Zadnji Ruplov upor

Minister Rupel je plodovit pisec, v rosnih letih se je ukvarjal z literaturo, pa znanstvenimi teksti, nato ga je zaneslo v politično memoaristiko, zadnje čase pa tudi v publicistični aktivizem. Glede pisanja je pravzaprav posebnež; sicer drži, da je imela Slovenija tudi nekaj drugih ministrov, ki so bili vešči sukanja peresa, a nihče izmed ga ni sukal tako, kot ga suče mojster Rupel. Njegova pisma političnim prijateljem, javnosti, izjave, mnenja, demantiji, pojasnjevanja, prispevki, manifesti so postali del popularne politične kulture na Slovenskem. Minister vsakih nekaj mesecev vse od Nato kampanje, pa tudi že prej, napiše kakšen prispevek, ki razburja, zamaje, pretrese in skorajda obrne dolgočasna politična razmerja v Sloveniji. Takšen je bil recimo manifest o prihodnosti Slovenije, pa znameniti izvensodni proces, tako je bilo, ko je govoril o izganjalcih globalizacije, o natoskeptikih, o temnih silah tranzicijskega prihoda. Rupel rad piše veliko in zato je bilo malo čudno, da se je pred meseci po osebnih osamosvojitvenih himnah umaknil v pisateljski molk. V času, ko je njegovo kazensko ovadbo o stranpoteh ustanavljanja diplomatske akademije preučeval preiskovalni sodnik, ni napisal nobenega pisma. Celo tedaj, ko so sodniki zavrgli tožilčevo zahtevo, se je minister Rupel zadovoljil z zanj skromnim in protokolarnim sporočilom za javnost. Zdelo se je, da se je piščeva politična strast umirila.

A ni bilo tako; kdor je pričakoval, da je minister Rupel zakopal bojno sekiro in da je sklenil premirje s silami temne preteklosti ali kar s samim sabo, se je naivno zmotil. Pisec političnih pisem se je zopet oglasil in tudi tokrat je udaril na isto mesto kot nekoč. Ko je premier Rop za novo pravosodno ministrico predlagal sedanjo generalno tožilko Zdenko Cerar, je minister spet sedel za pisalno mizo. Rupel je slovenske poslance pozval, naj Cerarjeve ne izvolijo. Pozval jih je, da naj glasujejo proti predlogu njegovega premiera in šefa njegove stranke. V pismu je sicer poslance opozoril tudi na nevarno politično polarizacijo in pomanjkanje politične strpnosti, a predlog Zdenke Cerar za pravosodno ministrico je bil gotovo motiv in osrednja tema za nekajstransko pisanje. Za Rupla "postavitev sedanje generalne tožilke na mesto pravosodnega ministra ne obeta uresničevanja evropskih standardov, temveč jim je, nasprotno, v posmeh". Pismo je prišlo v javnost sredi izbire novih ministrov in skoraj natančno eno leto po razkritju nenavadnega ustanavljanja in financiranja diplomatske akademije. In tudi sedaj je Rupel uporabil isto retoriko, kot jo je uporabljal lani. Zaradi vladnih težav naj bi postala tujina pozorna, imenovanje generalne državne tožilke na mesto pravosodne ministrice, kandidatke, ki je skušala doseči "politično likvidacijo zunanjega ministra v trenutku vstopanja v Eu in Nato" in ki je za politične cilje "zlorabila pravo in pravosodje", pa naj ne bi bilo skladno s spoštovanjem evropskih standardov.

Nezamenljivi heroj

Pismo je pričakovano dvignilo veliko prahu, Rupla je v obtoževanju podprla opozicija, premier Rop pa ga je povabil na informativni pogovor. Nekaj podobnega je storil že pred meseci, ko je Rupel v enem izmed svojih prispevkov retorično zapisal, da ne ve, kdo ga preganja, vlada ali "vlada v vladi zoper vlado". Po pogovoru z Ropom je Rupel napisal še eno pismo, takšno, ki naj bi pojasnilo vsebino prvega. Pismo je na prvi pogled videti kot opravičilo in Ruplov umik, vendar ga Rupel ne razume na takšen način, kot ga morda razume Rop. Po podrobnem branju je tudi jasno, zakaj. Podobno kot v prvem pismu se namreč tudi v drugem pojavijo iste teme in ista retorika. Rupel zavrača očitke, da bi z nasprotovanjem izvolitve Zdenke Cerar nasprotoval lastni stranki, liberalna demokracija naj bi bila namreč moderna, odprta in sredinska stranka, v kateri je dopustno izražanje različnih stališč. S pismom naj bi zgolj na oseben način izrazil svoje zadržke do Zdenke Cerar. Vodila naj bi ga "misel na reakcijo v tujini". "Res sem poslancem na kratko omenil tudi svojo negativno izkušnjo s tožilko, ki se je pred časom udeležila spodkopavanja mojega dela in mesta v vladi. Kampanjo zoper mene so v tujini razumeli kot napoved drugačne zunanje politike od tiste, ki je Slovenijo od socialistične republike pripeljala v družbo najuglednejših držav sveta". Kako prosim? Pravni postopek zoper Rupla naj bi v tujini vzbujal skrb, da se Slovenija vrača na pot socialistične revolucije. V kateri tujini, ali tisti, ki se ravno ne pretegne ob političnih manipulacijah z 18.000 ljudmi? Afera diplomatska akademija recimo sploh ni bila omenjena v poročilu o spoštovanju človekovih pravic v Sloveniji, ki so ga napisali naravni Ruplovi zavezniki z one strani ocena. Je pa bil recimo omenjen medijski šov, ki sta si ga policija in tožilstvo privoščila ob priprtju koprskega župana.

Minister Rupel je še enkrat ponovil stare napake. Postopek, ki ga je proti njemu sprožilo tožilstvo, ni bil postopek zoper velikega osamosvojitelja, prav tako ni bilo nikakršno izganjanje demokracije in pravne države, ampak ravno nasprotno. Tožilstvo je na podlagi izraženih sumov in mnenja direktorja urada za prepričevanje korupcije na sodišče poslalo zahtevo za preiskavo. To je storilo, ker je presodilo, da zbrani dokazi o ustanavljanju diplomatske akademije izražajo dovolj utemeljen sum kaznivega dejanja, da naj ga preveri preiskovalni sodnik. Dokaz nedelovanja pravne države bi bil, če bi tožilstvo ignoriralo v medijih zapisane sume. Če bi se ustrašilo svetlega in pomembnega lika zunanjega ministra in če v zgodbi o diplomatski akademiji ne bi sprožila predkazenskega postopka. Kasnejša ustavitev postopka na sodišču ni bila dokaz skonstruirane afere, kakor si morda domišlja zunanji minister. Bila je morda poraz tožilstva, a poraz pravne države in morebitna napoved vrnitve nekega minulega časa, v kar se zaklinja nezamenljivi minister, bi bil tožilčev molk. Vrnitev v čas, ko so za najbolj izpostavljene javne funkcionarje veljala druga pravila kot za navadne državljane. Ko je enakost pred zakonom pomenila, da so eni bolj enaki kot drugi. Minister Rupel očitno še zmeraj ne razume, da je bila njegova pomoč ustanavljanju diplomatske akademije pravno tako sporna, da se je tožilec zavzel za uvedbo preiskave. In v pravni državi je to tudi njegova funkcija, podobno, kot je funkcija ministra predvsem politična in nikakor ne nedotakljiva. Ravno nasprotno. Generalna državna tožilka je Ruplovo pisanje označila kot "oseben in političen izpad", na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za notranjo politiko, kjer so se opozicijski poslanci z veseljem postregli z Ruplovih opozorili, pa je odgovorila, da ne more razumeti, da imamo v Sloveniji na tako pomembni funkciji človeka, ki ne razume delovanja pravne države. "Če tega ne razume, je nerazgledan", dodala je še, da na primer diplomatska akademija ni imela nobenega vpliva. "Vedno sem bila stroga profesionalka in nikoli nisem opazila, da bi presojala o političnih zadevah."

Zvezane roke

Kakšna je torej politična situacija v vladni ekipi, kdo igra za koga, Rupel proti Ropu, Rupel proti Cerarjevi, Rupel proti LDS, Rupel v vladi zoper Rupla? Kaj naj naredi premier, katerega minister vsakih nekaj mesec odkrito, javno napada njegove odločitve, servisira opozicijo in piše ideološka pisma? Najlažje bi bilo, da bi ga odstavil. To bi lahko naredil že zaradi vilenske izjave, zaradi množice nepremišljenih izjav v odnosih do izmuzljive hrvaške politike, tale zadnja potegavščina z arbitražo je že bila takšna, to bi lahko naredil tudi zaradi odkritega koketiranja z ZDA. Pravzaprav bi ga lahko zamenjal že takrat, ko je od Drnovška prevzel ministrsko ekipo. Težko je namreč verjeti, da niti Rop niti LDS ne poznata zamerljive narave zunanjega ministra, ki kljub nekaterim političnim kvalitetam svojo državniško funkcijo meri z osebnimi vatli. A to ni naredil ne tedaj in malo je verjetno, da se bo za takšno potezo odločil sedaj. Nekaj mesecev pred volitvami in v času menjave petih ministrov. Če bi Rop Rupla vrgel iz vlade ekipe, bi se lahko poparjeni zunanji minister hitro zlil z opozicijo, njeno nastajajočo vlado v senci, pod dežnik nekdanjega tesnega osamosvojitvenega zaveznika pa bi prinesel tudi del volilih glasov. "To sem ga vprašal tudi sam. Ministru sem povedal, da to lahko stori, če ima takšne želje. Vendar mi je Rupel zagotovil, da tega ne namerava, da tega ni in ne bo sprejel," je Rop novinarjem razkril Ruplovo koketiranje z opozicijo.

Premier ima pravzaprav zvezane roke; če bo ravnal načelno in Ruplu zaradi nasprotovanja ministrski kandidatki pokazal vrata, podobno je recimo storil s samosvojo SLS, bo s tem pridobila opozicija. Če ga bo pustil v vladi, pa bo to zanjo in tudi za del volivcev dokaz, da so ministri med sabo sprti in da Rop svoje ekipe ne nadzira. Težko je verjeti, da bosta Cerarjeva in Rupel na tradicionalnih četrtkovih sestankih sedela za isto mizo, se kolegialno šalila in nazdravljala skupnim vladnim projektom.

Rop vsaj javno svoje odločitve še ni sprejel. Počakal naj bi do naslednjega tedna, ko naj bi parlament potrdil peterico novih ministrov. In potem? Lahko počaka še do naslednjega pisma, lahko pa iz svoje ekipe nažene osamosvojitvenega zvezdnika. Kot dober trener bi pač moral presoditi, kako dolgo bo imel v ekipi igralca, ki je priljubljen, ki včasih igra dobro, včasih pa tudi ne, ki pa tudi zaradi svoje osebnosti in lastnih načrtov velikokrat ugovarja prvemu med enakimi. Kot dober trener bi Rop takšne odločitve pač moral sprejemati, sicer bo sam na koncu izgubil več kot pa muhasti minister. Pa naj Rupel ostane v LDS ali pa naj se poveže s kakšno drugo stranko. A verjetno se bo ponovila zgodba vseh Ruplovih pisem doslej, ostala bodo na internetu in na mizah politikov, kakšne velike spremembe pa ne bodo prinesla. Pisma so namreč samo pisma, le političen hobi izzivanja, ki ga zunanji minister očitno dobro obvlada. Doslej mu namreč še nobeno ni zares škodilo, kakšnih velikih političnih koristi pa mu njegove zapisane besede tudi niso prinesle. Zgradil si je le imidž opozicijskega pisatelja znotraj vladne ekipe, ki piše osebno, a velikokrat le zaradi osebnega interesa.