Konec laicizma

Postopek sprejemanja evropske ustave bi lahko že v bližnji prihodnosti ogrozil temeljna laična načela evropskih demokracij. Nevarnost, ki preži na laično državo, je skrita tako v nekaterih spornih členih predloga evropske ustave kot tudi v zelo konkretni finančni pomoči, ki jo Evropska unija namenja različnim verskim in humanitarnim organizacijam in ki na koncu pogosto pristane v rokah Opusa Dei in drugih skrajnih cerkvenih organizacij. Opus Dei je znan kot globalna organizacija visoko usposobljenih, v strogo hierarhijo povezanih profesionalcev, z milijardami dolarjev kapitala in člani na najpomembnejših položajih v vladah, državni upravi, medijih ter poslovnem svetu. Ustanovil jo je Josemaria Escriva de Balaguer y Albas, v dolgoletnem boju za oblast pa si je Opus Dei zagotovil privilegiran in vpliven položaj znotraj rimskokatoliške cerkve.

Evri za Opus Dei

Kako uspešen je katoliški lobi pri oskrbovanju s finančnimi viri iz Evropske unije, kaže tudi nekaj konkretnih primerov, ob katerih se je pokazalo, da nekateri evrokrati pravzaprav sploh niso vedeli, kam nakazujejo visoke finančne subvencije. Skozi evropski program "Ena duša za Evropo" je bila na primer leta 1998 izplačana finančna pomoč v višini 10.000 evrov finskemu centru "Interkultura". Na prvi pogled ta pomoč, namenjena seminarju o etičnih in duhovnih vrednostih evropske integracije, ni v ničemer sporna. Vendar pa se je kmalu izkazalo, da je ta center delo "Opusa Dei", ki ima še posebej dobre možnosti za delo v baltskih državah. Omenjeni center je organiziral Filip Jurdan, pridruženi član Opusa Dei, zadolžen za pripravo razprave o "duhovnih temeljih Evropske unije". Kmalu so se pojavile kritike na račun dejstva, da se evropski denar troši za financiranje organizacije, katere cilji so v popolnem nasprotju s toleranco, pluralizmom, sprejemanjem razlik v spolnosti in veri in svobodo izražanja kot temeljnimi načeli Evropske unije.

To je samo eden v verigi podobnih projektov. Evropska sredstva so zbirali tudi fondacija "Limat" iz Švedske, "Ren-Donava" iz Nemčije in italijanski inštitut za univerzitetno sodelovanje (ICU). Vse tri organizacije so tesno povezane in delajo za Opus Dei. Najpomembnejši med njimi je Inštitut za univerzitetno kooperacijo, ki ima svoje pisarne tudi v Rimu, Bruslju, Bejrutu, Hongkongu in Manili in pomeni "osnovno organizacijo" za financiranje Opusa Dei. ICU sponzorira in organizira "letne kongrese dijakov in študentov", na katerih nato rekrutirajo mlade člane za nadaljnje šolanje v Rimu. Projekti ICU dobivajo finančno podporo Evropske unije.

V nekaterih primerih Evropska unija nevede financira tudi nacionalne projekte, za katerimi dejansko stoji Opus Dei. Me te spadajo na primer Fondacija mednarodnih univerzitetnih sedežev (FRUI), belgijsko združenje za kulturno, tehnično in izobrazbeno kooperacijo (Actec), ki je prav tako dobilo subvencijo v višini skoraj 20.000 evrov. Vsem tem organizacijam pomagajo tudi interesne skupine na evropski ravni. Jacques Delors je namreč že leta 1992 oblikoval neformalno skupino svetovalcev za verska vprašanja. Pod predsedstvom Jaquesa Santerja in Romana Prodija je ta skupina začela delovati pod nevtralnim imenom GOPA oziroma kot "skupina političnih svetovalcev". Manj je znano dejstvo, da večino članov sestavljajo pomembni katoliški verniki in da je skupina še posebej zadolžena za proučevanje verskih vprašanj.

"Versko nasledstvo"

Največ polemik v zvezi z vlogo religij in predvsem katoliške cerkve v Evropski uniji je danes povezanih predvsem z vprašanjem priznavanja verskega nasledstva v preambuli predloga evropskega ustavotvornega dogovora. Nekatere zelo katoliške države, kot sta na primer Poljska in Italija, želijo, da se v preambuli evropske ustave jasno ne imenuje samo "versko", temveč predvsem "krščansko nasledstvo" Evrope. Podobno vlogo ima tudi 51. člen predloga evropske ustave, ki religijam priznava vlogo "partnerjev" evropskih institucij. Številni verski intelektualci oba zagovarjajo s tezo, da je v zadnjih desetletjih v Evropi prišlo do vsesplošnega pregona javnega omenjanja vsega verskega - in predvsem katolicizma - ter da to nima nobene zveze z načelom ločenosti cerkve in države.

Do takšnega premika je v zadnjem času prišlo predvsem zaradi intenzivnega lobiranja cerkvenih organizacij v okviru evropskih institucij, ki so predvsem katoliški cerkvi že popustile do te mere, da je cerkvam na evropski ravni pravzaprav že dopuščena pravica do ocene osnovnih smernic Evropske unije. Takšno politiko zagovarja predvsem Vatikan. Sedanji papež je že leta 1988 v svojem govoru pred Evropskim parlamentom opozoril evropske voditelje, da naj ne izključijo krščanstva iz javnih razprav, ker želi biti krščanstvo "prisotno v vseh domenah bivanja". Papež je tedaj dejal, da je njegova naloga tudi ta, da vztraja pri prepričanju, da bi bilo v primeru, da se "nekega dne postavijo pod vprašaj verski ali krščanski temelji kontinenta in sočasno ukinejo vse etične meje, to več kot zavračanje evropskega nasledstva".

Glede na to, da Vatikan ni članica Evropske unije (pač pa ima status opazovalca), lahko papež svoje in cilje katoliške cerkve uresniči le ob pomoči javnega mnenja, ki ga v pomembni meri oblikujejo tudi njegovi verniki v ostalih članicah. Vatikan pravzaprav sploh ni zainteresiran za položaj prave "države" in članice EU, ker bi bil v tem primeru prisiljen sodelovati v zelo konkretnih političnih odnosih, kar bi verjetno zmanjšalo njegov družbeni vpliv.

Zato pa toliko bolj goreče vsa svoja prizadevanja usmerja v to, da bi Evropska unija katoliški cerkvi priznala neki poseben položaj. Eden od pomembnejših korakov na tej poti se je zgodil že ob pripravi amsterdamskega sporazuma leta 1996. Vatikan je tedaj veleposlanikom EU, akreditiranim v Vatikanu, izročil diplomatsko noto, v kateri jih je obveščal o njihovih ciljih pri oblikovanju tega dokumenta. Sveti sedež je med drugim priznal, da je treba v dokumentih EU "poudariti prispevek cerkev in verstev k razvoju Evrope", ohraniti vzdrževanje odnosov med državami in cerkvami "na ravneh, ki že obstajajo znotraj članic EU", "zakoreniniti" odnose med cerkvijo in EU v pravu EU ter "preprečiti diskriminacijo" katoliške cerkve glede na vsa ostala že priznana "družbena gibanja".

Evropski ministri iz formalnih razlogov niso ocenili tega dokumenta, vendar so se v naslednjih letih podobne zahteve še večkrat ponovile. Najpomembnejšo vlogo v tem lobiranju ima "Comece", škofovska komisija Evropske unije, ki v Bruslju v okviru Konvencije za prihodnost Evrope zahteva uvedbo rednih sestankov in "predustavnega posveta" z najvišjimi predstavniki Evropske unije. Na neformalni ravni do teh sestankov prihaja že sedaj v okviru Evropskega katoliškega centra, ki skrbi za duhovnost katoliških uslužbencev Evropske unije.

Največjo nevarnost za številne laične organizacije v Evropi kljub temu pomeni predvsem 51. člen predloga evropske ustave. Ta na prvi pogled nevtralno razglaša, da EU "spoštuje in ne prejudicira statusa cerkva in religioznih skupin" v skladu z notranjo zakonodajo držav članic, da "spoštuje" konfesionalne in nekonfesionalne skupine ter "priznava njihovo identiteto in poseben prispevek", ter da ostaja zavezana vzdrževanju odprtega, transparentnega in rednega dialoga s temi cerkvami in organizacijami. Člani Evropske humanistične federacije in številnih drugih laičnih evropskih organizacij pa so prepričani, da omenjeni člen pomembno privilegira katoliško cerkev.

Omenjeni "dialog" namreč v dokumentih EU pomeni vzpostavitev posebnih "predzakonodajnih" posvetov z verskimi organizacijami, seminarji s svetovalci predsednika Evropske komisije, redna zasedanja članov komisije s predstavniki cerkva o temah, ki zanimajo verske skupnosti, ustanovitev posebnega urada za verska vprašanja v okviru komisije in redna srečanja predsednika komisije z najvišjimi predstavniki verskih skupnosti.

Nevladne organizacije - med njimi tudi "katoliki za svobodno izbiro" - zato opozarjajo, da bi s tem členom Vatikan, ki poskuša tudi v sistemu OZN omejiti svobodno načrtovanje družine in pravico do abortusa, tako dobil odločilen vpliv na institucije EU. Te laične organizacije v posebnem apelu sedaj zahtevajo črtanje 51. člena evropske ustave, saj naj bi bila "nevtralnost države glede duhovnih vrednot in prepričanj edino jamstvo verske svobode in svobode razmišljanja", ter da "nobena verska skupina ne bi smela vsiliti svojega koncepta socialne organizacije in življenja celotni družbi".

V Sloveniji kakšnega večjega humanističnega odpora omenjeni diverziji cerkvenih dostojanstvenikov ni opaziti. Dr. Anton Stres je pred časom omenil, da je katoliška cerkev zadovoljna z osnutkom sedanje evropske ustave. Slovenski diplomatski predstavniki tega člena niso izpostavili kot problem, dr. Stres pa je celo omenil, da bo ta člen "pomemben tudi zato, ker se bo odslej posamezna država morala pogovarjati s cerkvami in verskimi skupnostmi". Prav tako je znano, da v Sloveniji, na naslovu, kjer je bil nekoč Zavod za odprto družbo, že stanuje slovenska izpostava Opusa Dei. Na Evropo smo torej tudi v tem pogledu zelo dobro pripravljeni.