Skonstruirana zgodba

Do mene so prišli zato, ker sem se družil z osumljenimi. Poznal sem (Nevena) Koludroviča, Andreja Štruca in (Draga) Hojnika. Po tem so sklepali, da poznam tudi določene reči o primeru "Petek". V resnici o tej zadevi nisem vedel čisto nič. Ničesar. To sem dal policiji jasno vedeti. Ta sestanek je bil na mariborski policijski postaji.

Kdaj se je to zgodilo?

Nekako leto dni nazaj. Kasneje smo se na njihovo željo dobili še enkrat. S policijske postaje smo odšli do urada okrožne državne tožilke, Elizabete Gyorkos. Tožilka mi je predstavila stališče tožilstva. Ob tem mi je pokazala zajeten kupček dokumentov s popisom mojih kaznivih dejanj.

Gre za ovadbe proti vam?

Da. Tožilka je ob tem rekla, da lahko zadeve zelo pospešijo in da bom dobil najvišjo možno kazen. Rekla mi je, naj še malo razmislim.

O čem naj bi razmislili?

Naj se česa spomnim. Ker o zadevi Petek nisem vedel nič, so skonstruirali zgodbo, mi jo povedali ter rekli, naj zgodbo povem pred preiskovalnim sodnikom. V zameno so mi ponudili, da grem v program zaščitenih prič, moja kazniva dejanja pa bi se mi umaknila, bi izginila. Ponudili so mi tudi denarno nagrado v višini 4 milijone SIT.

Kaj se je zgodilo s to nagrado?

Dobil sem jo potem, ko sem pričal pred preiskovalnim sodnikom Bezjakom v Mariboru. Denar so mi izplačali pri Betnavskem gradu pri Mariboru. Tam so bili kriminalisti Fank, Drevenšek in še nekdo, čigar imena se ne spominjam. Dobil sem denar, štiri milijone tolarjev. Denar je bil v kuverti, podpisal sem papir, da sem denar sprejel. To je bilo to.

Kako je potekala predaja tega denarja? Štirje milijoni tolarjev, to je kar velik kup gotovine, ne?

Bili so štirje paketki po milijon. V vsakem paketu je bilo sto bankovcev po 10 tisoč.

Pred tem ste pričali pred preiskovalnim sodnikom. Kaj se je zgodilo tam?

Pred preiskovalnim sodnikom sem bil v popoldanskih urah. Morda zato, da bi me videlo čim manj ljudi. Z vozilom kriminalistov so me pripeljali skozi zadnji vhod. Pri preiskovalnem sodniku Bezjaku sem potem povedal to zgodbo. Rekli so mi, naj povem, da me je Neven Koludrovič večkrat klical. Ponujal naj bi mi nekaj dobro plačanega. Rekli so mi, naj povem, da mi je ponudil, da bi ga nekam peljal. Do bi bilo moje delo. To sem preiskovalnem sodniku tudi povedal. Vendar je to laž. Koludrovič me v resnici tistega dne ni klical. To je razvidno tudi iz izpiska mojih telefonskih klicev. V tistih dneh v resnici nisva imela nobenega kontakta. Prav tako ni res, da naj bi se mi Koludrovič pohvalil s tem, da bi mi pokazal Večer in ob tem rekel: "Vidiš, to je to, pri čemer bi moral ti biti zraven, pa potem nisi hotel it." To sem povedal preiskovalnemu sodniku Bezjaku. Zraven je bila tožilka Gyoprkos. Od časa do časa je skočila v besedo, da bi se še kaj dodalo in da bi zgodba izgledala še bolj prepričljivo. To je to. Ko sem pri preiskovalnem sodniku zaključil, sta me dva kriminalista odpeljala do srečanja pri Betnavskem gradu, kjer sem dobil denar.

Koliko časa je trajalo pričanje pred preiskovalnim sodnikom?

Gotovo je bilo v 15, morda 20 minutah. Vedel sem, kaj moram povedati, tega ni bilo ravno veliko.

Pa so vas učili, kaj morate povedati?

To je bila naučena, neresnična zgodba.

Kdo vam je rekel, kako naj izgleda scenarij, ki ga boste povedali?

Policisti. Sodelovala je tožilka. Tožilka pa je s spisi malo pritisnila name.

Pa lahko identificirate imena ljudi, ki so ta scenarij pripravljali?

Mislim, da je šlo za šefa kriminalističnega urada Slovenj Gradec. Priimka ne vem.

Pravite, da so vam ponudili program za zaščito prič. Kaj to pomeni?

Rekli so mi, da policija v primeru ogroženosti zagotavlja določeno varnost. Prva obljuba je bila, da moja identiteta nikakor ne bo prišla v javnost. Obljubljali so varovanja. Rekli so, da jih lahko, če bi se počutil ogroženega, kadarkoli pokličem ter da me bodo v najkrajšem možnem času zavarovali. Dva tedna, ko je tekla preiskava, so me varovali. Bil sem v Ljubljani. Z menoj sta bila dva kriminalista, ki sta se menjavala na 12 ur. Dobivali smo žepnino, 40 tisoč tolarjev na dan. Počel sem lahko, kar sem hotel. Lahko sem šel, kamor sem hotel. Vse mi je bilo omogočeno. Ta dva sta bila non stop zraven.

Kaj se je dogajalo v tistih dveh tednih, ko so vas varovali?

Po pričanju so me ščitili, da se mi v fazi preiskave ne bi kaj zgodilo. Ko je bila preiskava končana, sem bil še nekaj časa v Ljubljani. Dosti Ljubljančanov me je videvalo v družbi dveh kriminalistov. Zato je morda kdo mislil, da sem tudi jaz policist. Obljuba, da bo moje ime ostalo tajno, pa se ni uresničila.

Zakaj tako sklepate?

Vem, da so okoli krožile govorice, da sem jaz tajni vir. Tako so slišali kolegi, slišala je moja mama. Moje ime ne bi smelo priti v javnost. In ponavljam, zgodba je neresnična.

Ko so vam rekli, da boste šli za pričo - ali so vam pojasnili, na kakšen način bo teklo pričanje?

Pričanje (pred preiskovalnim sodnikom v sklepni fazi preiskovalnega postopka. op.p) je teklo iz Ljubljane, prenos je šel prek video konference v Slovenj Gradec. Pričal sem na generalni policijski upravi v Ljubljani, v 4. nadstropju, na Štefanovi. Pred menoj je bil kamera, monitor, bil sem zamaskiran, nataknjeno sem imel črno kapo z odprtino za oči in usta. Glas sem imel popačen. Povedal sem, da sem že vse povedal pred mariborskim preiskovalnim sodnikom in da nimam več kaj dodati. To zgodbo so potem prebrali, sledila so vprašanja. Na nekatera sem odgovarjal, na nekatera nisem. Rekel sem, da ne bom odgovarjal, ker bi lahko z odgovorom razkril identiteto. Pripravljenih so imeli kakšnih 300 vprašanj, na 250 vprašanj sem odgovoril, da ne bom odgovoril, ker bi s tem izdal svojo identiteto.

Vprašanja so vam zastavljali odvetniki?

Odvetniki in obtoženi. V nekem trenutku je tožilka naredila napako. Odvetniki so me namreč spraševali, ali poznam tega ali onega. Recimo, ali poznam Vlada Kuna. Potem me je odvetnik vprašal, ali poznam Robarja Alena. Tožilka je skočila in prepovedala vprašanje. Pred tem je sorodna vprašanja dopuščala, ko pa je bilo omenjeno moje ime, je skočila.

Ste vi v zadevi Petek nekakšna kronska priča?

Mislim, da sem.

Vam so obljubljali, da boste v programu za zaščito prič.

Hkrati pa se je moje ime pojavilo v nekaterih krogih. Dal sem jim vedeti, da je moje ime prišlo v javnost. Oni pa so trdili, da je to nemogoče. Podatek je lahko prišel le iz policije ali iz tožilstva. Sami osumljenci tega ne morejo povezovati. Sicer pa so mi dejali, da se bo s tem, ko gre Slovenija v Evropsko unijo, odprla možnost, da bi me poslali nekam v Evropo, kjer bi dobil nov identiteto in službo. Povedal sem, da zaradi zadeve Petek ne mislim živeti nekje v Španiji in da ne nameravam bežati. Sicer pa mi je bilo rečeno, da se tožilka Cerarjeva pogovarja o možnosti, da bi živel nekje v Evropi v okviru programa zaščitenih prič. To je teklo v okviru pogovorov s policijo. Govorili so, da mi je treba zagotoviti maksimalno varnost. Sam vidim, da jih to ne uspeva. Na telefon sem dobil SMS sporočilo, v katerem je naveden moj naslov, ki naj bi bil povsem tajen in strogo varovan. Sprašujem se, kako lahko ti podatki odtekajo.

Sicer sem pa nekaj časa živel v policijskem stanovanju v Črnučah, a sem povedal, da mi ni všeč. Odgovorili so mi, naj si poiščem drugo stanovanje. Prek agencije sem našel stanovanje pod Šmarno goro. Stane 500 evrov na mesec, rekli so, da ni problema in da bodo krili stroške. V Ljubljani pa ne morem biti, ker ljudje mislijo, da sem kriminalist. Ko izvedo, da to nisem, mi obračajo hrbet. Sedem mesecev sem bil v nekakšnem zaporu. Ljudje so mislili, da sem ovaduh, kriminalist, vse mogoče. Le navaden državljan nisem mogel biti. Žal ljudem nisem mogel povedati, kdo sem. Zato sem sklenil spregovoriti.

Kaj v resnici veste o zadevi Petek?

Ne dosti več, kot je znano javnosti. Morda vem nekoliko več, ker sem v zadnjih mesecih pač prisostvoval pogovorom s policisti. Do mene je prišlo nekaj govoric, vendar ne vem, kaj naj si mislim o njih.