Iz komarja pilatus

Morda se boste spomnili, s kakšno nejevoljo smo mnogi motrili Drnija, ko je kljub landslidovski zmagi na prejšnjih volitvah potem dolge mesece mlel in mečkal s sestavo nove vladajoče koalicije. Kolikor ga je bilo mogoče po eni strani razumeti, glede na to, da je bil pravkar končal izčrpljujoči in k zahrbtni bolezni nedvomno prispevajoči štiriletni tango z Marjanom, bi mu bilo lahko vseeno kristalno jasno, da ne bo liberalni demokraciji v trenutku, ko se bo podeželskim prijateljem v predvolilnem letu zopet zahotelo na plesišče, pomagala še v tako nerjaveče jeklo odeta koalicijska pogodba. "Taki smo!" je čez vikend v TV-kamere v svoji nekdaj za kak hip morda celo simpatični, danes pa samo še ofucani in prozorni preprostosti dahnil Janez Podobnik, in sicer tisti isti Janez Podobnik, ki se ga iz Cankarjevega doma na večer volilnih rezultatov spomnimo, kako je kot kaka presunjena zlata ribica široko zeval ob prvih podatkih fijaska svoje nenadoma bivše velesile. Za zlate ribice je sicer znano, da imajo efektivnega spomina za kakih pet sekund, in ob tem novem naskoku obeh stolov ne moremo kaj, da se ne bi strinjali s komentatorji, ki mentalno sliko SLS primerjajo s povratniškim kleptomanom, ki bi se sicer moral še kako dobro zavedati škodljivosti lastnega početja, pa mu prsti v samopostrežni trgovini vedno znova šinejo v prepovedano smer.

Keber

No, če mu tokrat ne bi, bi javnost obema interpelacijama nedvomno namenila bistveno manj pozornosti, kar bi bilo nedvomno škoda, vsaj za opozicijo, ki si je seveda vzela svoj čas. V ponedeljek sta politični atentat na ministra za zdravstvo obrazložila kar dva opozicijska poslanca, saj da "globine in širine grehov" ne bi zmogel predočiti en sam človek, pa tudi pričujoča dva da zadevi nedvomno ne bosta povsem kos. Janez Drobnič je Dušana Kebra obtožil tistih bolj konkretnih malverzacij v zvezi z verigo zlorab javnih sredstev in v tem sklopu še posebej izpostavil kupoprodajo nekaterih nepremičnin, recimo bolnišnice Trnovo in Nebotičnika, ob kateri naj bi minister, če bi z objekti na ta način trgoval na prostem trgu, za vrat zagotovo dobil kriminaliste. Kar se tiče pediatrične klinike, se je gradnja pod ministrovim glavarstvom začela deset mesecev pred izdelavo investicijskega programa, danes pa se lahko ustrezne inštance pohvalijo samo z nezakonitim gradbenim načrtom in zevajočo jamo v zemlji. Keber naj bi se nasploh kar naprej nekaj sprenevedal, serijsko ne razpisoval javnih razpisov, nezrelo prelagal odgovornost na druge, nestrokovno pripravljal potrebne dokumentacije, navajal številke, kakršnim lahko verjame res samo on, in si za povrh v svojih objektih gradil kopalnice z jacuzziji, tako čisto za svoj gušt.

Če je Drobnič obtoženega potipal na finančnem področju, ga je Franc Cukjati, že dalj časa nravstvena hrbtenica slovenskega naroda in tudi sam zdravnik, postavil na strokovno/moralno bojno polje in mu v obraz vrgel pomanjkanje kadrov, zastarelo opremo, čakalne dobe in vse večje razlike, kar se tiče dostopnosti do zdravstvenih storitev glede na posamezno regijo. Svoj odnos da je zelo nazorno prikazal v svoji ljubi beli knjigi, ki je vsebovala tudi načrt, da se ukinejo pediatri, ginekologi in psihiatri ter da se njihove funkcije v osnovnem zdravstvu prenesejo na družinske zdravnike, pa se je na srečo "zgodilo ljudstvo", tako da je bil minister prisiljen demantirati lastno mnenje. Minister nadalje ne zanemarja zgolj celih panog, kot je recimo zobozdravstvo, temveč ga nevarno ne zanimajo tudi določene vrste bolezni, pozoren je praktično samo na tiste, ki povzročajo smrt. Keber bolestno preplačuje tuje strokovnjake, da o direktorjih zdravstvenih ustanov sploh ne govorimo. Če strnemo: celotni zdravstveni program je en tak velik "čira-čara" in pomeni bolj "zanimivo izmikanje" kot pa karkoli resnega.

Dušan Keber je na dve ure trajajoči plaz čustvenih obtožb reagiral v sebi lastnem slogu, namreč z jasno izraženim veseljem, ker bo to priložnost izkoristil, da se bo pred kolegi in pred javnostjo lahko pohvalil, kako ni naš zdravstveni sistem niti približno v nobeni krizi, temveč je nanj osebno celo zelo ponosen. Zakaj? I, življenjska doba nam vsem skupaj raste najhitreje v zadnjih desetletjih, dojenčki umirajo bistveno manj kot drugje, znatno pada smrtnost na račun možganskih bolezni, prometnih nesreč in samomorov, na koncu koncev napredujemo tudi pri rakavih obolenjih, čeprav, ee, morda ne ravno glede stopnje umrljivosti! V obdobju 2000-2003 je bilo v slovenskem zdravstvu opravljenih 54 % več operacij sive mrene, 27 % več ortopedskih operacij in 15 % več večjih transplantacij, da o 34 % več vstavljenih srčnih spodbujevalnikih sploh ne govorimo! Vsi verjetno vemo, kako težko se je boriti za zdravstvena sredstva, pa se ni v Sloveniji še nikoli v zgodovini gradilo toliko kot prav danes, in to poštene objekte, ne kakih malenkosti!

Minister je v svojem mandatu skrajšal tako čakalne kot ležalne dobe, vse manj je v naši državi kadilcev. Kar se tiče pomanjkanja kadrov, je to logična posledica zamrznitve zaposlovanja, da so se lahko na ta račun povišale plače že zaposlenih zdravnikov, kar pa se tiče očitkov glede selitve bolnice Trnovo, je minister za ta projekt res storil prav vse, kar se je dalo, saj je bil kot direktor te ustanove tisti, ki je ponoči hodil po ščurkih in z zaprtimi očmi prižigal luč, da so se razbežali. Vse cene, ki mu jih opozicija očita, je določil pooblaščeni cenilec, za javne razpise ni bilo nobene potrebe, saj je bilo pač zadoščeno vsem pogojem, ki so potrebni, da jih ni treba. Ves denar je bil porabljen namensko, oškodovan ni bil nihče. Kar se tiče obtožb o pediatrični kliniki, jih je še posebej vesel, saj je naivno prepričan, da ima osebno velike zasluge, da bo zgrajena tako hitro, glede na to, da je bil projekt v osnovi pošteno predimenzioniran, denarja ni bilo, na koncu koncev pa je bilo zasedeno tudi zemljišče. Za operacijske mize so krivi direktorji, glede bele knjige pa je treba povedati, da je ondan predsednik svetovne banke izjavil, da bodo ta dokument priporočili kot krasen vzorec za razvoj sistema zdravstvenega varstva na Poljskem. Dokument je bil spisan celo zastonj, saj "na ministrstvu nimamo avtorskih pogodb in ne reprezentančnega avtomobila, kot tudi, mimogrede, nimamo nobenega jacuzzija, temveč imamo en sam tuš, ki je na voljo prav vsem in ni v sobi ministra".

Ostale poslanske skupine so odžlobudrale svoje pričakovane referatke. Stanislav Brenčič (SLS) je povedal, da je bilo afer v času Kebrovega ministrovanja več kot pod vsemi prejšnjimi ministri skupaj, da je bela knjiga samo nek za uho lepo slišen navidezen perpetuum mobile, ministrovo hvalisanje v državnem zboru pa meji na mesijanstvo. SMS bi interpelacijo vložila že zdavnaj, če bi mislila, da ima kakršno koli teoretično možnost za uspeh, Plemeniti je zganjal svoje običajne burleske s pozivanjem k minuti molka za Rudolfa Maistra, LDS pa si je skozi usta Blaža Kavčiča dejansko dovolila izjavo, da se 15.000 dojenčkov v Sloveniji na leto abortira tudi zato, ker mediji in opozicija z velikim užitkom slikajo tako črno sliko celotne države in seveda tudi zdravstva, ki je v resnici krasno.

Potem so naši reprezentativci po svoji stari navadi kakih osem ur govorili povsem eden mimo drugega, in ko sta se Keber in Cukjati za govorniškim odrom sredi noči zgrabila še zadnjič, niso imele njune besede praktično nobene zveze več s čimerkoli relevantnim, še najmanj pa s konkretnimi točkami interpelacije. SLS-ovci so povedali, da jih minister vsekakor ni prepričal, pa se bodo pri glasovanju vseeno vzdržali, tako da je opozicija na koncu v podporo svoji iniciativi nabrala precej klavrnih 28 glasov. Za potrebo TV-kamer so si sicer nadeli kolikor toliko zadovoljna obličja (pomembno je, da je bila javnost opozorjena, saj si naša domovina zasluži blablabla) in svoje državotvorne očke hrabro uprli v naslednji dan, ko jim je SLS svojo podporo že trdno obljubila, karkoli že to pomeni.

Bohinc

Kolikor je mogoče pred objektivi imenitno blesteti na račun našega resnično razsutega zdravstva, ponuja trgovanje s človekovimi pravicami in žongliranje z narodovimi globokimi občutki strahu in bede zavzetemu populistu še neprimerno večji potencial. Matevž Krivic je predstavnikom tujih ambasad pred tedni razložil, da je mogoče ksenofobičnost slovenske opozicije meriti glede na obseg njenega nezadovoljstva s celo tako obupnimi rešitvami, kot jih ponuja naš notranji minister, in če je na tem karkoli resnice, potem naj poslanci SDS, NSi, SMS, SLS in SNS v bližnji prihodnosti raje ne računajo na nobeno nagrado za humaniste leta. Prvi je v torek lik in delo ministra Radota skušal na raženj natakniti s šopom domnevno obremenjujočih pogodb mahajoči Miha Brejc, ki je strnil glavne točke celotne obtožnice. Dragulj v kroni opozicijskega procesa je bil seveda celotni fijasko z izbrisanimi, poleg tega pa je bil notranji minister obtožen še zavestnega zavajanja javnosti, gladkega izmišljanja celih sklopov človekovih pravic, ki da v resnici sploh ne obstajajo, serije kiksov in sumljivih postavk v procesu nabave novega policijskega čolna, brezsramnega kršenja pravil javnega naročanja, totalnega poraza na področju urejanja nesorazmernih plač v javnem sektorju, za cele milijarde previsokega zaračunavanja potnih listov državljanom, vršenja neposrednega pritiska na urednico strokovne revije Slovenska uprava in ne nazadnje posmehljivega ignoriranja tehtnih in pravočasnih opozoril opozicije.

Minister Rado, ki tako kot Salvador Dali o sebi rad govori v tretji osebi ednine ("... minister pri izbiri plovila ni sodeloval, čeprav se na take reči spozna ..."), je odvrnil, da je vse skupaj presedan brez primere in sila klavrn prispevek k evropskim demokratičnim standardom, glede na to, da se ruši minister zgolj zaradi tega, ker spoštuje voljo ustavnega sodišča. Navedbe o čolnu so preprosto neresnične, kar da je z lahkoto dokazljivo, sam čoln pa je fantastičen in je tudi že rešil kako konkretno življenje. Glede uravnovešenosti plač dela minister vse, kar je sploh možno, vsekakor pa ne ureja strokovnih revij, saj so za to na svetu uredniki.

Razprava. Valentin Pohorec iz DeSUS-a je opozicijo obtožil, da dela iz komarja pilatusa, medtem ko je Lojze Peterle, naš človek v Bruslju, nedeljski referendum označil kot "še en plebiscit za Slovenijo", saj skuša vladajoča elita politično ostro obračunati z osamosvojitelji. Janez Janša je ministra citiral iz časov, ko naj bi se aktivno zavzemal proti osamosvojitvi. Jožef Bernik je notranjega ministra označil kot z zgodovinsko prtljago obteženega starorežimskega človeka in nasploh pripadnika političnih otrok sovraštva in revolucije, ki jih ni tistega, kar so pred petdesetimi leti storili njihovi predniki, niti sram; sploh pa da je bil gospod Jožef tudi sam izbrisan, pa se ni zaradi tega nikoli pritoževal. Ker je leto dni služil vojni rok v jugoarmiji, se je za izbrisanega naslednji razglasil Pavle Rupar, ki je drugače na veliko pokal vice o albanskih podmornicah in je izrazil tudi ponižno željo, če bi ga lahko kolegi poslej klicali Terminator, Jožef Jerovšek pa je za še vedno izbrisanega razglasil Rudolfa Maistra. Janez Podobnik je načelno pribil, da ljudje, ki so bili proti odcepitvi Slovenije, res ne bi smeli živeti na naših tleh, Sašo Peče pa je zganjal svoje običajne burleske s pozivanjem k minuti molka za naše mrtve v vojni za Slovenijo.

Če je Dušana Kebra prejšnji dan koalicija praktično v en glas branila kot belega viteza poosebljene časti in kreposti, minister Rado v svojih vrstah ne uživa tako monolitne podpore. Maks Lavrinc je recimo v imenu celotne poslanske skupine LDS povedal, da nad samim ministrom v resnici tudi oni niso ravno navdušeni, saj da so njegova dejanja nerodna in pogosto preprosto prepozna, da pa so tisti, ki ga danes rušijo, vseeno revolucionarji, saj ga hočejo vreči predvsem zato, ker se je končno začel obnašati ustavno. Davorin Terčon je izjavil, da mu minister ni najbolj pri srcu, ker se pogosto obnaša, kot da se ga policija sploh ne tiče, Rudolf Moge pa je Bohinca maltene nadrl, da mu blazno zameri, da ni razkril storilca niti enega vloma v poslanska stanovanja, predvsem pa, ker je dopustil, da so se dokumenti iz Depale vasi pojavili na spletni strani ene izmed parlamentarnih strank: "Ne vem, zakaj mu opozicija ni okoli vratu obesila tega! Če bi mu in če ne bi imel zadovoljivih odgovorov, potem mi pa raje verjemite, da bi to interpelacijo podprl!" Jožef Školč pa je ministra celo pozval k odstopu, ker preprosto ni bil kos svojemu položaju, ker ni naredil absolutno nič za razkrinkanje ozadja sramotnega izbrisa in ker je poslušal čisto vsakega, ki je prišel mimo in mu svetoval, naj ne izdaja odločb.

Kljub ostrini vseh teh besed je bila to večinoma le vrela para, s katero so hoteli poslanci največje stranke volilce verjetno prepričati, da nimajo sami s to izbrisano kalvarijo praktično nič; opozicija je proti obtoženemu spet zbrala vse prej kot navdušujočih 30 glasov, kar je še posebej žalostno, ker naj bi jih tokrat podprlo tudi 5 SLS-ovcev in na koncu celo Jožef Školč. Kljub temu so predlagatelji v noč poniknili s ponosno vzdignjenimi pestmi in bojnimi vzkliki, da bo tisto pravo interpelacijo notranji minister doživel v nedeljo na referendumu.