"Haider je naš skriti zaveznik"

Celovec, kakor o tem pričajo dokumenti izpred stotih let, je bil nekoč pretežno slovenski. Zdaj boste na ulicah Klagenfurta le izjemoma slišali slovensko govorico ali zasledili slovenski napis. O sledeh slovenskega življenja v Celovcu pa je bila v duhu izumrlih dinozavrov pripravljena razstava. Med eksponati so razglednice, fotografije, dokumenti in sodobni telefonski imenik, kjer je mogoče poiskati mnogo ponemčenih slovenskih priimkov in ulic.

"Skrivajo se, nočejo biti Slovenci," je pojasnil skrito govorico telefonskega imenika plesni učitelj Gregor Krištof. V imeniku je podčrtal vse priimke in ulice, za katerimi sumi slovenske korenine, in ni strani, kjer se ne bi pojavila rdeča črtica. "Pogosto podvojijo L ali V zamenjajo na W. Tako iz Vinar nastane Winner. Kmet pišejo s TH," pokaže s prstom na popisano stran. Izza šanka, kajti pogovor teče sredi t. i. slovenske kavarne, možakar kaže precejšnje zanimanje. "Kje si to našel? O, res je!" začudeno pogleda v imenik. "Verjetno so iz strahu v času vojne spremenili priimek," razloži. Radovedni slovensko govoreči podjetnik, ki razvaža sveče po župnijah, je še dodal, da se njegov priimek ne da ponemčiti, ker da se piše Mlečnik, in za tem zelo hitro izginil iz lokala.

Krištof je nadaljeval: "Moji otroci govorijo slovensko, zame bi bil šok, če ne bi. A poznam očeta, ki prav pazi, da njegovi otroci ne spregovorijo niti besedice slovensko." Gregor je odraščal na koroškem podeželju v enojezičnem okolju, tudi oženil se je s Slovenko, ki jo je spoznal na maturantskem plesu. Sedaj ima plesno šolo, kjer pripravlja tudi dvojezične tečaje: "Med poukom recimo štejem slovensko, a če bi poudarjal svojo slovenskost, bi šolo lahko kaj kmalu zaprl." Pravi tudi, da se je moral za svojo strešico, ki ji je na Koroškem ime haček, nad črko Š, nekoč boriti. "Ko so mi izdali potni list, sem v navzočnosti uradnice z lastno roko napisal Haček. Rekla je, da uničujem uradni dokument. Jaz pa sem ji odvrnil, da ona pači uradne podatke." Jezen je na vodjo kmetijske zbornice v Celovcu, ki je maturant dvojezične gimnazije, pa niti besedice več ne spregovori slovensko. "Izdaja namreč časopis, ki ga dobi vsak imetnik večjega zemljišča. Pa da bi bil vsaj en stavek v njem slovenski!" A po drugi strani meni, da na Koroškem ni vse tako slabo. "Kaj se pa greste v Sloveniji s temi izbrisanimi? Pa še ta plebiscit glede džamije ..."

Večvrednost

Gregorjev brat Emil Krištof je organizator že omenjene razstave pod imenom Wo geht's hier nach Celovec?, ki že sama po sebi kaže na dvojezičnost Koroške. O rojstnem kraju Bistrica nad Pliberkom pravi, da v času njegovega odraščanja v njej ni bilo ljudi, ki bi govorili nemško. "Zdaj je obratno; v kraju je le nekaj družinskih celic, v katerih govorijo slovensko." V sedemdesetih, ko se je z vlakom vozil v komaj ustanovljeno dvojezično gimnazijo v Celovcu, ni bilo dneva, da ga ne bi na vlaku kdo psoval. "Hujskali so, pa še vztrajno ponavljali - govori nemško!" Razkol med Nemci in Slovenci pojasnjuje čisto preprosto. "Nemci so bili tisti, ki so vladali, imeli posestvo in sedaj imajo politično moč. Slovencem pa nekako ni uspelo postati močan narod. Že sama obstojnost monarhije, ki je živela dalj časa kot recimo Jugoslavija, je ljudi prepričala, da so Nemci večvreden narod - Čehi, Slovaki, Slovenci so bili služkinje, kmeti ... V nacizmu je to prepričanje izbruhnilo v katarzo. Zdaj smo sicer v istem socialnem razredu, ampak tisti, ki so Nemci, še zmeraj mislijo, da so boljši od Slovencev." Ko je bil Emil mlad, je mislil, da bo drugače. "Pa vendarle sem osebno še vedno optimističen - v mojem okolju lahko govorim slovensko, že davno več se ne sramujem. Poleg tega ni več banke ali drugih podjetij, kjer pri zaposlovanju ne bi dajali prednosti ljudem, ki znajo slovensko. Po drugi strani Šentjakob ni več slovenski in tudi nikoli več ne bo."

Bobnar in sodelavec univerzitetnega kulturnega centra Unikum se je kulturnoorganizacijsko udejstvoval že mnogo pred zaposlitvijo na univerzi. "Kar je pravzaprav tipično za vsakega koroškega Slovenca. Če hočejo ostati Slovenci, se z vsemi močmi borijo za ohranitev jezika v različnih kulturnih skupinah." In zakaj je zanj tako pomembno ohraniti slovenskost? "Prej ali slej se vprašaš, kdo si, kdo so bili starši. Tako pridobiš identiteto, kajti prek MTV jo le stežka oblikuješ." In s tem, da na Koroškem poveš, da si Slovenec, se opredeliš do sebe in okolice. "Lahko sicer rečeš, jaz sem Slovenec, moji otroci pa ne bodo, ali pa živiš s svojim slovenstvom - konflikt, ki nastane s pozicioniranjem, te spremlja celo življenje."

In kaj meni o rezultatu preteklih deželnih volitev? "To je Koroška! Kaj pričakujejo od tega, da podpirajo človeka, ki mu povsod oporekajo? Bedaki neumni, kratkovidni in zaprti! Izvolijo ga, samo da pokažejo, da so Korošci." Pri čemer poudarja, da se socialisti od svobodnjakov le za malenkost razlikujejo. "Koroška je kraj, kjer ni nič urbanega, svetovljanskega, tukaj ni pripravljenosti za soočenje z novimi stvarmi. Zakrknjeni kmetje smo," in doda, da s tem noče žaliti kmetov, ampak saj razumemo, kaj je hotel povedati.

Intimni jezik

Ob slovesu je energični Emil napovedal naslednjo sogovornico: "Gospa je rojena Celovčanka. Jaz sem bolj s kmetov, ona pa je prava gospa." Janja Zikulnig je bila stara pet let, ko so njenega očeta, predvojnega urednika Koroškega Slovenca, zaradi propagande slovenstva leta 1941 nasilno izselili v Munchen. Njena mati gospa Prušnikova, sestra narodnega heroja Karla Prušnika, je bila zaradi domnevnih povezav s partizani pozneje zaprta. Veččlanska družina, ožigosana kot "politično nezanesljiva", je stradala tudi po vojni. "Začetki slovenskega meščanstva v Celovcu so bili med vojno razbiti. Najhitreje so se asimilaciji podvrgli trgovci ...," je dejala ob naročanju pijače. Ob tem je skorajda nasilno poskušala dopovedati natakarici, kaj pomeni "pomarančni sok" v nemščini. "Veste, trudimo se, da se v Celovcu čim več govori slovensko," je pojasnila.

Šolala se je v gospodinjski šoli in je pozneje postala učiteljica za pouk gospodinjstva. "Šola je bila priprava na zakon, kakor je bilo tedaj spodobno." Ob otvoritvi dvojezične gimnazije v Celovcu leta 1957 se je zaposlila kot učiteljica za gospodinjski pouk in delala 38 let. "To je bila prva ustanova temeljnega pomena za slovenstvo. Saj če si sam, te lahko naredijo za Nemca, če nas je več, se lahko branimo." Vzdušje, ki je vladalo v šoli ob prvih letih delovanja, opisuje kot negativno skeptično. "Vsi so se na začetku bali, kako bo z nemščino, kajti mnogi niso živeli v nemškem okolju. A so bili strahovi odveč, naši dijaki so prekosili celo Nemce. Samozavest je rasla."

Odločila se je, da bo na dvojezično gimnazijo vpisala tudi svojo hčer, in spominja se, kako ji je direktorica ljudske šole dopovedovala, ali se zaveda, kakšno škodo dela s tem otroku ... češ da ni kriv za svoje slovenstvo. Dobro se spominja tudi občutkov, ki so jo doleteli ob obisku sorodnikov v Ljubljani. "Zdelo se mi je kakor v čarobnem svetu. Saj so vsi okrog mene govorili jezik, ki je bil zame zelo intimen, kajti slovenščino sem govorila le doma."

Poročila se je s Slovencem, zdravnikom. Meni, da tudi danes v mešanih zakonih obstaja velik konfliktni potencial zaradi slovenskosti enega od partnerjev. "Konflikt se zmanjšuje s stopnjo izobrazbe partnerjev. Če si bolje izobražen, potem jemlješ dvojezičnost kot možni potencial, kot bogastvo."

Za Slovence v Celovcu pravi, da med seboj ne komunicirajo kaj dosti. "Tisti, ki so zaradi dela čez teden v Celovcu, čez vikend odidejo na podeželje. Zato nimamo stikov in smo decentralizirani." V mestu mi je razkazala slovensko banko Zveza bank in trgovino Mohorjeve založbe, nedaleč od katere je že omenjeni slovenski lokal. "Vidite, čeprav naj bi bile tukaj slovenske knjige, jih je bore malo!" je komentirala ob založbi. Še pred kratkim je vodila slovenske ekskurzije v občinski galeriji, a je potožila, da je ljudi, ki bi se zanimali za slovensko vodstvo, malo. "Pred kratkim pa so mi tudi rekli, da ni več denarja za ekskurzije v slovenščini." Slednje je pojasnila tudi s Haiderjevo vladavino. "Haider se mi zdi idealen politik za kapital - za kapitaliste. Razkol med bogatimi in revnimi se bo večal, socialna oskrba se bo zmanjšala na minimum, kar je mogoče opaziti že danes." Na zadnjih volitvah je volila zelene, mož pa socialiste.

Fotokopirani Tito

Uglajena gospa Janja nas je pospremila v dvojezično gimnazijo - mogočno stavbo, znotraj okrašeno z umetniškimi freskami in množico lepakov zoper aids. Nad vhodnimi vrati enega od šolskih hodnikov je bila namreč izobešena črno-bela fotokopija Titovega portreta. Ali vedo, kdo je to, smo povprašali mimo hiteče dijake. "Ne, ne vemo, kdo je." To je Tito. "Aaa, poznam po imenu, kaj več pa ne," in je dekle odhitelo po stopnicah. Starejši fant brez obuvala je Titovo podobo prepoznal, a ni vedel, od kod se je pojavila kopija.

V pritličju smo zasledili tudi petnajstletnega Gregorja iz Pliberka. "Med sabo se pogovarjamo slovensko. Čeprav nekateri slabo govorijo. Posebej tisti, ki so v 5. ali 6. razredu." V Slovenijo so dijaki vabljeni na jezikovne počitnice, tako se je Gregor nekaj dni mudil v Novem mestu. Zatrdil je tudi, da bodo slovensko znali tudi njegovi otroci: "Ker je tako mama rekla. Ker mora biti tako."

Dva svetova

V šolskem letu 2003/2004 je na Koroškem 3407 učencev, ki so tako ali drugače aktivno povezani s slovenščino. Podatek je povedal strokovni nadzornik za slovenščino na splošno- in poklicnoizobraževalnih srednjih in višjih šolah Teodor Domej, izredno prijeten sogovornik, ki pozorno sestavlja v stavke popolnoma pravilno izgovorjene slovenske besede. Kar se tiče sožitja dveh jezikov, meni, da obstajata dve podobi. "Svetla in temna, resnica pa je nekje vmes. Po eni strani je čedalje manj ljudi, ki govorijo slovensko. Po drugi strani raste število tistih, ki se brez znanja jezika spuščajo v avanturo, da bi se slovenščine naučili."

Teodor se je rodil v Celovcu, zgolj zato, ker je tam porodnišnica. Odraščal je v kraju Rinkole pri Pliberku in po maturi na dvojezični gimnaziji odpotoval na Dunaj, kjer je študiral zgodovino in slovenistiko. "Pol leta sem študiral v Ljubljani, kjer sem srečal tudi ženo."

Sedaj ga naraščajoče zanimanje za slovenščino na Koroškem celo skrbi. "To je lahko zgrešena izbira študijske smeri, le kje bodo dobili delo?" Razlog za večje število prijavljenih k dvojezičnemu pouku vidi tudi v spremenjeni geopolitični situaciji. "Stari predsodki se umikajo iz političnega življenja." Toda ali se ne pojavljajo novi? Recimo strah, ki ga širi Haider pred velikim številom lačnih Slovencev, ki bodo kradli službe Avstrijcem? "Cela Evropska unija se boji poceni delovne sile. Kakor da vas v Sloveniji nič ne farbajo." Poleg tega, po njegovem, obstaja nekaj varovalk na ravni Evropske unije, ob katerih se koroškim Slovencem ni treba bati za fizični ali psihični obstoj.

Teodor meni, da je Koroška pravzaprav razdeljena na dva svetova. "V enem svetu ljudje že živijo v postnacionalni družbi in uporabljajo kvalitete v dveh ali več kulturah. Imamo pa skupino ljudi, ki je še vedno zakopana v strelnih jarkih nacionalizma." In kako je, če iz jarka kdo strelja? "Zato imamo pretrdo kožo in mnogih stvari ne opazimo več, jemljemo jih kot regionalno folkloro - anahronizem."

Prepričan je, da je slovenska politika na Koroškem odvisna od politike v Sloveniji. "Za koroške Slovence se zavzemajo tisti, ki so zelo negativno naperjeni do drugačnih, do Neslovencev v Sloveniji. Obnašajo se, kot da bi bilo v Sloveniji dosti bolje, če bi bili tam samo Slovenci in bi bili ti narejeni po istem kopitu." Lasje mu gredo pokonci, ko posluša argumente glede izbrisanih in Romov. "Zagovorniki koroških Slovencev to počno na ravni naroda, ne pa človekovih pravic, enakopravnosti kultur in jezika."

Teodor Domej, ki je pred leti delal tudi na Slovenskem znanstvenem inštitutu, meni, da slovenski Korošci niso več zmožni konflikta. "Zmanjšalo se je število ljudi, ki bi bili pripravljeni iti v konfrontacijo. Poleg tega je to ponacionalno obdobje, ko ni treba vsak dan zakoličiti svojega teritorija."

A Vinko Ošlak iz Združenja katoliških izobražencev pri Katoliški akciji slovenščini na Koroškem, navkljub Haiderju, napoveduje daljše življenje od slovenščine v osrednji Sloveniji. "Koroški Slovenci so mnogo bolj odporni na asimilacijo kot osrednji Slovenci. Poleg tega, ko država zavaruje neki jezik, ga nihče več ne varuje. Kajti šef jezika ni več najboljši pisatelj, ampak uradnik. Jezik pa je zelo nestabilna stvar, tudi Irci so izgubili svojega, čeprav imajo mnogo trdnejši značaj kot Slovenci." Posvaril je tudi pred skušnjavami financiranja manjšinskih organizacij. "Ko denar postane motiv za dejavnost in ne obratno, je to velika skušnjava. Če je model toliko manjši, kot je naš, je skušnjava toliko večja. Okolje je manj kritično, vsaka afera je izdajalstvo."

Prevajalca in pisatelja, nekdanjega urednika Celovškega zvona, so zaradi njegovih nazorov v Jugoslaviji preganjali. Skupaj z družino že 22 let živi v Celovcu. "Literarno ustvarjanje je na avstrijskem Koroškem presenetljivo obsežno. Poleg tega imajo Slovenci na Koroškem tri združenja in tri tiskarne. Za štirinajst tisoč ljudi je to veliko." Ob tem ima Katoliška akcija, ki znotraj katoliške cerkve velja za liberalnoopozicijsko, od leta 1976 posebni slovenski oddelek. "Največ Slovencev se zbira pri maši in tam je tudi največ slovenščine. Druga po dejavnostih so društva - amaterska gledališča, pevski zbori ..." Sam Ošlak vodi pogovore na filozofskih večerih v kavarni in organizira "prepire" o knjigah. Meni, da je Haider skriti zaveznik Slovencev. "Ker nas napada, nas oživlja. Nemci so iz nas Slovencev naredili narod, ker so bili tako neumni in so nam nagajali."