa iz Črnuč, sama je prišla, na dveh palicah, in je podpisala! Vsi vemo, da je čez dvajset let ne bo več, pa je vseeno prišla, na dveh berglah, neki tridesetletnik pa ne more!" V zaključek: "Slovence nas bodo v živalskih vrtovih kazali drugim narodom, glejte, taki so bili! Čez pet, deset let bomo MI morali vprašati UNE, ali bomo smeli nositi džins, ali bom lahko šel na pivo!!!"

S tem se je prireditev končala, saj lahko zrak v neki sobi konec koncev prenese samo določeno količino hujskaških neslanosti. Na tem mestu bi se mogoče spodobilo napisati kak ogorčen komentar, a kaj bi lahko šest govornikov predstavilo v še grozljivejši luči, kot so to storile njihove lastne besede? Prav fascinantno je opazovati, kako jih je večina resnično z vsem srcem prepričana, da so Slovenci na svoji zemlji postali ogrožena vrsta in da smo novinarji zgolj plačanci neke uredniško-muslimanske kabale, ki hoče javnost zavesti v gradnjo Al Kaidine orožarske fabrike, kar bo seveda samo izhodišče za vsesplošni potisk na zahod. Še dobro, da imamo njih, ki s svojo pokončnostjo in pogumom ne branijo samo naivne male Slovenije, temveč tudi celotno humanistično Evropo in svobodni svet. Ob tej priložnosti se te vidne osebe iz sveta kulture, umetnosti in izobraževanja vsaj ne bodo mogle pritoževati, da ni bila javnost do potankosti obveščena o vsebini njihovih mnenj, in če smo že pri tem, naj poročam še o barvi njihovega smisla za humor. Kako iz srca so se namreč pred uradnim začetkom konference vsi skupaj krohotali nad tole imenitno domislico: "Ja, sej, ni dvakrat za rečt, da ne bo minister Bohinc prvi vernik tam notri, da ne bo prvi tolkel z glavo ob tla, hahahaha!!!"