Osamosvojitelji stojijo sami

Naporni dnevi za Janeza Janšo. V ponedeljek hop po zdravstvenem, v torek po notranjem ministru, v sredo obstrukcija, konec tedna pa je moral biti seveda namenjen ustvarjanju primernega apokaliptičnega vzdušja za nedeljsko dogajanje ljudstva. Armagedon, mitološki končni spopad med dobrim in zlom, nič manj kot drugi plebiscit za samostojno Slovenijo, narodova retaliacija na drugi val invazije okrvavljenih jugooficirjev, Rambo 4 ... V sredo je bila na vrsti Koroška. Kdo bi mu lahko pri njegovi ozaveščajoči ekskurziji ravbarsko lojtro držal sijajnejše kot prav bivši prvi žandar Marko Pogorevc, lokalni heroj in veteran vojne za domovino.

"Izvoli!" je Marko, zavedni Korošec, Janeza povabil v svojo dvorano s plakati Jake Šraufcigerja ("Nobena svija me več ne pokliče!") polepljenega Kulturnega doma v Slovenj Gradcu, kjer ju je poleg lokalnega glavarja SDS pravičniško pričakalo še kakih sedemdeset poštenih in marljivih ljudi, ki so se želeli še zadnjič prepričati, če so se v nedeljo namerili obkrožiti pravo besedo. Janeza Janšo smo se glede izbrisanih navadili poslušati predvsem prek raznih večernih soundbytov ali še posebej učinkovitih zabijanj političnih nasprotnikov, ob tej priložnosti pa si je lahko dejansko vzel čas in smo imeli tako privilegij od začetka do konca preposlušati šokantno pripovedko o tem, kako so prišli nekdanji opresorji kot južnjaška mora še enkrat tlačit nesrečni slovenski narod.

Pripovedka, ki se začne s "potnimi listi, ki so ležali na polici, samo pobrat jih je bilo treba", se nadaljuje z 20.000 oficirji, cariniki in inšpektorji, ki se jim ob poraženem odhodu jugoarmade ni zdelo vredno odjaviti stalnega prebivališča, temveč so s kamionov raje metali listke, da se bodo vrnili. Ko je postalo čez leta jasno, kako krasno se na severu razvijamo in da ne bo iz Velike Srbije očitno nič, in ko je začel Milošević z mizernimi penzijami masovno upokojevati oficirski kader, so se začeli vračati, "najprej tko mal na obisk", potem pa so prijavili začasno bivališče ali pa preprosto oznanili, da so bili ves čas tu. Njihovo število je naraščalo, nastala je skupina za pritisk, formiralo se je društvo, katerega jedro itak tvorijo sami oficirji, za katere se ve, da niso živeli tukaj, saj smo njihove obraze lahko gledali po televiziji, kako so se borili za Miloševića.

Zaradi skorumpirane in nesposobne vlade bo lahko zdaj vsak, ki je trenutno registriran v Sloveniji, avtomatično dobil državljanstvo za nazaj, že podpisani sporazum o nasledstvu SFRJ pa pravi, da mora vsaka država poskrbeti za pokojnine uslužbencev zveznih inštitucij, ki živijo na njenih tleh, kar bi v primeru izbrisanih oficirjev z obrestmi za zadnjih deset let naneslo desetine milijard. Če koga zanima, zakaj oblast počne, kar počne, je odgovor dvoplasten: po eni strani hlepi po novih volilcih, po drugi pa tvorijo jedro izbrisanih nekdanji visoki oficirji, ki imajo nedvomno številne pisne dokumente o lopovščinah iz časov žlahtnega komunizma: "Mislim, da ni v teh zapisnikih sicer nič takega, kar bi bremenilo Pahorja, Ropa, Školča ali ostale pripadnike mlajše politične generacije, marsikaj pa bi se gotovo našlo o kakšnem gospodu Potrču, Ribičiču in še kom." Ravno ta imena pa so, glejte naključje, tista, ki si najbolj prizadevajo za vsepovprečno sistemsko rešitev samooklicanih izbrisanih.

Janezovemu teoretičnemu zgodovinskemu orisu je Marko pritegnil z močno osebno noto, saj se je kot Korošec čutil dolžnega, da zbrane opozori na tisto, kar ga boli kot človeško bitje, gre pa za dvoličnost vladajoče garniture, saj hodi vštric s favoriziranjem in gladenjem izbrisanih tudi stalno iskanje napak in madežev na veliki slovenski bitki za lastno državnost. Ko televizija prikaže jugoagresorske protestnike, ki jih je, mimogrede, mogoče prešteti na prste, se jim v podporo "kot ptički" oglasijo vsi ministri in predsedniki, ko pa se poskuša na podel in nesprejemljiv način očrniti vojno za Slovenijo, se zdi, kot da te inštitucije sploh ne obstajajo. Osamosvojitelji stojijo pred lažnimi obtožbami sami, še več, varuh človekovih pravic, tragično tudi sam Korošec, jih celo napade.

"Notranji minister se vozi z avionom preko Koroške, pa si ni v štirih letih našel časa, da bi se prišel na Holmec poklonit spominu na dva policista, ki sta za domovino darovala svoji življenji! Kučan, vsa čast mu, je kot predsednik vsako leto sprejel vdove naših padlih, zdaj to delajo ministri, in to izmenično. Kaj to pomeni? Da grejo vse te stvari v pozabo?" Za izbrisane pa tak posluh! Ko vendar povsod okoli nas bistveno bogatejše države ravnajo povsem drugače, Nizozemska izganja azilante, tudi ZDA, Nemčija, Francija in Avstralija ('od koder sem prinesel to lepo barvo')" zategujejo sklop možnosti in pravic, pri nas pa "skušajo posamezniki pri drugih vratih pripeljati Jugoslavijo v Slovenijo. Zato nas v nedeljo čaka novi plebiscit za Slovenijo, nova zgodovinska priložnost, da vztrajamo na stališčih, ki smo jih zastavili leta 1991".

Ostali del druženja je bil namenjen vprašanjem iz parterja, ki so bila čisto vsa po vrsti naslovljena na Janeza Janšo, ta pa z njimi ni imel prevelikih težav, saj so bila to pretežno vprašanja, kakršnih je od svojih hipnotiziranih branjevk praviloma deležna Vida Žabot, recimo dobesedno: "Gospod Janša, zdaj sem vas dva dni gledal po televiziji, kako to, da najdete s kolegi to moč, da vse od leta 1991 vztrajate pri svojih trdnih načelih?" Naslovnik se je na ta božanja odzval, kot se spodobi, razložil je, kako se tudi Neslovencem, ki se jim je ob odcepitvi ljubilo pobrigati za državljanstvo, zahteve izbrisanih zdijo skrajno krivične, pa kako se v Sloveniji "krade z bagri" in da je "Koroška povsem pozabljena". Zanimivo je bilo, da je bilo nenavadno veliko vprašanj povezanih s splošnim programom SDS, in vodja je vsakemu namenil dolg in tehten odgovor, posebej pomirjeni so bili lahko zbrani glede kmetijstva, ki v Sloveniji sicer nikoli ne bo moglo biti konkurenčno kaki Nizozemski ali Bavarski, ga pa namerava premier Janša negovati predvsem z obrambne perspektive (za kar je blagodejno, da je čim bolj poseljen čimširši obseg cele države) in z vidika "obdelanosti krajine", saj je tam, kjer je kmetijska dejavnost zamrla, površine zarastel gozd, spremenila se je klima in je zdaj tam bistveno manj zdravo živeti.

Slovenija je bila v slabih treh urah rešena ničkolikokrat, od tipičnega predreferendumskega rallyja pa je priložnost razločevala predvsem navzočnost dolgoletnega prvaka policije. Ker je s svojim čustvenim nastopom tako učinkovito nagovoril marljivega in poštenega človeka, se ga je zdelo po koncu logično povprašati, kdaj se bo tudi dokončno pognal v politične tolmune, na kar je odgovoril, da v tem trenutku o taki odločitvi sploh ne razmišlja, možnosti pa ne izključuje kdaj v prihodnosti.