Kotaleči se mejni kamni

Geodet, ki je na mejni kamen, postavljen med Italijo in Slovenijo, zložil svoje pripomočke, ni kazal znakov vzhičenosti. Bil je udeleženec procesa, ki bi skorajda moral veljati za zgodovinskega. Župana obeh Goric, stare in Nove, sta namreč sklenila, da bosta podrla ograjo, postavljeno ob novogoriški železniški postaji. Nekaj dni pred rušenjem ograje so morali geodeti opraviti vse potrebno, da bi potem, ko bi ograjo odstranili, še vedno vedeli, kje teče državna meja. "Tole bo v resnici bolj predstava kot kaj resnega. Spremenilo se bo šele leta 2007, s schengensko mejo," je razložil in pedantno meril, kje stoji kamen, na katerem zdaj piše Slovenija. Nekoč je pisalo SFRJ, leta 1947, ko je bil postavljen, pa je pisalo FLRJ, Federativna ljudska republika Jugoslavija. Mejni kamen stoji vsega 57 let, pa so napis na njem zamenjali že trikrat. Zavezniki, ki so 10. februarja 1947 začrtali mejni linijo, so staro Gorico postavili na italijansko stran, železniška postaja z železnico vred pa je prišla pod Slovenijo.

Vendar mejni kamen, postavljen ob novogoriški železniški postaji, ni edini kamen v neposredni bližini, čigar geopolitična lokacija se je ves čas rolala. Nad železniško postajo stoji grič, na katerem je postavljen samostan Kostanjevica. S Kostanjevice je imeniten razgled na Sabotin, čigar vrh je okrašen s kamnitim napisom "Naš Tito". Napis "Naš Tito" počasi bledi. Kot da se prebivalcem Nove Gorice in okoliških krajev nekako ne zdi več vredno, da bi prebivalce stare Gorice, kjer je napis "Naš Tito" najbolje viden, še vedno dražili z imenom vladarja, ki je Primorsko priključila Sloveniji.

V katakombah kostanjeviškega samostana pa so shranjeni sarkofagi s posmrtnimi ostanki članov dinastije Burbonov, zadnje francoske kraljeve dinastije. Karl X., zadnji Burbon, ki je Franciji vladal kot kralj, je leta 1830, ko mu poskus restavracije monarhije ni najbolje uspeval, abdiciral in prek Anglije ter Prage pripotoval na Goriško. Grobnica, v kateri so pokopani zadnji Burboni, je bila leta 1836, ob Karlovi smrti, postavljena na tleh avstrijskega imperija. Po letu 1867 je grobnica zadnje francoske dinastije ležala na ozemlju države, ki se je imenovala Avstro-Ogrska. No, leta 1917 so sarkofage z ostanki Burbonov prepeljali na Dunaj, saj je bil med prvo svetovno vojno kostanjeviški samostan porušen. Ko so samostan obnovili, so sarkofage prepeljali nazaj; od leta 1932 je bila francoska kraljevska dinastija pokopana na ozemlju Italije. Med letoma 1945 in 1947 so z ozemljem, na katerem so pokopani člani francoske dinastije, upravljali zavezniki. In ko so februarja 1947 med pariško konferenco začrtali mejo, se je Kostanjevica zarolala v FLRJ, SFRJ in RS.

Zemljevidi so tudi železniško postajo, ob kateri je stal mejni kamen, postavljali v najrazličnejše države. Progo in postajo je leta 1906 postavila Avstro-Ogrska. Transalpska železnica, ki Goriško prek Baške grape in Bohinja povezuje z Jesenicami in potem prebije Karavanke, je bila tako imeniten dosežek, da je otvoritev proge s svojo prisotnostjo okrasil sam nadvojvoda Ferdinand. To je tisti Ferdinand, ki je osem let kasneje padel pod streli Gavrila Principa. Ker je bil ta tragični dogodek izrabljen za začetek prve svetovne vojne, v kateri je bila Avstro-Ogrska poražena, je goriška železniška postaja po 1. vojni pristala na italijanskih zemljevidih. Torej so bili na postaji v pičlem stoletju izobešeni avstro-ogrski, italijanski, jugoslovanski in slovenski vozni redi.

Postavitev kamnov, ki obeležujejo mejo med Italijo in Slovenijo, ni v popolni rimi z evropsko zgodovino. Meja je bila zarisana leta 1947, letno dni po govoru Winstona Churchilla, ki je ugotavljal, da med Jadranom in Baltikom raste železna zavesa. Vendar je železna zavesa vsaj na tem delu planeta po letu 1963 postaja prepustna; meja med Italijo in SFRJ se je začela mehčati dobro leto za tem, ko je bil postavljen berlinski zid. Leta 1963 sta se župana stare in Nove Gorice Michele Martina in Joško Štrukelj že začela srečevati na sprva povsem diskretnih, skorajda tajnih sestankih. Potem sta začela javno govoriti, da bi veljalo postaviti avtocesto. Rahljanje meje je trajalo štirideset let; dva dneva po 57. obletnici postavitve meje pa sta župana stare in Nove Gorice Vittorio Brancati in Mirko Brulc odstranila ograjo, postavljeno ob železniški ograji. Namesto ograje bodo pred železniško postajo postavili cvetlične lonce. Z vrtnicami.

Vendarle pa ne gre pozabiti, da se je geopolitična lega različnih kamnov, postavljenih na Goriškem, v zadnjem stoletju spreminjala zaradi vojn. Premikanje mejnih kamnov je torej hudo resna reč. Obstaja vtis, da na italijanski strani izjemno dobro vedo, kaj prinaša premikanje mejnih kamnov. In obstaja vtis, da na italijanski strani reči planirajo za desetletje naprej. Če na italijanski strani rečejo, da bi ob meji nekoč oblikovali "evroregijo", ob tem mislijo tudi na to, da bi imela ta "evroregija" svoje organe. In da bi imeli ti organi tudi svoje volitve. To pa so resni geopolitični premiki.

Hkrati pa se je v dneh odstranjevanja obmejne ograje pri novogoriški železniški postaji z mejo dogajalo nekaj hudo čudnega. Kamioni, ki so vozili blago iz Italije proti Sloveniji, so mejo prečkali brez težav. Kamioni, ki naj bi blago iz vzhoda prepeljali v Italijo, pa so zaradi stavke italijanskih carinikov pred Vrtojbo čakali 40 ur.

Potem ko sta župana odstranila zeleno ograjo, postavljeno ob železniški postaji, so gradbeni delavci hitro postavili dve novi ograji. Novi ograji predstavljata mejo gradbišča.