Spoštujte ustavo - zavrnite referendum o džamiji!

Kogar ni zazeblo pri srcu, ko je v sobotnem ljubljanskem Dnevniku zagledal sliko črno oblečenih mladcev, vsaj enega z emblemom "nacionalnega" panterja na rokavu, nesočih podpise proti džamiji v Magistrat - ta evropsko zgodovino slabo pozna. Mene je. Takoj sem odrinil vse drugo nujno delo in sedel k pisanju tega odprtega pisma.

Vse priznanje županji Simšičevi za njeno premočrtnost in načelnost pri vnaprej napovedani pravni poti za preprečitev tega za ljubljanske svobodnjaške in liberalne tradicije še posebej sramotnega referenduma - toda oglašam se zato, da se ne bi ponovila tragikomična zgodba z "desetimi doktorji prava", ki so ministru Bohincu z zgrešenimi pravnimi "nasveti" pomagali deset mesecev zavlačevati izvrševanje odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih in nazadnje pripeljali celotno vladno koalicijo v močvirje, iz katerega se ne zna več rešiti. Zgodba o ljubljanskem referendumu o džamiji je sicer deloma podobna, vendar so ustavnopravne podlage za njeno reševanje hkrati tako drugačne, da problema brez poglobljenega ustavnopravnega znanja ni mogoče korektno rešiti.

"Strokovni" nasvet županji, naj mestne svetnike najprej prepriča, naj referendum razpišejo, nato naj ona temu odloku nasprotuje kot protiustavnemu, nato pa naj svetnike, ki jo politično podpirajo, prosi, naj njeno stališče zavrnejo in naj vztrajajo pri razpisu protiustavnega referenduma, je jasen znak slabega poznavanja te ustavnopravne problematike, ki žal vlada tudi v naših najvišjih pravniških krogih. Opisano protislovno in z vsako logiko sprto manevriranje namreč lahko povprečnega volilca samo dokončno prepriča, da ne politikom ne pravnikom ne smeš verjeti niti besede - in da pravo, vsaj pri nas, ni nič drugega kot namerno ustvarjena nepregledna zmešnjava nejasnih pravil, v kateri navaden človek s svojimi problemi vedno potegne "ta kratko".

Celo če bi tako čudaško politično manevriranje v naših zmedenih razmerah lahko na koncu dalo zaželen pravni rezultat, bi ga odločno odsvetoval, saj bi bila dolgoročna škoda, ki bi bila s tem povzročena naši že tako šibki pravni in politični kulturi, večja od kratkoročne koristi. V tem konkretnem primeru pa je celo verjetnost, da bi se po tej poti zaželeni pravni rezultat sploh dosegel, zelo majhna - izid bi bil skrajno negotov. Županja bi izpodbijala ustavnost odloka o razpisu referenduma, ki bi ga podpirajoča jo politična večina v mestnem svetu zlahka sama zrušila, če bi hotela - in že ta razmislek bi utegnil biti dovolj za to, da ustavno sodišče v to kislo jabolko ne bi ne hotelo ne moglo ugrizniti. Kot tudi seveda zato, ker je odlok o razpisu referenduma sam po sebi zgolj proceduralno-tehnični akt (seveda ne "posamični", kot napačno trdi svetnik Jarc), ki mu je težko očitati kakršnokoli protiustavnost. Poslanci državnega zbora so se s podobno zahtevo ustavnemu sodišču že dvakrat opekli - vam to ni dovolj?

Res je sicer, da primera nista povsem primerljiva: pri "vsedržavnih" referendumih, katerih iniciranje je ustavna pravica, so v zakon že vgrajene tudi varovalke, s katerimi državni zbor lahko prepreči razpis protiustavnega referenduma, pri lokalnih referendumih pa to v zakonu o lokalni samoupravi žal ni predvideno. Če se bosta mestni svet in županja kljub mojemu svarilu vendarle odločila za uporabo prej opisane "čudaške" in povprečnemu volilcu težko razumljive taktike, potem minimalno možnost za končni uspeh vidim samo, če bi županja ob sprožitvi postopka zoper odlok o razpisu referenduma izrecno izpodbijala ("po koneksiteti") tudi protiustavno pravno praznino v zakonu o lokalni samoupravi, ki mestnemu (občinskemu) svetu in njej ne daje nikakršnega drugega pravnega sredstva za preprečitev razpisa in izvedbe očitno protiustavnega referenduma. Ob pritrditvi takemu stališču bi potem ustavno sodišče morda lahko npr. zadržalo izvrševanje odloka o razpisu spornega referenduma, dokler zakon o lokalni samoupravi ne bi bil ustrezno popravljen, ali bi našlo kakšno drugo "salomonsko" rešitev tega vozla.

Toda opisana pot je, kot že rečeno, čudna, protislovna, dolgoročno škodljiva, ne nazadnje pa tudi močno negotova. Mestnemu svetu - vsaj tistim v njem, za katere spoštovanje ustave in človekovih pravic ni samo predvolilna fraza - zato predlagam, da namesto čudnega, nesimpatičnega (in verjetno celo pravno brezplodnega) taktiziranja nastopi v obrambo ustave in človekovih pravic jasno, odločno in naravnost:

kljub pravilno zbranim podpisom naj razpis vsebinsko očitno protiustavnega referenduma zavrne, točneje zadrži, dokler ne bo ustavno sodišče odločilo o predlogu za presojo ustavnosti sedanje zakonske ureditve lokalnih referendumov.

Razpis referenduma naj torej brez vsakega sprenevedanja zadržijo že mestni svetniki sami, ne šele županja po tistem čudnem in s pametjo sprtem manevriranju. Mar to smejo? Da, če so o protiustavnosti referenduma prepričani, to ne le smejo, ampak - moralno, politično in pravno - celo morajo storiti. Pravniško "črkobralstvo", ki za črkami in besedami ustave in zakonov ne vidi in ne razume njihovega smisla, se bo nad tem mojim mnenjem seveda gotovo spet zgražalo - a tako je bilo vedno in povsod, kadar so kjerkoli na svetu pogumne politične in pravne odločitve podirale mentalne in politične okope okostenelega pravnega pozitivizma.

V tem primeru pa sploh ne gre za nikakršno revolucionarno inovacijo, ampak zgolj za naše zamudniško sledenje res "pravno revolucionarnemu" koraku, ki ga je nemško ustavno sodišče naredilo že davnega leta 1958 v znameniti "zadevi Lueth", ki je pomenila pravo prelomnico pri sodnem razsojanju o ustavnih pravicah, kadar te v posameznih specifičnih zakonih niso dovolj natančno razčlenjene ali sploh upoštevane (tako kot npr. naš zakon o lokalni samoupravi sploh ne računa z možnostjo, da bi izvedba lokalnega referenduma lahko pomenila kršitev pomembnih ustavnih pravic). V takih primerih, pravi znameniti "Lueth-Urteil", je vso zakonodajo treba interpretirati v luči prevladujočega vpliva in pomena ustavnih pravic - te morajo imeti "radiacijski učinek" (Ausstrahlungswirkung) celo na povsem zasebne pravice, urejene npr. v obligacijski zakonodaji, in seveda še toliko bolj neposreden učinek na javnopravne pravice, kakršna je npr. pravica zahtevati izvedbo referenduma.

Ker pri nas vsega tega žal še doktorji prava večinoma ne vedo, kaj šele politiki in drugi ljudje, naj izkoristim to priložnost, da v nekaj besedah predstavim tudi sam znameniti "primer Lueth". Erich Lueth, direktor hamburškega urada za informiranje, je leta 1950 javno pozval k bojkotu nekega povojnega filma predvojnega nacističnega režiserja Veita Harlana, znanega npr. po notorično antisemitskem filmu Jud Suess. Harlanove zasebne (premoženjske) interese so nemška sodišča vse tja do vrhovnega zavarovala s prepovedjo Luethu, da bi smel pozivati k bojkotu Harlanovih filmov - toda nemško ustavno sodišče je leta 1958 razsodbo vrhovnega sodišča končno razveljavilo in razsodilo, da je Luethova svoboda govora (pri takem vprašanju) pomembnejša od Harlanovih premoženjskih interesov (pravice do neoviranega zaslužka s filmom), pa čeprav v tistih členih nemškega civilnega zakonika, na podlagi katerih je bila zadeva razsojena, ni bilo o čem takem niti besedice.

Pouk za našo zadevo: tudi v našem zakonu o lokalni samoupravi ni sicer nobene izrecne določbe o tem, da se lokalni referendumi ne smejo izrabljati za kršenje temeljnih ustavnih pravic ljudi - toda kljub temu se ne smejo! Slabo je seveda, da zakonodaja že vnaprej ne določa poti in načinov, kako to preprečiti - tako kot je to že urejeno za "vsedržavne" referendume. Toda ustavne pravice so pomembnejše od lukenj v zakonih - in če je za njihovo zavarovanje v tako pomembnem primeru, kot je tale naš, treba storiti tudi kakšno potezo, ki v zakonih ni izrecno predvidena, jo pa narekujeta obe, ustava in morala, pričakujem, da bo večina mestnih svetnikov zbrala dovolj politične modrosti, ustavnopravne kulture in tudi potrebnega državljanskega poguma, da bo referendumu z očitno protiustavnimi cilji izrekla jasen in odločen NE!

Po tej, že desetletja preizkušeni in potrjeni ustavnopravni logiki bi mestni svet razpis očitno protiustavnega referenduma lahko morda celo čisto preprosto zavrnil. Če bi kdo zoper tako dejanje sprožil kakršenkoli sodni postopek, bi potem lahko z zanimanjem spremljali, ali bi se tudi pri nas ponovila nemška zgodba iz petdesetih let prejšnjega stoletja: da bi tudi naša nižja sodišča najprej razsojala slepo po črki zakona in bi si šele ustavno sodišče upalo reči bobu bob - ali pa bi se morda enkrat vendarle tudi naša "redna" sodišča izkazala za sposobna sojenja po ustavi, ne le po zakonih, kakor jim ustava tudi izrecno zapoveduje.

Čeprav bi bila opisana pot prav zanimiva, pa - zlasti zaradi nizke pravne kulture pri nas in še hudo zakoreninjenega "avstro-ogrskega" pravnega pozitivizma - predlagam mestnemu svetu, naj raje ubere pravno zanesljivejšo, pa tudi laikom lažje razumljivo pot. Kot že rečeno, naj odločanje o razpisu referenduma najprej sam zadrži, s tem da se namesto tega takoj (roki!) obrne na ustavno sodišče in mu predlaga dvoje:

1. naj tudi v primeru tega lokalnega referenduma po analogiji uporabi svojo pristojnost prepovedi protiustavnih referendumov, ki mu je z zakonom izrecno dana nasproti "vsedržavnim" referendumom;

2. če bi presodilo, da analogna uporaba teh zakonskih določb za lokalne referendume ni mogoča, pa naj sprejme v obravnavo zahtevo po presoji ustavnosti zakona o lokalni samoupravi, ker take možnosti izrecno ne predvideva, in naj do odločitve o tem vprašanju razpis spornega referenduma zadrži.

Za konec še ena nujna primerjava: bi enako potem smeli ravnati tudi poslanci državnega zbora in preprosto zavrniti razpis referenduma o izbrisanih? Teoretično morda, toda praktično bi jim to svetoval kvečjemu, če bi bila Slovenija Nemčija - tam namreč oboji, sodniki in politiki, obvladajo umetnost "tehtanja različnih ustavnih vrednot v konfliktu", za nas pa je to španska vas. Pa še tam ni povsem gotovo, da bi bila taka poteza nazadnje ustavnosodno odobrena kot dopustna. Zakaj? Zato ker poslancem državnega zbora zakon izrecno daje v roke posebno sredstvo za preprečitev protiustavnih referendumov, ki so ga pri zahtevanem referendumu o "tehničnem zakonu" poslanci tudi hoteli uporabiti, a je predsednik državnega zbora Pahor (s pomočjo pravnih "strokovnjakov") stvar prav diletantsko "zamočil". In če je državni zbor to možnost po lastni nerodnosti zapravil, bi morala vladna koalicija posledice takoj decembra "možato" prevzeti nase in od vlade zahtevati takojšnjo izvršitev 8. točke odločbe ustavnega sodišča, nesmiselni referendum pa seveda takoj razpisati. Potem je stvar volilcev, ali se bodo takega nesmiselnega referenduma udeležili ali ne - odločali tako in tako ne bi o ničemer več. Pri predlaganem referendumu o džamiji pa je drugače: tu večina v mestnem svetu posebej za to predvidenih pravnih sredstev zoper razpis protiustavnega referenduma nima, zato ji ne preostane drugega, kot da potegne "zasilno zavoro". Taka zasilna "ustavitev vlaka" seveda nekaj stane in "zavirač" bo nosil odgovornost za svoje dejanje. Presoditi mora samo, kaj je zanj večja vrednota: ali bo pogumno prevzel odgovorost za tako dejanje ali pa bo raje dovolil, da bo "vlak referendumske nestrpnosti" povozil nekaj temeljnih človekovih pravic in ustavnih načel.