Sizifov tek za uravnoteženostjo

Politiki ne marajo medijev. No, marajo jih tako dolgo, dokler jim mediji krijejo hrbet, jim pomagajo, prinašajo politične točke, jih potiskajo na oblast. Takoj ko pa se mediji malo osamosvojijo in ne pišejo več po diktatu tiskovnih konferenc in sporočil za javnost, pa se ljubezen pretrga. Redki so namreč tisti politiki, ki o novinarski avtonomnosti ne govorijo s stisnjenimi zobmi. Takšno dobrikanje in srd velja tudi za slovenske politike. Analiza pojavljanja političnih strank na programih javne medijske hiše, ki jo je v zadnji številki objavila Mladina in ki je razkrila, da se predstavniki Koalicije Slovenije in njih ideje v medijskih programih pojavljajo bistveno pogosteje, kot to priznavajo pravopomladni strankarski veljaki, je imela med vodji parlamentarnih skupin seveda zelo različne odmeve. A z eno veliko podobnostjo, nobeden izmed vprašanih politikov ni bil zadovoljen ne s časom in prostorom, ki mu ga namenijo javni mediji, ne s časom in prostorom, ki ga javni mediji namenijo njihovim političnim tekmecem.

Globoko užaloščeni so bili seveda predstavniki treh malih parlamentarnih strank. Ivana Kebriča iz Desusa objavljena analiza ni presenetila. "Seveda nismo zadovoljni s poročanjem medijev o majhnih strankah. Tudi takrat, ko je naš predlog konstruktiven, mediji raje zagrabijo kakšno afero, kot da bi predstavili tisto, na kar opozarjamo majhni. Zanimivo pa je, kako nacionalna televizija velikokrat posname izjave vseh strankarskih voditeljev, objavi pa samo dve ali tri, pa še kakšnega Jelinčiča in Pečeta, če rečeta kaj nesramnega." Podobnega mnenja so tudi vedno bolj sprti mladinski politiki. Igor Štemberger je tako zapisal, da so sicer najmanjša in najmlajša poslanska skupina, da pa so vendar nekatere največje stranke privilegirane, "tako iz pozicije kot iz koalicije". Najdlje pri obsojanju javnega medijskega prostora pa je pričakovano šel Sašo Peče. "Po oceni nacionalne stranke bi morala pozornost medijev temeljiti na aktivnosti posamezne politične skupine. In iz tega stališča nikakor nismo zadovoljni s pojavljanjem naše stranke. Smo namreč poslanska skupine, ki na poslanca vloži daleč največ poslanskih pobud in vprašanj." A Peče v domnevno krivični spregledanosti vidi temno zaroto. "Javni mediji, predvsem televizija, radio je bolj objektiven, kar je gotovo posledica sposobnosti njihovega kadra, so pod pritiskom Ropa, ki je indirektno zahteval, da vlogo celotne opozicije prevzame Janez Janša, čeprav je SDS po naše daleč od prave opozicije. Isto, kar velja za nacionalno televizijo, velja tudi za ostale medije, tudi za vašega." Nad enostrankarsko uzurpacijo medijskega prostora pa se je pridušil tudi Kebrič. "Kadarkoli prižgeš radio, prižgeš televizijo se vsepovsod pojavlja Janez Janša, kot da bi on predstavljal vso opozicijo".

Zanimivo je tudi, da nad strankarsko medijsko podobo nista ravno navdušeni tudi dve, vsaj na videz ne nepomembni vladni stranki. Janez Podobnik, edini šef stranke, ki je hkrati tudi vodja poslanske skupine, za krivično medijsko spregledanje umerjenega fokusa SLS, ki naj bi odpiral zgolj vsebinske eksistencialne politične teme, krivi dve največji stranki. "Predvsem SDS in LDS sta uveljavili model trdega, grobega in izrazito izključevalnega političnega diskurza, ob katerem drugi politični igralci kar poniknejo. Prav to bi se Sloveniji zgodilo ob uvedbi večinskega volilnega sistema." Če je Podobnika zmotila prevlada dveh največjih strank, pa je Potrč s svojim rezultatom sicer zadovoljen, nikakor pa ni zadovoljen z rezultatom svojih političnih konkurentov. Pričakovano je izjavil, da "prisotnost poslanskih skupin SDS in NSi, po raziskavi, objavljeni v Mladini, kaže na pojavljanje, ki krepko presega delež zastopanosti v državnem zboru, še bolj pa vsebino razprav, predlogov in rešitev, za katere se zavzemata. Tudi ta raziskava kaže na neupravičenost stalnih očitkov opozicije o medijski blokadi. Realnost je torej Janšo, kot že mnogokrat doslej, spet demantirala." Potrč še dodaja, da si v stranki sicer želijo večje prisotnosti v medijih, vendar naj bi bili prepričani, da se volivci in volivke ne dajo preslepiti s pogostim pojavljanjem.

In zmagovalni trije? Velika LDS, ki je v analizi dobil šele bronasto medaljo, se je direktnemu odgovoru PR-ovsko izognila. Anderlič je zgolj zapisal, da v času agresivne predvolilne kampanje mediji več prostora namenjajo opozicijskim vsebinam in da v stranki nimajo in nočejo imeti vpliva na uredniške politike. Zato pa pomladni zmagovalni koalicijski dvojec rezultatom analize ne verjame. Vodja poslanske skupine SDS France Cukjati trdi, da so rezultati analize netočni, nekorektni in zavajajoči. "Vsekakor pa bi morala raziskava upoštevati tudi pozitivno oziroma negativno konotacijo, ki jo mediji dodeljujejo posamezni stranki." Na metodološke nejasnosti opozarja tudi Andrej Bajuk, po njegovem analiza kaže "strogo izmaličeno podobo realnosti". Predsednik Nove Slovenije dodaja, da bistvena težava ni v poročanju o dogodkih njegove stranke, "marveč v pomanjkljivem in neuravnovešenem poročanju o stališčih". Bajuk seveda omenja tudi zahtevo po pluralizaciji medijskega prostora, ki je po njegovem doživela velik odziv in ki jo je podprlo tudi veliko uglednih osebnosti, med njimi recimo Drago Jančar.

Metodološka zadržka nepričakovanih zmagovalcev sta sicer deloma točna, objavljena analiza resnično ni upoštevala kakšnih vrednostnih sodb, vendar rezultati analize vseeno dovolj prepričljivo kažejo določen trend. Predstavniki Koalicije Slovenije se pojavljajo več, kot trdijo sami. In izrazite negativne konotacije do njihovih stališč in mnenj vsaj v javnih medijih ni opaziti, javni mediji namreč ne opravljajo vlogo ponižnih vladnih lakajev. Če ne drugače, tudi zato, ker se celo velika vladna koalicija boji neodvisnih medijev. Gregor Golobič je tako pred časom dejal, da se predsednik vlade za izdajanje odločb izbrisanim ni odločil takoj tudi zaradi pričakovane medijske kritike. Zdi pa se, da so preveliki metodološki zadržki do objavljene analize podobni Janševim očitkom, ki je v rezultatih Politbarometra zmeraj zasledil nekakšne ideološke priredbe. Tako takrat, kadar mu kažejo dobro, kot takrat, kadar mu kažejo slabo.

Izmed vseh političnih strank pa sta v rezultatih analize najbolj spregledana predstavnika narodnostnih manjšin. Analiza ni zaznala ne enega ne drugega. "Res je, da nisem ravno v središču škandalov in afer, kar je dobro, slabo pa je, da moje delo v javnih medijih nima ravno velikega odmeva. Sedaj sem ravno v Budimpešti, v neki komisiji, in o tem seveda ne bo poročil. Očitno so narodnostne manjšine v Sloveniji nepomembne," pravi Marija Pozsonec.

Kvazi objektivnost

Eden izmed namenov internega dokumenta RTV Slovenije, slavnih meril in načel novinarske etike naj bi bila želja po etičnosti, strokovnosti, poštenosti in objektivnosti. In seveda želja po uravnoteženem poročanju, ki bi lahko preprečilo opravičeno nezadovoljstvo kakšne izmed mnogih političnih opcij. Uredniki in vodstvo javne medijske hiše tako rezultate objavljanja analize kot kritike političnih strank ostro zanikajo. Tanja Starič je recimo poudarila, da dosledno spoštujejo interni kodeks in soočajo različna mnenja, podobno pa pravijo tudi v radijski hiši.

A vendar vsi, ne samo politiki, niso takšnega mnenja. Sandra Bašić Hrvatin z ljubljanske FDV novinarjem in urednikom javnih medijskih hiš očita pomanjkanje avtonomnih stališč. Ni nujno, da svete zapovedi o uravnoteženem poročanju soočanja diametralnih stališč prinesejo tudi profesionalnost, objektivnost, uravnoteženost. "Ni res, da je objektivno, če predstaviš mnenje leve in desne opcije. Objektivno je, če predstaviš stališča, ki so relevantna. Včasih jih ima ena, včasih pa druga stran." Novinarstvo, ki zgolj zbira mnenje, naj bi bilo le novinarstvo, ki se skriva za kvazi objektivnostjo. "Jaz temu rečem stenografsko novinarstvo. Mislim, da bi morali imeti tudi javni mediji jasna stališča do določenih vprašanj. Če spremljam kakšne druge programe, vidim, da novinar čisto avtonomno poseže v razpravo, da ima svoje stališče, je jasno artikuliran, ne vidim razloga, zakaj bi uravnovešenje poročanja pomenilo, da lahko npr. zagovorniki ekstremnih, nesprejemljivih stališč, takšnih, ki bi pomenila diskriminacijo določene skupine, imeli dostop do javnega prostora. Pravila o svojem programu pa bi morali postavljati novinarji in uredniki, ne pa politiki." In do katerih vprašanj bi morala imeti javna televizija že izdelano stališče? "Recimo do vprašanja izbrisanih."

Zahteve po stališču do določenih tem v javnih medijih pa tako iluzorne ali pa arhaične, kot se zdi na prvi pogled, niso. Na BBC-ju je med mnogimi programskimi smernicami tudi člen, ki nedvoumno določa, da mora biti poročanje nepristransko, da pa ta enakomerna zastopanost pri vprašanju človekovih pravic odpade. Novinarji in uredništva naj bi torej v tistih stvareh, ki so povezane z osnovnimi demokratičnim standardi, imeli svoje jasno mnenje. Sicer pa tudi slovenski zakon o medijih v osmem členu prepoveduje tiste programske vsebine, ki spodbujajo "k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivajo narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost". Iz tega seveda sledi, da bi morali vsi, ne le javni mediji, tistim posameznikom, strankam in politikom, ki se zatekajo pod plašč ksenofobične politike, takšne, ki krati enakopravnost, preprosto zapreti vrata.

In kako je to povezano z objavljeno analizo? Seveda ne trdim, da je objavljena analiza popolni odsev javne medijske pozornosti, prav tako ne trdim, da spregledane stranke zaslužijo bistveno večjo medijsko prisotnost, trdim samo, da bi morala javna medijska hiša v teku za uravnoteženostjo bolj upoštevati tudi lastna mnenja in da ne bi smela poklekati pod diktatom vedno užaljenih političnih strank. Ali takšnih, ki pišejo medijske manifeste, ali onih drugih, ki grozijo z močjo oglasnega kapitala.