Izvedenka, odvetnik, tožilec in policaj

"Imenovana sta se sestala pri šanku lokala, zagovornik je odšel na WC, po vrnitvi pa sta se usedla za bližnjo mizo in se v lokalu zadržala približno pol ure," piše v dokumentu, ki v levem zgornjem kotu nosi državni grb. Gre torej za dokument, ki ga je proizvedel državni organ, natančneje, ljubljanski okrožni državni tožilec. V dokumentu nastopata imeni dr. Polone Selič, samostojne svetovalke v uradu varuha človekovih pravic, ter dr. Petra Čeferina, odvetnika. Dokument, pod katerega je podpisal okrožni tožilec Matija Benulič, sodišču predlaga, naj dr. Polono Selič izloči iz poligrafskega testiranja Ivana Periča. Ljubljansko okrožno sodišče je namreč v petek, 12. decembra 2003, sklenilo, da bo v procesu proti Periču, ki je obtožen trojnega mora v Rovinju, uporabilo tudi tehniko poligrafskega testiranja. Odločitev, da bo sodišče izvedlo dokaz ob pomoči poligrafskega testiranja, predstavlja v slovenski sodni praksi novost, saj testiranje na napravi, popularno imenovani "detektor laži", do zdaj ni imelo statusa dokaza. Ljubljansko okrožno sodišče je na testiranje s poligrafom pristalo zaradi priporočila vrhovnega sodišča, da je potrebno upoštevati tudi dokaze, ki bi lahko pokazali na nedolžnost obdolženega. Periča so na poligraf priklopili že hrvaški preiskovalci, vendar se sodišče s predlogom zagovornika, da bi rezultat tega testiranja dobil status dokaza, ni strinjalo.

Čeferin je 12. decembra lani sodišču predlagal, naj poligrafsko testiranje opravi neodvisen izvedenec. Sam je sodišču predlagal, naj testiranje opravi dr. Polona Selič, češ da je "ena izmed najboljših poligrafskih preiskovalcev pri nas in je zapisana celo v seznam ameriških poligrafskih izvedencev".

Dan kasneje je neznana oseba dr. Polono Selič in dr. Petra Čeferina opazila v restavraciji Flamenco, ki stoji v ljubljanskem kvartu Zupančičeva jama. Tožilec Benulič o sestanku med izvedenko in zagovornikom poroča takole. "Policija ni izvajala ukrepov po čl. 49. Zakona o policiji. Zato ne razpolaga z ustreznimi foto posnetki sestanka." V nadaljevanju pa pripoveduje, v kakšnem vrstnem redu je potekalo gibanje od šanka do WC-ja in mize. "... Pri tem se utemeljeno postavlja vprašanje, kaj vodi dr. Polono Selič, da se dan po tem, ko so vsi slovenski mediji v udarnih naslovih sporočili, da je (bo) sodišče zaupalo poligrafsko testiranje Ivana Periča prav njej, sestaja s Peričevim zastopnikom," je zapisal tožilec. Podatek o sestanku v restavraciji pri tožilstvu "vzbuja močan dvom o nepristranosti dr. Polone Selič", piše v predlogu, naj sodišče Seličevi ne dodeli poligrafskega testiranja.

Dejstvo, da se zaradi sestanka med izvedenko in zagovornikom tožilcu poraja dvom o nepristranskosti izvedenke, je rahlo čudno. V stavbi ljubljanskega sodišča je namreč bife, v tem bifeju pa za istimi mizami dneve in dneve, leta in leta skupaj sedijo odvetniki, tožilci in izvedenci. To, da različni udeleženci kazenskih postopkov skupaj pijejo kavo, do zdaj še ni bil razlog za dvom o pristranskosti. Če bi bil, bi moralo sodišče bife nemudoma likvidirati. Ali pa pregraditi tako, da bi v enem delu sedeli odvetniki, v drugem tožilci, v tretjem pa izvedenci, sodniki ter priče.

Če pa podatek o skupnem pitju kave vendarle povzroča dvom o nepristranskosti, moramo ta dvom konsekventno razviti. In če ta dvom konsekventno razvijemo, lahko na nepristranskost vpliva vsakršno občevanje, ne le pitje kave v sodnem bifeju ali sestankovanje v restavraciji Flamenco. Na nepristranskost lahko, če sledimo logiki ljubljanskega tožilca, vpliva tudi telefonsko komuniciranje, dopisovanje in še kaj. Bi torej morali, da bi preprečili tovrstni vpliv na nepristranskost, telefone odvetnikov nemudoma priklopiti na prisluškovalne naprave? Bi morali, da dosežemo tožilski ideal nepristranskosti, policisti zasledovati odvetnike ter izvedence in ovajati tožilstvu, s kom so se sestali? Predvsem pa, od kod tožilcu podatek, da je šel odvetnik 13. decembra 2003 ob 19.30 na stranišče, medtem pa je izvedenka čakala pri šanku? Kdo mu je to povedal?

Ko je tožilec v uradnem dokumentu popisal, kaj se je dogajalo 13. decembra lani, je odvetnik Čeferin naredil kraval. Prepričan je namreč, da so "organi državne respresije" zoper njega izvajali ukrep tajnega opazovanja oziroma sledenja, hkrati pa je prepričan, da za ta ukrep niso imeli nobene pravne podlage. Odvetnik Čeferin je hkrati sporočil, da je zoper tožilca Benuliča vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja prekoračitve pooblastil, o celi zadevi pa je obvestil še parlamentarno komisijo za nadzor tajnih služb, odvetniško zbornico in organizacijo Amnesty International.

Na tej točki pa je štorija dobila nepričakovan pospešek. V jasnost je prišel podatek, kako je tožilec Benulič izvedel za sestanek med odvetnikom in izvedenko. Tožilcu naj bi podatek o sestanku "samoiniciativno" posredoval "občan", so medijem povedali na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. To, da je podatek o sestanku "samoiniciativno" posredoval "občan", je dodatna čudna okoliščina. Odvetnik Čeferin je sicer znana osebnost, dr. Polona Selič pa ni ravno medijska zvezda. Brskanje po elektronskem arhivu Slovenske tiskovne agencije, ki hrani 700 tisoč enot, pokaže, da se je dr. Polona Selič v agencijskih novicah pojavljala nekako enkrat letno. Zato si je težko predstavljati, da bi naključen "občan" prepoznal dr. Polono Selič, ob tem pa bi imel hkrati tako razvit ovaduški čut, da bi novico posredoval na pravo mesto. Konec koncev, časi telefonske številke 985, na katero so "samoiniciativni občani" ob koncu osemdesetih let poročali o sumljivih rečeh, so menda minili.

Vendarle špekulirajmo: kako bi izgledala ovaduška akcija "samoiniciativnega občana"? Kako bi izgledalo, ko bi telefoniral na tožilstvo? Kako bi samoiniciativni občan sploh vedel, koga naj kliče? "Halo, samoiniciativni občan pri telefonu. Videl sem nekaj zanimivega. A me lahko vežete h kakšnemu tožilcu, ki bi ga moje samoiniciativne zaznave zanimale? Videl sem odvetnika. In izvedenko. Skupaj sta bila. In odvetnik je šel na WC. Ob 19.30. V soboto. Potem sta sedela za mizo. Pol ure." Hm. Neizmerno smešno.

Zadeva pa postane bistveno bolj resna, če vemo, da je ta "samoiniciativni občan", ki je v soboto večer opazoval odvetnika in izvedenko ter o tem poročal tožilstvu, med tednom zaposlen na policiji. Podatek, da je "samoiniciativni občan" v delovnem času uslužbenec policije, tudi razloži, kako je "občan" vedel, koga naj obvešča o samoiniciativnih ugotovitvah. Mimogrede, je "samoiniciativni občan" tožilca o svojih ugotovitvah obvestil v prostem času ali medtem, ko je bil na delovnem mestu, torej ko je bil na dolžnosti? In predvsem, ali je bil občan, ko je v gostilni beležil, da je odvetnik odšel na WC, res zgolj občan? Ali ni poklic policista profesija, ki traja 24 ur na dan, 365 dni na leto? Zakon o policiji daje slutiti, da zakonodajalec poklic policista razume kot profesijo, ki traja non-stop, ob 00 do 24. To pa pomeni, da policaj enostavno nikoli ne postane samoiniciativni občan. Vedno je policist. In zanj vedno veljajo pravila.

Pravzaprav je tožilec Benulič, ko je sodišču predlagal izločitev izvedenke dr. Polone Selič, že sam zapisal, da "samoiniciativni občan" v resnici ni bil zgolj občan. V uradnem dokumentu namreč poroča o tem, da policija ne razpolaga s fotografijami sestanka, ker ni ukrepala po 49. členu zakona o policiji. Iz tožilčevega dokumenta torej jasno izhaja, da je odvetnika in izvedenko opazovala policija, vendar policija dogodka ni dokumentirala.

49. člen zakona o policiji govori o tem, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da policija tajno opazuje ter sledi in snema nek dogodek. "Tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje" je dopustno zgolj v primeru, če obstajajo razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, hkrati pa mora dati dovoljenje za tak ukrep direktor policije. Ker sestanek med izvedenko in odvetnikom nikakor ne more biti kazniv in ker direktor policije tajnega opazovanja ni odobril, policije tudi ne sme zanimati, kdaj je šel odvetnik na stranišče in s kom je sedel za mizo. Zakon policistom ne daje pooblastila, da bi - če vmes ni nobenih znakov o kaznivem dejanju - tajno opazovali okolico ter o tem poročali tožilstvu. Če tega pooblastila ni, je to nedopustno. Represivnim organom je dovoljeno zgolj tisto, kar je izrecno zapisano. Policija kakopak ve, kakšna pooblastila ima, zato je obsceno, če se policist čez vikend preobleče v "samoiniciativnega občana", ki potem brez omejitev vohlja po gostilnah. To je tako, kot da bi agent tajne službe čez vikend prostovoljno delal za zasebno detektivsko agencijo, izsledke prostovoljnega dela pa bi uporabljal v redni službi tajnega agenta.

Domislica okrožnega državnega tožilca, da v javnih dokumentih omenja, s kom je odvetnik stal za šankom in kdaj je šel na WC, ima dodatno zaskrbljujočo dimenzijo. Dr. Polona Selič ni le izvedenka, pač pa tudi uslužbenka urada varuha človekovih pravic. Kaj pa, če je med sestankom v gostilni Flamenco beseda tekla o primerih, ki se tičejo poslovanja varuha človekovih pravic? Ali to pomeni, da tožilstvo ob pomoči policije zbira podatke o tem, s kom se sestaja osebje, zaposleno v uradu varuha človekovih pravic?

Naprej: odvetniki danes kakšnega posebnega strahospoštovanja do policije pač ne čutijo. Danes so poteze odvetnikov predvidljive. Znanja in izkušenj imajo dovolj, da udarijo nazaj. Če kak tožilec misli, da lahko z odvetnikom šahira tako, da bo kmet skakljal kot konj, odvetnik pa tega ne bo opazil, je to hudo nerodno. Posebej nerodno je, če se to dogaja med procesom, katerega predmet je trojni umor.

Hkrati je odvetnik Čeferin že pred letom in pol obvestil javnost o sumu, da ga policija nadzira. Problem je tedaj obravnavala tudi parlamentarni odbor za nadzor tajnih služb, vendar ta sumov o nadzorovanju odvetnika Čeferina in odvetnice Marjetice Nosan, zagovornice Kristjana Kamenika, ni potrdila. Pred letom in pol so obstajali indici, ki so kazali na možnost, da represivni organi nadzirajo telefone dveh zagovornikov. Predsednik parlamentarne nadzorne komisije Jožef Jerovšek je tedaj spotoma omenil, da - citiram po STA - "obstajajo tudi detektivske organizacije, ki so 'dejansko slabo nadzorovane', za nekatere od teh zadev, 'ki jih zastopajo ti odvetniki, pa se verjetno zanimajo tudi tuje obveščevalne službe'." Ob tokratni aferi lahko dodamo, da obstajajo tudi "samoiniciativni občani", ki so v službenem času policisti, med prostim časom pa za hobi vohljajo po gostilnah in potem tožilcem poročajo, s kom se sestaja osebje iz urada varuha človekovih pravic oz. s kom se sestajajo odvetniki.

Še zadnja pomenljiva okoliščina: dolga leta je veljalo pravilo, da so tožilci na sodišče pripeljali izvedence, ki so bili hkrati uslužbenci centra za kriminalistično-tehnične preiskave, ki deluje v okviru policije. Potem pa je ustavno sodišče opozorilo, da imajo izvedenci v kazenskem postopku posebno mesto. Zaradi aktivne vloge, ki jo igrajo, morajo biti nepristranski. Ustavno sodišče je tako presodilo, da položaj organa, ki sodeluje pri pregonu kaznivih dejanj, vzbuja dvom o nepristranskosti. Zato strokovnjaki, ki so zaposleni v centru za kriminalistično-tehnične preiskave, nimajo več statusa nepristranskih izvedencev. Na sodišču seveda lahko nastopajo kot priče, vendar je vloga priče pasivna, vloga izvedenca pa aktivna. Sodišče je torej dolžno iskati izvedence, ki niso uslužbenci policije. Seveda pa lahko standard ustavnega sodišča, ki zahteva neodvisne izvedence, pokvari ambicije organov pregona. Kot da bi želeli tožilci odgovoriti na nekaj let staro presojo ustavnega sodišča, ki je policijskim uslužbencem vzela status neodvisnega izvedenca: saj tudi drugi niso neodvisni, ker se pri šanku restavracije Flamenco srečujejo z odvetniki.

Čisto na koncu je pa treba kakšno reči o spodobnosti. Nespodobno je, če skuša tožilec verodostojnost izvedenke zbalinati z gostilniškim opazovanjem. Če je že vedel za gostilniški sestanek, bi lahko izvedenko na sojenju enostavno vprašal, kdaj se je zadnjič sestala z odvetnikom.