Uspešno dolgočasni

Pred desetimi leti je bila na Bledu ustanovljena slovenska liberalna demokracija in tako imenitno priložnost bi se spodobilo ustrezno imenitno tudi proslaviti. Kot neke vrste uvod v vsesplošno kongratulatorno fešto so prejšnji dan na takem precej bolj komornem dogodku sklicali omejeni krog modrecev in strokovnih vračev: v strankinem dolgoletnem strongholdu TR3 ga je sklicala Liberalna akademija, po besedah moderatorja Darka Štrajna "društvo za študij politične ekonomije ... ee, hehe, demokracije, seveda sem mislil demokracije", od podobnih prireditev pa se je ta ločila po tem, da je liberalne ekonomike, ee hehe, akademike s svojo prisotnostjo prvič v desetih letih počastil sam predsednik vlade, ki je nekaj malega celo spregovoril. Dobili smo vtis, da je bila okrogla miza oziroma javna razprava sklicana predvsem z namenom, da nam strankina špica zaupa, česa točno se v tem trenutku najbolj boji.

Iz Štrajnovega nagovora je bilo namreč moč precej jasno zaključiti, da LDS marca 2004 najbolj trepeta pred pojmom javnosti, in sicer tako pred njeno ožjo (javna beseda) kot najširšo (slehernik) konotacijo. Po eni strani naj bi se namreč slovenski mediji prav strašljivo odmaknili od Habermasovih žlahtnih mokrih sanj in se z vsakim tednom bolj približevali senzacionalističnemu modelu "širjenja katastrofičnih diagnoz", kjer je samo slaba novica sploh še novica, po drugi strani pa se liberalna demokracija vsa na trnih že vnaprej postavlja ob bok bivši francoski Jospinovi vladi, ki da je bila po vseh kazalcih ena najuspešnejših francoskih vlad v moderni zgodovini, pa je na koncu padla na nekem čudnem očitku, da nima posluha za majhne ljudi, karkoli že to pomeni. In natanko to naj bi se nam v domovini dogajalo tudi zdaj, saj je Slovenija uspešna kot sneta sekira, ustvarja pa se vtis, da je vse narobe. Tone, kako to?

Tone, ki so ga kasneje toplo pohvalili, da so prav zaradi tega, ker nima vedno vseh odgovorov, tisti, ki jih dejansko ima, toliko bolj kredibilni, je ob tej priložnosti vse odgovore definitivno imel. Slovenija je po prepričanju našega premiera lep čas tako blazno uspešna, da je vse skupaj že naravnost dolgočasno, za medije pa sploh. Država vsak teden brzi naprej po zastavljeni poti, ob čemer smo priča tudi plejadi zelo konkretnih dokazov o uspešnosti (ko recimo divje poskočimo na mednarodnem indeksu globalizacije ali ko nam ob naših dosežkih navdušeno javno čestita ta in ta poslanec v evropskem parlamentu), pa se o tem sploh ne poroča, ker to nikogar zares ne zanima. Naš bruto družbeni proizvod je v desetih letih narasel za sto odstotkov, izvoz za devetdeset, brezposelnost pa se je zmanjšala za celo četrtino, tako da je po svoje celo nekako razumljivo, da pride v javnosti do neke vrste zasičenosti, zaradi česar lahko prevladajo druge teme, ki so seveda manj pomembne, pa jih je možno javno toliko lažje rolati.

Slovenija naj bi bila po premierovi oceni nasploh čedalje bolj ujeta v paradoks, ko se znotraj njenih meja živi čedalje bolj relativno dobro (zelo dobro da se v pavšalu tako ali tako ne živi praktično nikjer), zadovoljstvo s stanjem v družbi pa je ob tem razmeroma nizko. Na to tezo so se navezali tudi naslednji govorniki, ki so med seboj v strokovnem žargonu navdušeno tekmovali pri ocenah, ali smo v tem momentu v obdobju druge, tretje ali četrte družbene tranzicije, najbolj prisrčno pa jo je nadgradil Niko Toš: Slovenijo je primerjal z dojenčkom, ki ga starši po enem tednu življenja popolnoma zapustijo, samo vsake toliko se še surovo zaderejo nanj, zakaj mora vendar kakati v pleničke. Starši so v tem primeru seveda državljani in državljanke, ki so vsepovprek podlegli vtisu, da je v naši domovini vse brez vsake vrednosti in da prav nič ne deluje, taka ocena pa bi bila težko bolj oddaljena od resničnosti. Recimo sodstvo! Vsi so trdno prepričani, da je naše sodstvo zanič, kar pa sploh ne drži, saj ima gospod Niko doma hčerko sodnico in lahko spremlja vse probleme, s katerimi se srečuje ter jih vsak dan rešuje, iz česar sklepa, da je naše sodstvo prav v redu, čisto normalno evropsko sodstvo!

Kakšna škoda, da ne more celotna legija državljanov, ki dolga leta čakajo na izterjavo najosnovnejših pravic, naleteti prav na Toševo super dete, vsekakor pa je bil v četrtek kot na dlani podan idealni slogan za naslednji dan: Tako uspešni smo, da smo že prav dolgočasni! Škoda torej, da je moral potem orkester na Bledu v resnici gosti pod čudnim, res ne vem koga nagovarjajočim umotvorom Ko prihodnost postane vsakdanja, štejejo načelna dejanja. Nasploh je bila cela petkova fešta nekako čudna, predvsem je bila glede na težo okrogle desete obletnice izvedena tako na endvatri. Pravzaprav sta v festivalni dvorani na Bledu, kjer je pred desetimi leti vzklilo zgodovinsko seme LDS, nastopila samo dva Toneta, s tem da je bil prvi, Partljič, samo predskupina za predsednika in je priznal, da še sam ne ve najbolje, kaj sploh počne na odru, čeprav je navzoče za vsak primer vseeno raje hudomušno posvaril, da "Janša in gospod Bajuk ob letošnjih volitvah očitno ne nameravata pomagati toliko, kot sta pred štirimi leti".

Glavni govornik pa po drugi strani vsemu trudu navkljub nikoli ni bil in najbrž tudi nikoli ne bo govorec za velike množice in je tudi tokrat postregel z daljšim branim govorom: pa vendar, če smo pred tedni napisali, da feni SDS blazno radi ploskajo svojemu predsedniku, moramo biti pravični in na tem mestu zabeležiti, da to v predvolilnem letu očitno vsaj z enako vnemo, če ne še raje, počnejo privrženci liberalne demokracije, čeprav so deležni samo starih utrujenih cvetk o ravnovesjih, družbi znanja in pogumnem odpiranju v svet. Nekje proti koncu se je Tone zelo načelno in nedvoumno zavzel še za izbrisane in za džamijo, zaključil pa je s serijo napol Nixonovskih kretenj z visoko dvignjenimi rokami. Umetniški vtis je žal pokvaril neljub prekopic čez mikrofonsko žico, a je bil za ta celotni sijajni displej sproščenosti in življenjskosti, kakršnega predhodnik ni zmogel vse do danes, vseeno nagrajen kot nedavno tega Sean Penn za prejetega oskarja - s stoječimi ovacijami. Trenutek je bil tako čustven, da ga je lahko nadgradila le četa dam v pisanih nošah z bizarnim narečnim žgolenjem in skovikanjem o mislim da vinjenih kotalečih se dekletih.

Kar pa je bilo tudi to, zasijale so luči in prireditev je bila po manj kot tričetrt ure končana. Dejansko smo lahko dobili močan vtis, da so v LDS pač pripravili nekaj, ker so bili v to na račun okrogle obletnice ravno prisiljeni, kar je, če nič drugega, vsaj varčno. Tisti, ki so sklenili biti ob tej priložnosti nekoliko bolj čustveni, so dobili za zaslužniško trepljanje po ramenih ravno dovolj priložnosti ob prežvekovanju kanapejev v veliki veži, ampak mislim, da celo desetletje zmagoviti liberalni demokrati svojega praznika nasploh niso vzeli preveč resno. Manjkal je tudi Janez Drnovšek - Tone je "našemu dolgoletnemu predsedniku in prijatelju" v sklopu svojega govora namenil en velik aplavz, češ da je preprečil skrajno politično pluralizacijo v državi - kar pa nas niti ne bi smelo preveč presenetiti. Na koncu koncev ne gre zgolj za to, da je bil Drni ravno v Franciji pri Chiracu, temveč gre zdaj za predsednika prav vseh državljanov in se verjetno kljub vsemu ne bi spodobilo, da bi se vlačil po tovrstnih ozkointeresnih feštah.