Lažni patriotizem

Zgodba o izbrisanih je za Janšo postala zgodba o vojni za osamosvojitev in zgodba o patriotizmu. Pravi patrioti naj bi z referendumom in odrekanjem zakonitih pravic izbrisanih zgolj branili tradicije slovenske osamosvojitve. Na drugi strani naj bi bili izbrisani neuki "južnjaki" in nasprotniki slovenske osamosvojitve, ki želijo sedaj s preračunljivimi zvijačami oškodovati slovensko državo. In ki jim prav zato, ker so nasprotovali slovenski osamosvojitvi, ni treba priznati nobene napake države in nobenega "privilegija".

Zgodbe o izbrisanih teritorialcih so najboljši dokaz, da ta teorija Janeza Janše nima nikakršne realne podlage. Ali je res mogoče verjeti, da bi bil nekdo pripravljen za svojo državo v vojni dati življenje, potem pa ne bi "vzel" slovenskega državljanstva zgolj zato, ker je nekakšen zagrizen "jugoslovenar", ki je na tako nepomemben in neumen način želel izraziti svoj protest ter s tem zavrniti celo "priznanje" te države? Države, ki jo je sam ubranil in ji v tej vojni pomagal k zmagi?

Vsi pogovori z izbrisanimi dokazujejo, da so bili razlogi za to, da stalno prijavljeni prebivalci drugih jugoslovanskih republik v Sloveniji niso zaprosili za slovensko državljanstvo (ali pa so zaprosili in jim je bilo to na razne načine zavrnjeno), zelo različni. Od strahu pred izgubo možnosti dedovanja v državah, kjer so bili rojeni, do povsem birokratskih napak, ki so bile posledice državne samovolje slovenske države in njenih uradnikov pri določanju statusa teh ljudi. In izbrisani za te birokratske napake nikakor niso bili krivi. Spodobna država bi jim poslala vsaj pismo, v katerem bi jih jasno opozorila, kakšen je njihov status, pred kakšnimi izbirami so in kakšne bodo posledice teh izbir.

Janez Janša in drugi zagovorniki svetlih tradicij slovenskega izbrisa so se kljub temu poslužili zelo preprostega trika ter osebne odločitve in usode ljudi v zvezi z njihovim statusom v Sloveniji preprosto pomešali z nekakšnim mednarodnim priznanjem "priznanjem države", na katero je le malo pred izbrisom, januarja 1992, Slovenija čakala s takšno nestrpnostjo. Čeprav med priznanjem države in osebno odločitvijo o državljanstvu ni nobene zveze. Vendar pa je v perverzni politični logiki nasprotnikov poprave krivic izbrisanih prav vsak, ki ni zahteval ali zaradi spleta okoliščin preprosto ni mogel dobiti slovenskega državljanstva, preprosto postal "nasprotnik osamosvojitve" in "agresor".

Stari triki

Trik spreminjanja meddržavnih odnosov na osebno raven je Janez Janša uporabljal tudi v časih, ko je bil še minister za obrambo. Ko se je junijska vojna leta 1991 končala, se je namreč proti vsem, ki so imeli kakršnekoli zveze z bivšo JLA, nadaljevala še vojna z drugimi sredstvi. Pri tem so tisti, ki so izvajali nezakonite pregone proti nekdanjim sovražnikom, zavestno pozabljali na dejstvo, da prava vojna nikoli ni neki oseben odnos "med človekom in človekom", pač pa je samo med "državo in državo". Kljub temu so se nepravni postopki proti skupini oficirjev nadaljevali. Akontacije vojaških pokojnin so bile zavrnjene s pavšalnimi obtožbami o "agresiji", ki so jih slovenska sodišča v dolgih procesih redno razveljavljala. Vstop v državo je bil zavrnjen celo upokojenim pripadnikom bivše vojske, brez dokazov o nevarnosti za državo in na podlagi izjav neimenovanih prič. Delavci ministrstva za obrambo so brez odločb sodišč vdirali v stanovanja nekaterih bivših pripadnikov zvezne vojske.

Bavconov Svet za varstvo človekovih pravic je že tedaj opozarjal na dejstvo, da je ministrstvo za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša, s svojimi pavšalnimi mnenji o tem, kdo od oficirjev naj bi sodeloval v "agresiji" na Slovenijo, nezakonito omejevalo pravico do pokojnine. Pravica do pokojnine je namreč pravica, ki izhaja iz dela, zato je bilo njeno omejevanje z odloki in celo brez sodbe sodišč po mnenju dr. Ljuba Bavcona iz leta 1994 "nedopustno in v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnimi konvencijami", sam pojem "agresije" pa vsebinsko nedoločen in neprimeren, saj gre za pojem iz mednarodnega prava. Država namreč lahko izvede "agresijo" na drugo državo, posamezen človek in vojak pa tega ne moreta storiti in zato nista nikoli odgovorna za nekakšno "sodelovanje v agresiji". Odgovorna sta le, če kršita pravila vojaškega bojevanja.

Ministrstvo za obrambo je leta 1993 uvedlo tudi prakso diskriminacijske privatizacije stanovanj. Vojaških stanovanj niso mogli odkupiti niti tisti oficirji, ki so v skladu s pozivom slovenskega predsedstva prestopili na stran TO. Ministrstvo za obrambo je v uradnem dopisu celo napisalo, da ne more dopustiti, "da bi stanovanja lahko odkupili tisti, ki so nasprotovali osamosvojitvi Slovenije". Stanovanja niso mogli odkupiti niti družinski člani nenadoma "izbrisanih" oficirjev. Ministrstvo za obrambo je hkrati trdilo, da njihov nezakoniti način privatizacije sploh ne prizadeva velikega števila slovenskih državljanov, pač pa samo "majhen del tistih, ki želijo zlorabiti ugodnosti stanovanjskega zakona". Podobnost z argumenti, ki jih danes uporabljajo zoper izbrisane, je očitna.

Tako je ministrstvo za obrambo privatizacijo vojaških stanovanj izvajalo tako, da je zavrnilo stanovanjsko pravico kot temelj stanovanjskega zakona, in na njegovo mesto postavilo politična merila.

Kriterij domoljubja

Gonja proti izbrisanim tudi danes poteka po popolnoma enakem obrazcu, z razglašanjem "izbrisanih" za sovražnike osamosvojitve, vseh, ki so stopili v njihov bran, pa za slabe domoljube, ki se jim postavljajo po robu "pravi patrioti". Vendar ima ta na videz preprosta zgodba več resnih pomanjkljivosti. Prvič zato, ker so mnogi med izbrisanimi ali glasovali za osamosvojitev Slovenije ali pa se zanjo celo borili, drugič pa zato, ker celo spraševanje o tem, "kdo je bil na kateri strani", ne daje pravega odgovora za razrešitev problema krivic, povzročenim izbrisanim. Celo če bi bil kriterij "domoljubja" res odločilen pri vprašanju poprave krivic, bi bilo treba vsekakor priznati, da so tisti pripadniki TO, ki niso bili slovenske nacionalnosti, s svojo udeležbo v vojni na strani slovenske republike pokazali zavidljivo raven patriotizma. Zato je skrajni čas, da se demagogija preštevanja "izbrisanih" s te ali one strani fronte leta 1991 umakne iz javne razprave. Priznati si je treba samo preprosto dejstvo, da za rešitev problema izbrisanih sploh ni pomembno, kdo je bil na kateri strani. Za rešitev tega problema je treba spoznati, da je bil največja krivica, ki je prizadela izbrisane, ne glede na to, na kateri strani v vojni so bili - izbris sam.

Gonja proti izbrisanim je v nasprotju s samim bistvom slovenske osamosvojitve. In celo z bistvom tega, za kar se je tudi Janez Janša menda zavzemal, ko je bil šele na začetku svoje politične poti. Slovenska skupščina je namreč 25. julija 1991 temeljno ustavno listino sprejela prav zaradi dejstva, ker "SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin". Hkrati je v svojem tretjem členu zagotovila varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin "vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi obveznostmi."

Izbris je bil najbolj grobo teptanje najpomembnejših določil prvega akta osamosvojene Slovenije. Prav zato resnični slovenski patrioti in domoljubi danes niso na strani tistih, ki zagovarjajo legitimnost izbrisa in njegovih posledic. Pravi patrioti so tisti, ki niso pozabili na varovanje človekovih pravic, ki je postavljeno v same temelje slovenske osamosvojitve, in se borijo za pravice vseh, ne glede na razlike med ljudmi. Edini pravi izdajalci temeljev slovenske osamosvojitve pa tisti, ki zagovarjajo diskriminacijo majhne skupine prizadetih ljudi.