Bavčar: "Odmisliti človekove pravice!"

Zastor pri tragikomediji "Izbrisani" se izmenično dviga in spušča. Novinarji (pri Mladini, pri Večeru, pri Dnevniku, včasih celo pri Delu) ga vsake toliko časa s težko muko dvignejo, glavni igralci (politiki) na hitro in v zadregi odigrajo nekaj prizorov, ki jih publika v glavnem niti kot izoliranih skečev ne razume, ker namen režiserjev ni karkoli pojasnjevati, ampak zamegljevati, nato pa moderni vrteči se medijski oder pred zabave željne gledalce spet hitro potisne kakšno drugo od neštevilnih komedij in tragedij našega življenja - "show must go on". In ko spet pride na vrsto tragikomedija "Izbrisani", so gledalci vsebino in smisel prejšnjih skečev že pozabili - in novi se v bistvu spet odvrtijo v prazno.

Ni še mesec od tega, kar sem prejšnje dejanje tu v Mladini opisal pod naslovom "Od farse do groteske" - kako se notranje ministrstvo v svojih "pojasnilih" zapleta vedno bolj, iz ene laži v drugo - in sem kritiko tega dejanja v predstavi končal takole: "A če prav poznam naše razmere in naše politike, tudi to zadnje laganje in norčevanje za odstavitev ministra Bohinca še vedno ne bo dovolj. Groteske še ni konec. Le kaj nam bodo prikazali šele v tretjem dejanju?"

Za tretje dejanje (ampak pazite: klasična grška tragedija je imela, če se iz gimnazije še prav spomnim, tri dejanja - komedija pa pet!) so zastor spet dvignili novinarji. Zadnjo sredo (25. 2.) je Večer objavil dvanajst let skrivano depešo MNZ, s katero je mag. Slavko Debelak 27. februarja 1992 občinskim uradnikom uradno zapovedal izbris, takoj naslednji dan pa Dnevnik morda še pomembnejši dokument - pismo ministra Bavčarja vladi z dne 5. junija 1992. Od marca 1992 naprej so torej po Debelakovem navodilu izbrisani že morali začeti na novo "urejati svoj status", torej vlagati nove prošnje za stalno prebivanje (kar so jim povsem nezakonito in celo brez vsake odločbe odvzeli), seveda le tisti, ki so takrat za to sploh že izvedeli - tri mesece kasneje pa minister Bavčar že piše vladi:

"Poseben problem predstavlja reševanje vlog za stalno prebivanje, ker sta se izoblikovali dve pravni stališči. Prvo upošteva institut 'pridobljenih pravic', po katerem bi v primeru negativne odločbe šlo za enostransko odvzemanje pravic, ki so jih te osebe že pridobile pred 23. 12. 1990 oziroma 25. 6. 1991. Po tej interpretaciji bi vse osebe, ki so po prejšnjih predpisih imele prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, obdržale stalno prebivališče ne glede na spremembo statusa. Drugo stališče pa izhaja iz tolmačenja zakona, ki daje možnost pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje šele po treh letih dovoljenega začasnega prebivanja. To pomeni, da tem osebam ...pred potekom tega roka ne bi dovolili stalnega prebivanja."

Pazljiv bralec z nekaj izkušnjami pri branju "med vrsticami" bo iz tistih nekaj besed, ki sem jih v gornjem citatu podčrtal, že lahko videl ali vsaj zaslutil, v katerem grmu tiči zajec. Eno stališče upošteva pridobljene pravice prizadetih, drugo pa "tolmači zakon". Ni težko uganiti, katero od obeh stališč je bilo nato sprejeto kot uradno stališče. Ampak nekaj drugega je tu, kar je prav izjemno. Skrajno redko se namreč zgodi, da bi v kakšnem uradnem dokumentu država tako prostodušno zapisala, da je "v trenutku slabosti" bila pred dilemo, ali človekove pridobljene pravice spoštovati ali ne - a da je potem vendarle hitro "prišla k sebi", se zavedela svoje zgodovinske odgovornosti in "pridobljene pravice odmislila" (!). Stare, izkušene države to počno po tihem in na skrivaj - mi pa smo bili leta 1992 še povsem "zeleni", kar se tega tiče, in tako se nam je pač pripetila ta nerodnost. Ampak, da potem leta 2004 ministrstvo nekemu trmastemu novinarju (Borutu Mekini od Večera), ki se sklicuje na neki trapasti "zakon o dostopu do informacij javnega značaja", meni nič tebi nič izda tako delikatno državno skrivnost, ki bi jo moralo čuvati kot punčico svojega očesa - ne, to je pa že preveč! Če minister Bohinc ne bo v svojem ministrstvu hitro poiskal in drastično kaznoval odgovornih za to nezaslišano dejanje, lahko z vso pravico pričakujemo, da se bo ta izdaja državnih skrivnosti bleščala na vidnem mestu med točkami Janševe interpelacije zoper Bohinca samega.

Hm, čakajte malo - morda pa tudi ne. Ta "dilema v trenutku slabosti" (spoštovati človekove pravice ali ne) je sicer res nastala še v času (razpadanja) Peterletove vlade, ki je tudi v celoti odgovorna za sam izvirni greh, torej za povsem nezakoniti izbris (vključno z Demosom, ki je prav na vrhuncu svoje moči junija 1991 zavrnil znani amandma Metke Mencin, ki bi sramoto izbrisa preprečil) - toda razrešila je pa to dilemo že Drnovškova vlada! Dnevnik citira magnetogram s seje prve Drnovškove vlade, kjer je Bavčar povedal, da se mora prav ta vlada odločiti o tej alternativi. Drnovšek torej ni bil s problemom seznanjen šele od prof. Bavcona maja 1994 (ali od takratne Mladine, ki je seveda ni bral - saj še odločb ustavnega sodišča nikoli ni bral) - s problemom je bil povsem natančno seznanjen že junija 1992 od svojega ministra Bavčarja!

Z izdajo te državne skrivnosti je Bohinc torej bolj kot Peterleta in Demos "namočil" Bavčarja in Drnovška oziroma današnjo LDS! O, zadrega vseh zadreg, še zlasti za tako pridnega in ubogljivega "političnega uradnika" kot je minister Bohinc - kaj pa sedaj? Ah, nič hudega, si bodo že izmislili kaj, s čimer bodo pozornost javnosti odvrnili kam drugam - kolikor se po vseh komedijah, ki so jih tu vsi politiki skupaj uprizorili, pozornost javnosti za resno razpravljanje o resnih in tragičnih aspektih problema izbrisanih sploh še da pritegniti. In kolikor bodo naši mediji sploh pripravljeni, sposobni in zainteresirani (glede na to, da praktično pri vseh prav ta čas poteka zagrizena zakulisna borba za kapitalski in politični vpliv nanje), da bi se v ta prvovrstna, naravnost senzacionalna razkritja Večera in Dnevnika zagrizli s profesionalno zavzetostjo pravih profesionalcev, "psov čuvajev" interesov javnosti nasproti vladnim skrivalnicam in nečednostim itd. itd.

No, bomo kmalu videli, kaj se bo izcimilo iz vsega tega. Pred tem pa si vendarle še oglejmo, kako briljantno (beri: neskrupulozno) je Bavčar vladi zgoraj že opisano dilemo predstavil oziroma dodatno utemeljil. Najprej je takoj po zgoraj citiranem odstavku, vlado prostodušno (naivno ali cinično?) opozoril, da je "ta dilema bistvenega pomena, saj gre za odločanje o eksistenčnih pravicah, ki jim jih mora zagotavljati država". Ali pa, če ne gre za prostodušni cinizem, mu je morda prvi del pisma pripravil sodelavec, zagovornik "prvega pravnega stališča", zadnji odstavek pa zagovornik drugega - to vmesno opozorilo na eksistenčne pravice (in še na "njihovo eksistenčno vezanost na Slovenijo") so pa pri končnem lepljenju obeh delov pisma pozabili črtati?!

V zadnjem odstavku namreč Bavčar sprejme "drugo pravno stališče" in prav v zadnjem stavku pribije: "Zato menimo, da je v nadaljnjih postopkih potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno, in zato je potrebno dosledno upoštevati določbe Zakona o tujcih." Da so se jim odrekli zavestno, je čisto navadna laž - zavestna prevara površnih bralcev takih lažnih trditev: še državljanstvu se večina izbrisanih zelo verjetno ni odrekla zavestno, ampak iz nevednosti - zakonito pridobljenemu statusu stalnega prebivališča pa sploh nihče od njih. Konec pisma ("dosledno upoštevati določbe Zakona o tujcih") pa je za resne raziskovalne novinarje jasen signal, kje iskati "pravno stroko", ki je nepravniku Bavčarju preko magistra prava Debelaka vsilila to škandalozno in povsem nezakonito "dosledno razlago Zakona o tujcih". Namig: teh "pravnih strokovnjakov" ne iščite znotraj ministrstva, ampak zunaj, in to kar visoko!